Keith Richards: Artritis je spremenil moje igranje kitare

Keith Richards se je na novem albumu Rolling Stonesov, Hackney Diamonds, vrnil v pravo formo. Slišati je trde rockerske riffe (Angry, Depending On You), žilav country blues (Dreamy Skies) in napol improvizirani gospel (Sweet Sounds Of Heaven). Medtem ko Stonesi zvenijo kot vedno, so Richardsove roke zakrčene zaradi artritisa. Je to vplivalo na njegovo igranje?

"Smešno je, da ne dvomim, da je, vendar nimam nobenih bolečin, to je nekakšna benigna različica," pravi. "Če sem se nekoliko upočasnil, mislim, da je to verjetno bolj zaradi starosti. In prav tako se mi je zdelo zanimivo, da mi bo kitara, ko si rečem, da 'tega ne morem več povsem početi', pokazala, da obstaja še en način za to. Prst bo našel drugo pot in odprla se bodo povsem nova vrata. Tako se vedno učimo. Nikoli se ne nehamo učiti," je prepričan.

Hackney Diamonds je prvi album skupine Rolling Stones z novimi avtorskimi pesmimi po 18 letih. Ne da bi spali na lovorikah. Imeli so nastope, turneje, izdali so album s priredbami. Toda iz nekega neznanega razloga skupina ni bila zadovoljna z materialom. "Napisanih je veliko stvari, ki so prekleto dobre," pravi Keith, "Vendar to ni album. Je le veliko skladb."

Prelomnica se je zgodila ob koncu lanske turneje ob 60. obletnici skupine. Namesto da bi se umaknil v svoje prostore, je Mick Jagger želel naravnost v studio. "Zadel me je na pravo mesto," pravi Richards. "Vedno sem si želel s skupino snemati takoj, ko smo prišli s turneje, ker takrat vse deluje kot namazano." Razlika je bila tudi ta, da so pretekle vaje bile neosredotočene in bolj raziskovalne, tokrat pa je Jagger določil, da morajo biti pesmi končane do novega leta.

Pomagal mu je producent Andrew Watt, 32-letnik, ki je posnel pop uspešnice za Posta Malona in Miley Cyrus ter nadziral preporod Iggyja Popa in Ozzyja Osbourna. Velik oboževalec Rolling Stonesov, ki je vsak dan nosil majico druge skupine, je bil kljub temu odločen, da svojim junakom ne bo popuščal.

"Imeli smo sodnika, kar je nekaj, kar nam je manjkalo od časov Jimmyja Millerja," pravi Ronnie Wood in ob tem spomni na producenta klasik iz 1970, pesmi kot sta Sticky Fingers in Exile On Main Street, obe pa sta nastali pred njegovim časom v skupini. "Potrebovali smo nekoga, ki bi zategnil pas in nas brcnil. On nas je discipliniral in rekel: 'Daj no, tega ne boš naredil jutri, to boš naredil danes'."

"Razumem, da Ronnie na to gleda tako, toda prava sodnika sva Mick in jaz," pa trdi Richards in dodaja: "Andrew je imel ravno pravo količino energije in pravo količino znanja, da je to izpeljal."

Naključno srečanje

Jagger in Richards sta bila vedno življenjska sila Rolling Stonesov. Ali, natančneje, njegov Id in njegov Ego. Jagger je pozoren, analitičen, strateški. Richards deluje po instinktu. Prvič sta se srečala v osnovni šoli v Kentu v 50. letih prejšnjega stoletja, nato pa so se njune poti znova križale leta pozneje na železniškem peronu. Jagger je nosil sveženj plošč, Richards je držal kitaro in na vlaku sta začela pogovor o rocku in bluesu.

V enem letu sta ustanovila skupino in Richards je navdušeno pisal svoji teti: "Mick je največji R&B pevec na tej strani Atlantika in o tem ne dvomim." Sprva so preigravali priredbe uspešnic drugih skupin in izvajalcev, a je njihov menedžer Andrew Loog Oldham ugotovil, da bi vsi zaslužili več denarja, če bi pisali svoje pesmi, zato je Jaggerja in Richardsa zaklenil v kuhinjo in jima rekel, naj ne prideta ven, dokler ne napišeta hita.

Rezultat je bila pesem As Tears Go By, ki ga je na lestvice ponesla Marianne Faithfull. "Pred tem sem razmišljal o pisanju pesmi kot o popolnoma ločeni službi – kot da sta tam kovač in tam kamnosek," se je nekoč spominjal Richards. "Bil je šok, ta svež svet pisanja lastnega materiala, to odkritje, da imam dar, za katerega nisem vedel, da obstaja. Bilo je podobno Blaku, razodetje, epifanija."

Jagger sicer oporeka zgodbi o kuhinji, a približno tako se je rodilo eno največjih partnerstev pri pisanju rock pesmi. Do konca desetletja je duo napisal na desetine klasik, vključno z uspešnicami Paint It Black, Sympathy For The Devil in (I Can't Get No) Satisfaction, katere riffa se je Richards domislil v spanju.

Podoben pristop so ubrali pri pisanju novega albuma. Celoten proces je bil končan v dveh mesecih – osemkrat dlje, kot so porabili za svoj prvenec iz leta 1964, a še vedno neverjetno hitro po sodobnih merilih. Naslov albuma je londonski sleng (Hackney Diamonds so kroglice razbitega stekla, raztresene po ulici po razbijanju) in čeprav se ne pojavi v besedilu, besedna zveza natančno kaže na neukročeno silovitost albuma.

Richards ne more ali noče razložiti, od kod je prišel navdih in trdi, da "Mick piše besedila". "Vendar ima v sebi nekaj jeze in sem rekel, 'No, uporabimo to'," dodaja. "Z mojega vidika je pomembno, da si pevec želi zapeti besedilo pesmi. Mick lahko pesem, ki ga ne zanima, res poslabša. In to je morda eden od razlogov, da je trajalo 18 let, ker Mickovi valovi navdušenja pridejo in gredo."

Grenkoba, ki je bila značilna za njun odnos v 80. letih, je izhlapela. Za ta album sta se celo vrnila k osnovam in skupaj v isti sobi napisala Driving Me Too Hard. Jagger pravi, da se občasno še vedno ne strinjata, vendar "dobro razumeta", kaj predstavljajo Stonesi. Za Richardsa je vse stanje duha. "Smo zelo realni fantje, tako da, ko začnemo igrati, vsi vemo, 'Ja, to je to' ali 'Ne, to ni to'. In če se zdi lažno, potem se moramo paziti."

Toda plošča je predstavljala neljub izziv: prvič so snemali brez Charlieja Wattsa, njihovega stoičnega in zanesljivega bobnarja, ki je umrl leta 2021. Sodeloval je le pri dveh skladbah Hackney Diamonds, Mess It Up in Live By The Sword, ki sta bili prvotno posneti leta 2019. Za ostale je ritem sekcijo prevzel Steve Jordan, ki ga je Watts pripravil za svojega naslednika.

"Bil sem s Charliejem, preden je umrl, in rekel je: 'Poskrbi, da me nadomešča Steve Jordan. Ima moj blagoslov'," pravi Wood. "Torej, to je bila prava tolažba." Richards pa se strinja: "Če se počutim, kot da izpolnjujem Charliejeve želje, je malo lažje. Vedno ga bom zelo pogrešal, a vem, da če bi bil danes tukaj, bi bil zelo vesel, če bi vedel, da skupina nadaljuje."