Kombajni firme T.M.S. v drugi izmeni

T.M.S. CREW – Kar seješ, to žanješ

Tržiški multiozaveščenci so ga le pokazali. Novi album! Na tem pa iztegnjen jezik (spet) kažejo vsem nepoštenjakom, lažnivcem, podkupljenim, dobičkarjem, šovinistom ter vsem ostalim brezčutnim in egoističnim razbojnikom. Med te ne uvrščajo plagiatorjev. Ali pa so jih pozabili omeniti? Gotovo drži, da je vrnitev našega pravzaprav edinega tovrstnega funk-rock-hiphop komba zelo dobrodošla. Skoraj je že kazalo, da se njihov drugi album ne bo uresničil. Januarja, kot napovedano, se jim ni uspelo podvizati. Zdaj jih je v pospešeno predstavitev svojega kapitalnega dela, vsaj zdi se tako, prisilila nesrečna pandemija. Ta je tudi razlog, seveda upravičen, da Kar seješ, to žanješ nima pripadajočega svežega predstavitvenega videospota. Album je poslušljiv. Toda. Zvok, ki ga oddaja T.M.S. Crew, ni nič posebnega. Pričakoval bi, da so leta v zasedi članstvo številčnega benda navdihnila s čim novim, svežim, bolj zanimivim. Tako pa imamo opravka z mehko različico slogovne kombinacije med ranjkimi ljubljanskimi Heavy Les Wanted in prav tako presahlimi Rage Against The Machine. Ob tem, da je jazz-funk-rock-punk, kot so svoje izlive imenovali Miladojka Youneed, že zelo zelo stara in prežvečena modna finta. Še več. Torej, še manj. T.M.S. Crew takoj po uvodni, koherentni in udarni Čudna so pota gospoda poraženo skrenejo pod reggae odejo. Komad Dušanka je šablonski in zato neinspirativen. Ok, izjema je omemba mojega prijatelja, slavnega nogometaša Carla Ancelottija. Zlatko jim v celoti reši Easy-Dur. Njega pa, hahaha, zbranost Dava Chappelleja. Dobra! Tudi enota Easy-Dur temelji na simplificiranem reggae ritmu. Tedaj je že zelo jasno, da vrli Gorenjci niti približno ne bodo dosegli, ali pa vsaj ugledali, vrhov, ki so jih izklesali mojstri žanra, začenši s francoskimi F.F.F. ali pa ameriškimi Fishbone oziroma zgodnjimi, to je zelo zgodnjimi Red Hot Chili Peppers. Omenjene legende so vladale že na začetku devetdesetih minulega veka, res. Pusta starošolska razgrajačnica se nato raztegne. Album se nadaljuje s songi najbolj primernimi za after partyje ob spodnjih postajah sedežnic, in to še ko smo v pancarjih. Skladbe v nizu so vse manj sijoče, kaj šele pripovedno ostre. Tudi če bi primerjali, na primer, verze posebej izstopajoče rockerske premise, to je popevke Pa kva, s tistimi, ki jih je Ali En – to je bilo tudi pred dvajsetimi leti, če ne še več – vtkal v svoj nenadkriljivi eko-hit Naj firma dela, bi nemudoma ugotovili sledeče: T.M.S. Crew so sejali površno. A držimo pesti, da jim bo vseeno uspelo požeti nekaj več.

Ocena: 2