Koala Voice: Zbogom? Niti slučajno, zgolj nasvidenje preteklosti!

Auf Wiedersehen (nasvidenje, zbogom op. a.) zveni kot nekakšna zla slutnja, kako se zagovarjate?

Domen: Sploh se ne zagovarjamo, saj smo v nenehnem pogonu že skoraj 15 let. Izhajamo iz okolja, ki je polno germanizmov, saj so nam v Zagorju in Zasavju potrdili, da smo si izbrali dober naslov albuma, mi pa si ga razlagamo kot 'nasvidenje' in ne 'zbogom' in za vsako stvar je kdaj dobro, da ji kdaj rečeš nasvidenje in daš prostor za nekaj novega. V poldrugem desetletju smo izdali štiri studijske plošče, zdaj pa je pred nami nova, že druga z nemškim naslovom, ki se nam je utrnil na Nizozemskem.

Tilen: Ponovili sta se nam Nemčija in Nizozemska v smislu mini turneje, po drugi strani pa se nam zdi smešno, da imajo nekateri ljudje ves čas občutek, da razpadamo, čeprav še nikoli nismo bili niti blizu tega (smeh). Priznamo pa, da je s tovrstnimi gestami tudi nekaj prilivanja bencina na ogenj ali pljuvanja na karbid, kot radi rečejo v naših koncih, haha.

Novi album lepo teče pod producentsko taktirko Zvoneta Kukca, pri vas se nikoli ni zdelo, da bi se trudili biti neposlušljivi, prej ravno obratno?

Domen: Mogoče se tukaj pozna, da je to naš peti studijski album, in kar se tiče studijskih zadev, se tega lotevamo zelo konceptualno, se najprej dobimo in letijo ideje na mizo, se pogovarjamo o glasbi, poeziji, melodiki, ritmiki in podobno. Potem pesmi zvadimo in se odločimo, kje in kako bomo to posneli. Prej smo to počeli, da smo nekam šli za 14 dni in smo tam delali, spali in se družili. Tokrat pa je bilo drugače, ker smo bili ves čas na poti. Vmes je minilo eno leto, ko smo igrali in preigravali pesmi, brez hude obveze, saj smo zadnji album izdali leta 2020. Od 17. leta igram v rock bendu, nobene pesmi nismo napisali posebej za reklame, ko smo se odločali za snemanje prve plošče, leta 2014, ko smo bili na Špil ligi, smo si potem s tem, ko nam je pesem za reklamo odkupilo mobilno podjetje, financirali snemanje prve plošče.

Sonce pomaranča je pravi reggae poletni hit, Windows je nežna balada, zdi se, da lepo krmilite med različnimi občutji in tudi jeziki?

Tilen: Res nimamo nobenih pregrad, čeprav nas veliko sprašujejo, kaj, kako in zakaj, a lahko odgovorimo samo, da vse delamo zelo organsko. Tudi zdaj, ko smo vadili za ta album, so se te pesmi same rodile, brez hude taktike ali namena. Kar čutimo, tudi sporočimo v svojih skladbah.

Domen: Danes smo ugotovili, da nekaj, kar ustvarjaš celo leto, moraš potem še celo leto promovirati, da to spoznajo oboževalci, mi pa to podoživljamo še enkrat. Tokrat smo naredili poslušalnico v Kinu Šiška, ki nam je všeč, potem bomo ploščo ponesli po Sloveniji ter na koncu imeli še veliki koncert v Šiški, ko bomo pokazali, kaj se nam je dogajalo tekom leta. Pesmi seveda vmes postanejo tudi od ljudi, ki jih poslušajo, in zaživijo po svoje. Podobno smo občutili tudi v tujini, ko so nam ljudje peli pesmi, ki smo jih napisali v najstniških letih, kar je zanimiv in vsekakor dober občutek.

Pa obstaja občutek, da nekatere pesmi "morate" zaigrati, četudi jih morda ne igrate več tako radi kot nekoč in raje izvajate sveži material?

Domen: Pri meni je tega vedno manj, recimo pesem Nothing, ki je bil naš prvi singel, ga dolgo časa nismo igrali ravno iz tega razloga, a smo potem videli, da to nima zveze z nami.

Manca: Bolj gre za trenutek, ki se zgodi na koncertu. Se mi zdi, da je vsak koncert malce drugačen, vidiš ljudi in ne glede na to, kolikokrat si igral določeno pesem, ga nisi za tiste specifične ljudi tam, in se vzpostavi vsakič novo vzdušje, zato ni tega občutka, da se ponavljamo. Vsakič je torej malce drugače.

