Kar se da dobro posvetilo Queenom, zabeljeno s simfoniki

Že grandiozni zvoki iz filma Flash Gordon, ki so se prelili v pesem Flash, so nam malo po 20. uri dali vedeti, da je pred nami veličasten večer. Skladba One Vision je poskrbela za bombastično nadaljevanje, spomnila pa nas je tudi na najboljše trenutke s koncerta na Wembleyu leta 1986. Prek A Kind of Magic in Under Pressure so nas opozorili, da Another One Bites the Dust, pri Killer Queen pa je postalo jasno, kako težek zalogaj so bili Mercuryjevi vokali v višjem rangu petja.

Tribute Freddie se je sicer več kot spodobno znašel v vlogi legendarnega frontmana, četudi je mestoma dajal občutek, da se mu kar malo mudi, ker mora v časovni okvir spraviti dvajset ikoničnih pesmi. Po Bicycle Race in Somebody to Love je prišel na vrsto kitarski solo tribute Briana Maya, ki je postregel tudi s takti slovite Rockin' all over the World zasedbe Status Quo, njegovo solidno sprehajanje po žicah pa težko parira izvirniku na originalni kitari "red devil".

Težka pesem za izvajanje je brez dvoma tudi Innuendo, zato so morda izpustili prvi del in izvajajo samo drugega, ki se prične s špansko zvenečo akustično kitaro. Presenečenje pa je bila naslednja pesem, ko je na oder prišla gospa Ivana in pomagala zapeti grandiozno olimpijsko pesem Barcelona, pri kateri so še posebej prišli do izraza in dali piko na i pevski zbor in orkester, ki so gladko pričarali vrhunec večera. Celo tokratna Montserrat Caballe je dala od sebe vse in vrhunsko odpela operni del. Da navdušenje ni upadlo, so takoj družno izvedli še veličastno himno neumrljivosti (smrtnosti?) Who Wants to Live Forever iz filma Highlander. Za komični moment je poskrbela vsem dobro znana I Want to Break Free, ko si je pevec nadel "paž" lasuljo, kakšno je Freddie nosil v videospotu in prišel na oder z likalnikom, ter malce "polikal" dirigenta orkestra.

Drugi vrhunec je bil bržčas izvedba slovite Bohemian Rhapsody, pri kateri so se izkazali predvsem zborovski pevci in pevke, saj so zelo dobro izvedli tudi operni del pesmi, da je pesem delovala povsem celovito in na mestu. Pri Radio ga-ga pa so se redki v dvorani ojunačili in pomagali s ploskanjem, kar je znano iz videospota in bilo obvezno na večini njihovih koncertov, spomnite se le Live Aida leta 1985 na Wembleyju. A tokrat je bilo med občinstvom tudi precej mladih, ki se tega najbrž ne spomnijo in uglajenih dam in gospodov, ki očitno menijo, da tovrstno obnašanje ne sodi v hram kulture, karšen je Cankarjev dom. A so se zato toliko bolje izkazali pri petju. Kot presenečenje večera je za dve pesmi na oder "uletel" še imitator Eltona Johna, napovedan kot "Freddiejev velik prijatelj", ki je izvedel tudi nepozabno Candle in the Wind in od gospe na balkonu požel vzklik "Elton, I love you!" (Elton, ljubim te). Za zaključek pa sta s Freddiejem družno zapela še The Show Must Go On.

Ko smo po dobri uri in pol slutili dodatek, je na oder prišel tribute Roger in začel noro bobnati, kar je spodbudilo navdušeno ploskanje, ritem pa se je nato prelevil v pesem We will rock you, ki je ena večjih rock himen vseh časov. Ki se je nato nadaljevala v še eno nepozabno vižo, in sicer Friends Will be Friends, ko so v dvorani zagorele tudi lučke na mobilnih telefonih, nekateri pa so se pozibajoče objemali in prepevali himno prijateljstvu. Sledil je še obvezen zaključek s pesmijo We are the Champions, s katero so tudi Queeni ponavadi zaključevali koncerte. Pevec se je celo sprehodil med občinstvom ter se z nekaterimi srečnimi dušami (ki si ves teden, bog ne daj, ne bodo umile rok!) celo rokoval. Oder so zapustili po predstavitvi glavnih akterjev na odru in ob zvokih britanske himne God Save The Queen, kot je tradicionalno počela tudi izvirna zasedba. Freddie se je v družbi sotrpinov prišel na oder poklonit še s krono in v kraljevski vlečki. Kot pravi kraljevski večer v družbi skupine Queen. Pardon, glasbe skupine Queen in zasedbe Queen Real Tribute. 

Večer glasbene nostalgije in pristne rock energije je tako na najboljši možen način pričaral magijo skupine Queen. Četudi je Freddieja nemogoče ponoviti, Queen Real Tribute ponudijo nekaj najboljšega, kar lahko ponudi zasedba, ki posnema take legende kot so bili na koncertih Queeni. Poslušalcem so pričarali veliko lepih trenutkov ob glasbi naše in vaše mladosti in so zgleden dokaz, kako lahko dobra glasba živi naprej, tudi trideset let po smrti frontmana, ki je za vedno zaznamoval rock glasbo. Vsekakor vrhunski poklon Freddieju, ko nas je magija njegove glasbe za dve uri odpeljala proč, od ne najbolj veselega, z omikronom zaznamovanega, decembra ...