Koala Voice: Odlična Plata, ki se ji je težko upreti

Zasedba Koala Voice je v času od začetka leta 2010 eksponentno rasla, se razvijala in nabirala izkušnje, kar se na najnovejšem izdelku nedvomno sliši. Mladostni prijatelji, Manca, Domen ter brata Tilen in Miha, ki prihajajo iz Zagorja in Kisovca, so nam tokrat v okrogli uri pripravili poslastico trinajstih pesmi, ki pa so daleč od tega, da bi si zaslužile enotno oznako, nalepko ali, bognedaj, kar predalček.

Poleg treh znanih singlov Vertigo, Spagettification in Vukovi nam ponujajo še deset skladb, recimo Mountain Man in Worried Man, ki sta Domnovi s countryjem navdahnjeni poskočnici, Misli so ljubezenska introspekcija, prav nič sporočilno fatalističen in zelo razigran je Postapokaliptični svet, Vukovi pa nekakšen "balkanski crossover", ki uspešno žanje sadove tudi onkraj južnih mej. Za sam konec pa so prihranili skoraj desetminutno instrumentalno epopejo Prva indijanka, ki so jo ugrabili vikingi, ki kljub dolžini in brez vokala pokaže svoje zobe in nas popelje na zanimiv izlet, ki je vse prej kot repetitiven ali dolgočasen.

Zasedba, ki je po koronskem letu komaj čakala, da se spet vrne na odre, je Plato že predstavila v ljubljanskem CSK KUD France Prešeren, slišali so jih lahko že v Murski Soboti, v Preserjah pri Komnu, na mariborskem Lentu, v Celju in Kranju, do konca poletja pa jih čakajo še novosadski festival Exit, Nova Gorica, Radenci, Slovenj Gradec, ljubljansko Urbano dejanje, Gornja Radgona, zagotovo pa se jih bo dalo ujeti še kje.

Koalice se tako ne bojijo indie rocka, popa, rock psihadelije, countryja ali diska, hkrati pa nam v treh jezikih neobremenjeno ponudijo porcijo, ki bi si jo marsikdo takoj po zaužitju rad privoščil znova. "Iskreno, razgibano, deroče in plešoče," se je slikovito izrazila pevka in kitaristka Manca. Težko je dodati še kaj več izvirno pametnega. Manco, Domna in brata Prašnikar smo na pogovor povabili pred nastopom v kranjskem Trainstation SubArtu.

Naslov petega albuma (če štejemo Izštekane) je Plata, ste se torej končno nehali ukvarjati z naslovi, ker pač niso pomembni?

Domen Don Holc: Dejansko smo imeli sestanek o tem, kako bi dali naslov albumu, in smo se odločili za ta naslov. Z Woo Horsie smo imeli "hommage" dadaizmu, tu pa smo vložili več razmišljanja v glasbo, podobno kot z imenom Koala Voice.

Miha Prašnikar: Se sliši, kot da je nepremišljeno, a je v bistvu zelo premišljeno. Kot vse stvari pri Koala Voice (smeh).

Zahvale in podatke na zgoščenki imate v angleščini, ali je to zato, ker je to bolj kul, album sicer deluje precej mednarodno, od slovenščine, angleščine do srbohrvaščine, očitno ste pristopili neobremenjeno ...

Domen: Na tej plošči je več pesmi od Mance, njenih besedil, nekako pol-pol, angleščina in slovenščina. Lani smo bili na turneji po južnih državah, od tod se je najbrž vzela pesem Vukovi.  

Nekatere pesmi pa celo poje moški glas, četudi so v ženski osebi?

Tilen Prašnikar: Že na prvi plošči so bile pesmi, ki so bile v moški obliki in jih je pela Manca. Zares nam je vseeno in se ne obremenjujemo s tem.

Manca Trampuš: Pri Postapokaliptičnem svetu pojemo vsi trije, še Domen in Tilen, napisal ga je Domen, jaz pa njegove besede vzamem za svoje, jih ne gledam oddaljeno, vedno se nekako neobremenjeno strnejo. Kar se tiče jezika, žanrov, smo si ustvarili "varen prostor", kjer nam je ravno to kul, da imamo svobodo kot bend, ne glede na to, kdo je skladbo napisal.  

Domen: Tako kot midva prilagajava besede med seboj, jih prilagajava tudi tako, da "sedejo" na ritem. V fazi nastajanja plošče Wolkenfabrik smo dejansko veliko študirali o semantiki, o slogovnosti, kako beseda teče in se govori, o zvočnosti.  

Tako imenovani prehod k slovenskim besedilom se pravzaprav ni zdel boleč, pravzaprav dokaj naraven ...