Mi smo se učili srbohrvaškega jezika v šoli, kaj pa ti Manca? Vukovi in Nema na čemu ti gre zelo dobro, hkrati pa bi lahko bil to velik hit po ex-yu regiji, deluje kot poslovilno pismo ali ravno obratno?

Manca: To imamo vse od treninga na morju (smeh). Meni se zdi, da se v Nema na čemu na koncu zgodi preobrat in je hkrati v njem neka hvaležnost, zavedanje, da so enkrat zadeve zanič, drugič pa so zelo dobre in prav zaradi slednjih se vse splača.

Mene že ves čas navdušuje vaša "koala" kitara, ki je ves čas zelo prisotna. Kdo je to, Domen, Manca, oba skupaj, poleg trdne ritem podlage; kako se zgodi vaša magija?

Domen: Ko smo začeli igrati, smo se učili na tovrsten način, ko sem prvič slišal pesem Tebe imam rajši od drugih, me je Mančina kitara spomnila na to, kako sem včasih igral kitaro, oba sva z leti dobila svojo širino, a sem se takoj strinjal, da v bistvu pesem ne potrebuje moje solaže, saj je igra med basom in kitaro takoj bila to, da je bilo tako, kot je treba. Veliko smo preigrali eden z drugim in se pozna, večino pesmi, ki smo jih napisali, smo jih izdelali v "live" postavi, zato si tudi brez težav izposojamo opremo, Manca tako trenutno uporablja moj kitarski pedal, enega od petih, ki sem jih kupil v življenju. Z Zvonetom sva se tako strinjala, da nismo pesmi prenasičili in smo jih naredili po pravem občutku.

Manca: Tudi prostor je bil v pesmih, da se morda kitara izpostavi na drugačen način, ter tudi dovolj prostora za linije na sintesajzerju, česar prej nismo imeli, razen v eni pesmi.

Miha, kako je igrati elektronske bobne?

Miha: Doma večinoma vadim prav na elektronskih, ker drugače v bloku ni mogoče (smeh). Med samim snemanjem plošče smo postavili pesmi, prvič smo snemali tako, da je snemal vsak posebej. Vmes sem šel domov in skladbe vadil na elektronskih bobnih, nato pa sem jih šel k Zvonetu posnet naslednje jutro in je bil napredek, vsaj z moje strani, očiten. Zadeve pa zvenijo tako, kot sem si želel oz. smo si želeli. Rad imam odziv kolegov, da mi povedo, da zvenim v redu, in se skupaj odločimo za pravo pot.

Kako gledate na svoj napredek kot skupina, besedilno, v medsebojnih odnosih?

Manca: Zdi se mi, da je vse povezano s tem, da smo že toliko časa skupaj, da gremo vsak skozi različna obdobja v življenjih in se drug od drugega učimo, funkcioniramo in se potem to izrazi tudi v glasbi, tudi na način, da je vsaka plošča drugačna. Hkrati pa se sliši, da smo to še vedno mi. Vsake toliko časa potegne nekdo naprej in se trudimo loviti ravnotežje in zaupanje v to, kar delamo in da vsi stojimo za tem.

Imate pa tudi že kar nekaj videospotov z novega albuma ...

Domen: Od Fride Nipl nismo imeli animiranega videospota, ki ga je zdaj za Late For The Party naredil Aleksandar Petković, The Bigger The City smo snemali videospot hkrati, ko smo snemali pesem, kar je zasluga Igorja Perića, z ekipo iz Novega mesta, z Nejcem Smodišem, pa smo delali Tebe imam rajši od drugih in Vest, ko smo se vrnili v srednješolske čase, malo smo igrali košarko in rolkali, kar smo tudi želeli in se imeli zelo fino.

Kako ste oziroma boste zastavili letošnje leto?

Domen: Premierno je bila poslušalnica v Kinu Šiška, potem gremo naprej s koncerti od Kranja do domačega Kisovca v dvorano zraven našega prvega prostora za vaje. Potem nas bo zaneslo tudi v tujino, zadnja večja stvar pa bo končni veliki koncert v Kinu Šiška 17. oktobra, ko bom imel po dolgem času dva ojačevalca in si bomo dali duška. Tako da lahko pričakujete tudi kakšno presenečenje.