'Kitajska turneja je bila nekaj najboljšega v zadnjem času mojega delovanja'

Bowrain je nastopal pred evropskim, ameriškim in afriškim občinstvom, želel pa je nastopiti tudi pred azijskim, natančneje kitajskim, da bi tudi tam predstavil svojo glasbo, ki je mešanica nekonvencionalnega elektronskega zvoka, ki se prepleta s klavirjem. Prav slednji je tisti, s katerim je glasbeno pot začel, po več kot desetletju ustvarjanja pa pravi, da je prenosni računalnik zelo praktičen in priročen instrument, ki sodobnemu potujočemu glasbeniku odpre številne možnosti. In tako je bilo tudi pri njem.

V več kot 10 letih glasbene poti te je pot pred kratkim popeljala tudi na Kitajsko. Kako je prišlo do tega?

Zelo dolgo sem želel nastopiti na Kitajskem, saj se mi je zdelo, da moja glasba nekako sodi tja, hkrati pa sem želel doživeti Kitajsko tudi kot državo. Preko fotografa in prijatelja Matjaža Tančiča sem prišel v stik z RayDio-om, ameriškim organizatorjem koncertov. RayDio živi v Šanghaju. V dveh mesecih in pol je organiziral turnejo in odpotoval sem za 28 dni. Organiziral je osem koncertov, dva pa sta organizirala slovenska ambasada v Pekingu in slovenski konzulat v Šanghaju.

Na Kitajskem si bil mesec dni, kjer si gostoval na 10 koncertih in dveh delavnicah. Kakšno je kitajsko občinstvo? Kako bi ga opisal?

Zelo zanimiva izkušnja! Aplavz nikoli ni bil bučen, vendar so po koncertu vedno prišli do mene posamezniki, kupili ploščo, ki sem jo moral obvezno podpisati, in se potem želeli tudi slikati z mano. Ugotavljam, da niso naučeni, da bi navijali kot pri nas in kažejo svoje zanimanje na svoj, njim lasten način, predvsem so mi dali občutek spoštovanja. Ta občutek sem doživel tudi nasploh v njihovi družbi in moram reči, da je bilo to nekaj najlepšega.

Kaj ti je iz časa gostovanja na Kitajskem najbolj ostalo v spominu?

Občutek, da vse stremi navzgor, kakor vsi njihovi mogočni nebotičniki, ki se vijejo visoko v nebo. Vse je bilo prežeto z razpoloženjem: "Vse se da, vse je mogoče!" To je prav gotovo povezano z njihovim kolektivnim duhom in veliko komunikacije med ljudmi. Zelo lepo je bilo gostovati nekje, kjer se vsi okoli tebe trudijo, da bi ti bilo resnično dobro in da bi ti ustregli. Na otoku Hainan, kjer sem nastopil v okviru festivala Montreux Jazz China, so recimo zaradi mene in še ene newyorške pianistke kupili zelo solidno klavinovo, ker možnosti izposoje klavirja na otoku ni bilo. To se mi zdi pravi odnos in se tudi sam veliko bolj potrudiš v takih razmerah. Če že govorim o tem, kaj mi je ostalo najbolj v spominu, pa seveda ne smem pozabiti, da smo odlično jedli, res dobro!

Eden od koncertov in delavnici sta bili za dober namen. Kako pomembno se ti zdi, da glasbeniki delujete tudi dobrodelno?

V Pekingu sem v sodelovanju s slovensko ambasado izvedel dobrodelni delavnici. Eno za avtistične otroke – amaterske glasbenike, kar je bila svojevrstna izkušnja in o kateri je izšel tudi članek v glavnih časopisih (China Daily ter Beijing Daily). Izvedel pa sem tudi delavnico z amaterskimi glasbeniki v legendarnem baru Fruity Space. Dobrodelnost je zelo preprosta, saj je pri njej odsoten prestiž in se glasbeniki nehamo medsebojno primerjati in ocenjevati. To nas prevečkrat deli in ustvarja nepotrebne razlike med nami. Živimo v težkih časih, kjer sta vedno bolj v ospredju bolečina in neenakost. Biti dobrodelen postaja nekakšna stalnica za nas 'privilegirane bele ljudi'. Zagotovo je dobrodelnosti premalo, predvsem pri zelo premožnih.