Domen: Pri slovenščini se vidi, odvisno, kje igramo, da morda ljudje poznajo par pesmi, a zgodilo se nam je, da je, ko smo igrali v Rusiji, tam normalno, da se vrti veliko njihovih pesmi, v maternem jeziku, torej v ruščini. Mi pa smo začutili to pripadnost, ko smo se pripeljali do slovenske meje in smo slišali vsem dobro znano pesem, a sploh ni šlo za to, temveč je bilo lepo slišati domačo besedo in čutiti domačnost po vseh tednih poslušanja in govorjenja drugih jezikov. To, od kod prihajamo, je v glavi zapisano čisto na drugem mestu. Pri glasbi, pri vokalu, je vedno melodika in vsebina, kar prihaja z različnih koncev. Če pa povežeš to dvoje skupaj, pa se vse lepo poveže tudi na povsem drugih nivojih. Ker tu je vse tako lepo nam radi pojejo Španci, kadar smo tam (smeh).

To je res pesem, s katero so vas začeli poslušati tudi tisti, ki vas morda prej niso, je tako?

Manca: Je bilo čutiti to identifikacijo, da. Go Disco Go je bil prvi moment, ko so ljudje zagrabili, Vede premikanja so bile bolj resna skladba na Wolkenfabrik, z vsakim albumom se je zgodilo nekaj, kar je vžgalo.  

Že prvi singel z albuma Vertigo so nekateri imenovali za videospot leta in povedali, da bi ga z veseljem poslušali ob koncu sveta, ko se podira svet. Vaš komentar?

Domen: Hvala. Že ko smo ga sami sebi igrali, se je čutilo to, kako se je vse skupaj lepo zložilo. Plato smo delali v zelo čudnem času, odmaknjeni od realnosti in vsega, bili smo v svoji realnosti. Za videospot smo se pogovarjali z Matevžem Jermanom, ki nam je naredil že Vede premikanja, on je kot filmar pri zadevi z dušo in telesom. Morda smo sprva vse skupaj zastavili malce preobširno, saj smo spot želeli posneti na filmski trak. A nam časovno ne bi uspelo, nam je pa potem uspelo filmičnost doseči z načinom snemanja. Za spot smo tako ustvarili vizualno poezijo, snemali smo na zapuščenem bazenu na Izlakah, kjer smo vsi odraščali. Ko so nam drugi pripovedovali, česa se ne da, nas je on samo vprašal, kje bomo pa to snemali. Z Matevžem radi sodelujemo, saj smo se z njim najbolje našli, ni težaven, je do neke mere naš oboževalec, razume, kaj delamo, in ideje vedno kar dežujejo.

Manca: Že pri Vedah premikanja je bilo jasno, da smo na isti strani in smo pridobili zaupanje drug do drugega, kaj delamo mi in kaj on in njegova ekipa. Ko je prišla ponudba za Vertigo, je vse steklo zelo lepo in so bile ideje podobne na obeh straneh, še preden smo jih dejansko izgovorili.  

Zlomila si mi srce za na plato se zdi iskren izliv, ki preseneti z angleščino, počasi se zgradi in užge, čigav je?

Domen: Pesem je nastajala iz "jammanja" Miha in Tilna, potem pa smo rekli, da bomo dali prosto pot Tilnu, da naredi strukturo, Manca je šla posnet poskusne vokale, Tilen pa je pesem na koncu še poimenoval. Kar je skoraj najdaljši naslov na plošči.  

Manca: Pesem je bila dejansko tako zasnovana, kot opisuješ. Ljudje me sprašujejo, kaj so pravzaprav ti zvoki, ki jih slišijo, a je, zanimivo, vse zgolj kitara.

Najdaljši naslov je zagotovo 10-minutna saga Prva indijanka, ki so jo ugrabili vikingi ...

Domen: Ideja za naslov je bila, še preden smo šli snemat ploščo in je pesem nastala. Na vsako ploščo do zdaj smo dali en instrumental, prva se je celo začela z instrumentalom, s katerim smo devet let začenjali vsak koncert. Sam sicer nimam strukture pri tej pesmi, kar igram, je pa ravno v tem štos, da tam, kjer se meni ustavi, pridejo bobni, nato pa Mančina kitara, čeprav ljudje dostikrat pozabljajo, da jo igra, skratka nekakšno menjavanje in valovanje vsega.

Zdi se kot ultimativni kitarski "playout". Kako nastane taka pesem, ki se gradi, nalaga, umiri in spet udari, nato pa se počasi razgradi ...

Manca: Kot epsko potovanje! To je spet ena od treh stvari, ki se mi zdi, da vsak v njej vidi svojo zgodbo. Prvo indijanko, ki so jo ugrabili vikingi. Ko smo odigrali to verzijo, ki jo je vsak podoživel po svoje, smo vedeli, da je to to.  

Spaghettification je ena od pesmi, ki jo slišiš in ti takoj postane všeč, hkrati pa ste spet posneli odličen videospot. Manca, v njem izgledaš kot prodajalec čebule v nanizanki 'Allo 'Allo, vse skupaj pa deluje celo malce kot Da Vincijeva Zadnja večerja ...

