Kje so moški? Poslušajo pred vrati

1. HAIM – The Steps

Yes, yes in še enkrat yes! Kalifornijske Haim nam vendarle strežejo nov zvok. Poleg prvih drugačnih ali neznačilno zveneče ritmične sekcije, je naklon, ki ga ubere vodilna vokalistka Danielle Haim, na mah soroden z zajedljivostjo in prezirljivostjo Courtney Love. Tik pred refrenom The Steps oplazi countryjsko naracijo, ki jo pozneje sicer kot da noče izpustiti. Še vedno pa velja, da slednjega songa sploh ne bremeni s kakšno tečno melanholijo. Več kot očitno gre za produkcijsko kaprico Rostama Batmanglija, nekdanjega člana Vampire Weekend, ki od njegovega odhoda nikoli ne bodo več tako kul, kot so bili. A to niti nima zveze. Zvezo ima zaveza, da spet zelo dobrih Haim ne izpustimo z radarjev. Spot je zrežiral eden najboljših filmarjev Paul Thomas Anderson. Fino, fino.

Ocena: 4,5

2. RINA SAWAYAMA – XS

Nova pop prvakinja bo vsak čas postala Rina Sawayama, 28-letna Londončanka, rojena v Niiagati na Japonskem. Od premiere pevkinega prvega sanjavo-baladnega komada Sleeping In Walking je minilo predolgih sedem let. A zdaj se z Rino bolj pogosto videvamo spet! Dekle je tudi uspešna manekenka, vmes je diplomirala iz politologije. Lepotica s sčiščenimi miselnimi horizonti. Zato niti ne čudi, da se je v svoji zadnji uspešnici, zadnji singlični postavki pred aprilskim izidom albuma prvenca, skrajno kritično – za pop starleto pa sploh – lotila potrošništva in kapitalizma. Ops? Verzi XS so tako nenavadni oziroma z enega drugega planeta, da na drugo alternativno stran potegnejo celo pogumno mainstreamovsko zasnovano sodobno melodijsko metriko. Dejansko. Ko sta tekst in muzika pomensko zelo sprta. Pop za nove čase. Naj bo. Super. 

Ocena: 5

3. PVRIS – Dead Weight

Ta soničnost v kiticah povprečnega songa ameriške rock postave Pvris me premanentno navdušuje. Z Dead Weight je na planem še ena taka. Ob tem, da je refren mogočen, zagrizen, a še vedno nadvse spogledljiv in privlačen. To je prva najava že kar novega četrtega albuma tega sijajnega benda, ki je, sodeč po pravkar slišanem, v vse boljši formi. Pvris do definitivno v zmagaj-zmagaj območju. Če se izkaže, da bo nova daljša stvar njihov kreativni zapik, bo pač odličnega sounda a la Pvris naokrog še več. Kar nikakor ni slabo. Če pa se izkaže, da je pogon, katerega obratovanje pospešuje notorična Lynn Gunn, v svoj skelet dodal ustvarjalnega kalija, potem se bom lahko hvalil, da sem jih spoznal in tudi koncertno zaužil še, ko so bili majhni in naivni. Tole odvite na maksimum in Pvris takoj shranite med favorite.  

Ocena: 4

4. DIXIE CHICKS – Gaslighter

Kje so se izgubile Dixie Chicks? Pred petnajstimi leti je kazalo, da bo trio Teksašank tisti del glasbene scene, ki je zraščen s kavbojkami – pa najsi s tem označujemo jeans (hlače) ali pa filme, v katerih nastopajo tudi Indijanci – povsem pokoril. Dixie Chicks so bentile proti takratnemu ameriškemu generalnemu šerifu Georgeu Bushu mlajšemu, obenem pa številne nagrade grammy, ki so jim bile dodeljene, zaradi prostorske stiske zlagale že v klet. No, ja. Trinajst so si jih prislužile. Mimogrede. Jih je sploh kdo prejel več? Aha. Jih je, jih je. U2 jih imajo 22. Kakorkoli. Dixie Chicks so po nedavnem sodelovanju s Taylor Swift dokončno vstale in se iz penzionističnih globin zdaj nezadržno vračajo, in to s tem dokaj posrečenim napevom. Dosledno gladek spoj countryja in popa. Naj bo prva diskografska plovba po dolgih štirinajstih priveznih letih za Dixie Chicks mirna. Donosna bo itak. 

Ocena: 3