Ko zorijo Taylor Swift, Jhené Aiko in še kakšna jagoda

1. GORILLAZ ft. Slowthai & Slaves – Momentary Bliss

Seveda si lahko privoščijo praktično vse. Pa saj so vendar animirani liki. Mah. Gorillaz spet vžigajo motorko. Slogovno sicer ostajajo tam, kjer so bili. Nekje v multižanrski skrinji, v kateri je vse razmetano. Rockovski tip trip-hopa je že bil na njihovem meniju. Tokrat se v imenu benda, ki ga še vedno krmili Demon Albarn (nekdanji Blur), rapersko agresivno napreza in zaganja Slowthai, eden najboljši med novimi, obetavnimi britanskimi emsiji. Slowthai je, da ne pozabim, lani predstavil super kul prvenec s super vpadljivim naslovom Nothing Great About Britain. To, kar se vsakodnevno dogaja okrog njega, absolutno klinično demolira in deformira, skratka razbije na prafaktorje. Res zabavno. Če je tisto poslušal kak politik, se je nemudoma vdrl v lasten wc, ne da bi pozabil sinhrono izprazniti tudi kotlička nad njim. Za crknit smešno. Socio-političen pamflet, da je kaj. Ok. A da ne skrenem preveč. Slowthai v kosu Momentary Bliss grima ali pač rapa. Pozneje vik’n’krik še bolj kot na začetku komada zaženeta Slaves, še en angažiran, a ta punkovski dvojec. Nastane anarhoveselica z izrazitim namenom tepežkati lakomnega poslušalca. Lakomnost pa ni dobra, kot ponavljajo Gorillaz. Res. In vtis? Dober štos, kaj več kot to pa niti ne.

Ocena: 2

2. TAYLOR SWIFT – Only The Young

Mmmmmm, kul štiklc! Miss Americana ali Taylor Swift vanj vstopi po nakazani ritmični zanki, ki me blago spomni na uspešno sodelovanje med Nelly Furtado in producentom Timbalandom. Melodija, ki jo nadgradi, je presneto sladka in všečna. Prav mehka in opojna se zdi. In to z namenom. Še več. Lepo ovije, olepša in tako skrajno graciozno proslavi namen. Miss Americana je svež filmski dokumentarec o najbolj uspešni ameriški glasbenici zadnjega desetletja in (skoraj že) pol. Pri čemer je Americana splošna oznaka za popularni glasbeni izraz, ki strukturo prevzema iz folk ali country tradicije in to razvija proti rocku, tudi bluesu ali pa proti rhythm and bluesu in naposled popu. Zato. Bolj ko je Taylor Swift postajala popularna, manj countryjske esence je vsebovala njena glasba. Logično. Tudi v prihodnje bo, razen pevkinih specialnih stilskih eskapizmov, najbrž podobno. A še vedno. Swiftova je povsem legitimno krščena kot gospodična Americana.

K pohvali je nemara treba dodati tudi ugotovitev, da je bila vselej zelo ambiciozna Swiftova pred snemanjem očitno zelo spočita in sproščena. Večina njenih pesmi je za moj okus preveč nabrušena, našponana, zato sem pridno in prizadevno avtorico do zdaj resda imel rad, a resnici na ljubo sem jo v daljšem poslušalskem kosu komaj že prenašal. Pa da ne bo kdo posploševal, da mi delavne in motivirane punce niso všeč, ne.

S tem komadom Only The Young, pa najsi bo njegova melodija še tako "light" – besedilo skriva tudi socialno-politično nekorektnost oziroma naprednejše bodice – je Taylor Swift začela kreativno zoreti. Čudovito. Všeč.

Ocena: 4

3. JHENÉ AIKO – P*$$y Fairy (OTW)

Vsakokrat, ko zapoje Jhene Aiko, celo v nebesih nastopi dodatno olajšanje. Prvi album senzibilne Kalifornijke Souled Out izdan leta 2014 je bil popoln poslušalski balzam, medtem ko je uspešnica The Pressure songovsko, lahko pa kar angelsko poglavje zase. Nu-soul je počasi subliminiral v trap. Aiko od tedaj ni uspelo ponoviti kaj boljšega. Vedno nekaj, kar je manj sočno, manj razburljivo. Pa čeprav je novejši del njenega opusa še vedno čuten in peresno lahkoten. Ta komad je prav tak. Z uvodnimi verzi resda zelo ekspliciten. Saj ni res! Z zaključnimi prav tako. Vseskozi ena sama naslada. Ta nedolžnost je dejansko do obisti pornografska. Je to vredno posebne hvale. Načeloma je Aikojevi pomenski obrat dobro uspel. Pa saj je sporočilna dvoplastnost lahko tudi navdihujoča. Vseeno se mi zdi ta malo prisiljena. Ne bi me čudilo, če bi bila P*$$y Fairy (OTW) tiste vrste uspešnica, ki si ne bo pustila zdrkniti proti dnu lestvic priljubljenosti. Ampak. Mislim, da bo tudi zaradi tega songa Jhené Aiko prava legenda postala raje kako pomlad kasneje.

Ocena: 3,5

4. TONI PETROVIČ – Sebe iščem

To se pa ne rima, da je kar grdo. "Moram tja, nardil bo vse, moram tja / Upam, da najdem se, da se ne izgubim in končno najdem svojo smer." O, joj! Zdaj bom kar sam poiskal vzroke za to. Razlaga bistva pričujoče skladbe je, pazi: Ključen segment inspiracije je umetnikovo iskanje svojega mesta pod soncem. S Tonijem sva že do sedaj, v nekaj vrsticah tekst, zbrala: Najdem – 2-krat, iščem – 2-krat, moram – 2-krat. Kako hudo trpljenje je nas zgubljencev življenje! Malček patetično, pa tudi dolgočasno, a ne.

Muzika, ki jo namešal moj skriti producentski favorit Žan Serčič, nikakor ni tako banalna, kot so verzi, ki jih čeznjo zateguje Toni Petrovič. Ko bi jih vsaj. Prej jih mlahavo nalaga. Nekdanji član skupine In&Out pod objavo videa piarovsko nedomiselno pretirava, da je "Iščem se" prava čustvena nevihta. Nisem povsem prepričan. Morda bi bila, če bi se pevec in avtor vsaj za ped bolj potrudil oziroma bi poskrbel, da bi se, recimo bolj kot ne povprečna zasnova soularskega songa izvila v kaj bolj izvirnega, če ne že eksotičnega. Vsaj za milimeter bolj eksotičnega. Na primer, kaj takega, kar nam je pred leti ponujal britansko-irski pevec Maverick Sabre. Petrovič in Sabre sta si celo malo podobna. Kakorkoli. Umetniku v prihodnje iskreno želim še kak inspirativni segment več.

Ocena: 1,5