Manca: Ja, točno to. Pravilna ugotovitev! (smeh)  

Domen: Delali smo z mariborsko ekipo Film Factory, najprej smo imeli povsem drugačno idejo za videospot, a so nam potem predlagali, da naredimo nekaj v slogu igre Cluedo, kjer gre za koncept "murder mystery" (skrivnostni umor op. p.). Štirinajst dni so iz papirja izdelovali pojedino, ki jo imamo na mizi. Jaz zaigram detektiva, Miha je kajpak mojster Miha, Tilen pa ima dvojno vlogo, vampirja in vesoljca.

Kaj naj bi bila ta "špagetifikacija"?

Manca: Pesem ima plešoči element, ker ima disko beat na refrenu in je nekako povzdigujoča. A ima zame sporočilno težo, zaradi tega smo tudi želeli dati nekaj lahkote prav z videospotom, saj nismo želeli zaiti preveč v temačnost, četudi bi lahko.

Po desetih letih kilometrine in izkušenj se zdi, da natančno veste, kaj delate. Koliko pesmi ste ustvarili, koliko jih je prišlo na ploščo, kako ste sodelovali s producentom?

Domen: Ko gremo v studio, vemo, kaj gremo delat, in to delamo projektno, vemo, da bomo toliko in toliko časa v studiu. Pripravimo se tako, da prinesemo čim več materiala, a tokrat se je veliko dogajalo dokaj spontano. Dejansko smo bili v studiu precej časa, da smo lahko kaj nasnemavali ali spremenili. Producent Jure Vlahovič, ki je z nami delal že Woo Horsie, je naš tonski mojster in eden boljših od njih v Kinu Šiška. Delal je plošče tako z Moveknowledgment kot Silence, nas pa pozna do obisti. Ima ušesa, ki jim zelo zaupamo. Bil je eden od redkih ljudi, ki smo jih sprejeli v svoje štiridelno jedro. Tudi zaporedje pesmi na Plati je njegovo.

Manca: V bistvu je na nek način tudi on kot instrument. Tako na živih nastopih kot v studiu z nami tvori celoto in ima besedo pri našem "outputu".

Meni se zdi uspeh Plate, da vam je uspelo združiti toliko raznolikih stvari, od indieja, country poskočnic, do psihadelije, tematsko pa postapokalipse, brezizhodnega fatalizma, pa do veselja in introspekcije, kako se zdi vam?

Manca: Plata je mešanica različnih žanrov, vajbov, tudi zato ima tak naslov, ker je široka.  

Delujete precej samozavestno ...

Domen: Prav samozavest je v tako majhni državi lahko percipirana kot velik ego. Ne bo držalo, a pač ne bom jedel dreka od vsakega, ki ima pet minut časa. Igramo rokenrol in nimamo šefa, ki bi se mu morali pokoriti, se postavljati ali mu lesti v rit. Dovoljujemo si kreativne izpade med seboj, v smislu, da drug drugemu dajemo čas za premislek. Če imaš dejanske probleme z egom, zagotovo ne boš dolgo časa igral in nastopal. Toliko verjamemo v celotno stvar, drug v drugega, da smo lahko malce bolj samozavestni, kot morda deluje nekomu drugemu, ki nas ne pozna.

Koliko ste se naučili, katere izkušnje, kaj se vam zdi najpomembneje pri vsem skupaj?

Domen: Imamo možnost, da kadar se odločimo, da gremo snemat, gremo snemat, če bi igrali, imamo možnost igrati. Ali pa če se nam zdi, da se moramo odmakniti, da si lahko vzamemo čas in lahko pišemo ali tuhtamo. Noben od nas ni ravno hud poslovnež, se bomo najbrž morali naučiti še nekaj stvari, tako da bomo šlo z glavo skozi zid. Je pa najbrž res, da je veliko ljudi, s tem, ko smo šli mi z glavo skozi zid, imelo nekaj od tega. Zavedamo pa se, do kam lahko gremo, da mi sami lahko preživimo.

Če v Sloveniji nisi ravno zabavljač, namreč težko živiš od glasbe ...

Domen: Ja, a marsikdo, ki igra v rokenrolu, ki se giblje v alternativi, ti bo povedal, da kdaj da kak evro na stran, da lahko potem zelo direktno pove, kaj si misli. Vse, kar smo naredili do zdaj, smo naredili iz tega, kar smo sami delali, dobili smo od evropskih sredstev, do reklamnih sredstev, do vsega, a vse je delo naših rok. Se pa zavedamo, da lahko delamo toliko časa, dokler bo to ljudem všeč.

Kakšne zadnje besede, razen delati dobro muziko in imeti veliko koncertov?

Manca: Ne bi mogel povedati lepše (smeh).

Tilen: Vzemite si na "chill" in radi se imejte.