Tudi sicer si eden tistih artistov, ki s svojim delom opozarja na družbene problematike in se dotika sodobnih težav v svetu, kot sta onesnaževanje okolja in globalizacija. Zakaj?

Mislim, da smo se od okoljske krize sedaj pomaknili v hujšo krizo: obsesijo z varnostjo in oboroževanjem. Zagotovo se okolju ne piše dobro, če divjajo vojne po svetu. Težko je razumeti in sprejeti stanje, v katerem smo, pa vendar se moramo z njim soočiti. Ni čudno, da umetniki opozarjamo na to. To bi lahko poimenoval tudi naš mirovni boj za obstanek. Sicer pa sem se z najnovejšim projektom Million Homes direktno dotikal tematike migracij in s tem povezanim delovanjem v skupnosti. Veliko se bomo morali naučiti kot družba in sprejeti dejstvo, da se migracije dogajajo in da je treba ljudi sprejemati v vsej njihovi drugačnosti. Zelo je možno, da bomo v prihodnosti tudi sami prisiljeni migrirati zaradi takšnih in drugačnih vzrokov.

Septembra je izšel album Million Homes, na predstavitvi pa so se ti pridružili številni domači priznani glasbeniki. Koliko ti kot glasbeniku pomeni priznanje kolegov in sodelovanje z njimi? Kako se odločiš, s kom sodelovati oziroma kako pride do sodelovanj?

Slovenija se mi zdi idealen prostor za sodelovalne projekte, saj je tukaj veliko odličnih glasbenikov, ki so pripravljeni sodelovati v večjih projektih. S koncertom Million Homes v Kinu Šiška sem z vrhunsko ekipo dosegel osebni presežek in to je dober občutek. Verjamem, da smo vsi skupaj tudi zelo uživali, kar je v vsakem procesu najbolj pomembno. Za sodelovanja se po navadi odločim intuitivno. Skozi leta sem ugotovil, da je najbolje zaupati notranjemu glasu in se ne preveč spraševati. Vseeno pa se zgodijo trenutki in obdobja negotovosti, še posebej pri večjih projektih. Takrat mi dostikrat zelo pomaga posvet z mojo sestro, vizualno umetnico Meto Grgurevič.

Čeprav je tvoje ustvarjenje pod umetniškim imenom Bowrain bolj v smeri elektronske glasbe, pa si pianist, ki je je izdal tudi albume klavirske glasbe. Kako se ta dva svetova prepletata?

V zadnjem obdobju življenja v Amsterdamu, pred več kot desetimi leti, sem odkril elektronsko glasbo, ki me spremlja vse do danes. Preko elektronike sem prišel do veliko drugačnih načinov in izvorov glasbe, hkrati pa tudi do novih načinov nastopanja. Elektronska glasba je prav gotovo spremenila moj način igranja klavirja, ki se je od jazza pomaknil v nekakšen minimalizem, lahko rečem. Laptop me na mojih nastopih spremlja že kar dolgo in je seveda zelo priročen in praktičen instrument. Danes mora potujoči glasbenik znati razmišljati praktično in se mu tako odpre veliko možnosti. Pri performansu se vedno porajajo vprašanja: "Kakšen je prostor?", "Kakšen je zvok prostora"?, "Kako je videti?", "Kakšno občinstvo zahaja tja?". Na turneji po Kitajskem me je na nastopih vedno spremljala video projekcija umetnice Urše Čuk. Njena projekcija je nastopom veliko dodala, občinstvo se je lažje potopilo v glasbo in včasih se mi je zdelo, kot da smo hipnotizirani.

Kitajska je bila dolgo na 'seznamu želja', kjer bi nastopil, sedaj si to odkljukal. Imaš še kakšno željo, pred čigavim občinstvom bi rad nastopil? Kaj te tudi sicer čaka v prihodnje? Kaj pripravljaš?

Kitajska turneja je bila nekaj najboljšega v zadnjem času mojega delovanja. Jeseni načrtujem vrnitev, morda bi takrat nastopil z zasedbo, ne le kot solist. V kratkem me čaka tudi krajša turneja po Balkanu (Novi Sad, Zagreb, Banjaluka ...), ki se je zelo veselim. Z bobnarjem Blažem Celarcem pripravljava duo koncerte. V juniju pa me čaka še nastop na festivalu Lent, ki se ga tudi neizmerno veselim.