Kapitalni obrat Doje Cat

1. DOJA CAT - Rules

Doja Cat prehiteva. In to s plugom. Brez predsodkov in z veliko mero feministične gorečnosti. Ko se odvrti spot za njen nov song Rules, je jasno, da so Nicki Minaj, Azelia Banks, Iggy Azalea in vse ostale, ki se v svojih verzih branijo ali pa napadalno packajo, odstranjene s cestišča. Raperkin tarantinovski izstop na peščeno sceno obeta, a kasnejši zaplet navduši bolj, kot se je kadar koli zdelo, da bo. Res? Raje pritrdim. Namreč. Pa ne le zato, ker je zmaga “mačje mafije” splošna ljubkost. Doja Cat je prevlado napovedala že z avgustovskim komadom Juicy. V tem opisuje svoj zadnjo plat. Delikatne verze podpira sorazmerno prijazna in docela dopadljiva hip hop tekstura, vključno s svetlim refrenom. Toda Rules je še za krepko stopnjo boljša singlična stvaritev. Pa najsi Doja Cat post-Juicy inspiracijo išče po obratu za 180 ali pa kar za 3600 stopinj. Ha! Ta komad je res kul, čeprav se že na daleč sliši, da je okrušek opusa R&B zvezdnika Miguela. Žig producentov Salaama Remija in Bena Billionsa ni le vodni. Dojin drugi album Hot Pink bo fleš. Hočeš, nočeš. Doja: odbita do norca!

ocena: 4,5

2. BECK - Uneventful Days

Uf, že petindvajset let je od pomladi, ko je Beck sproščeno kričal, da je Luzer (Loser). Izjemen kalifornijski avtor in interpret je kasneje zabredel v neke čudaške in docela neinovativne folk-pop sfere. Malo je manjkalo, da bi ročno zategnil do stopnje, ko bi naokrog pohajal le s kitaro in vsakič večjimi krajci na svojem klobuku. A se mu je zasuk le posrečil. Sumim, da zavoljo priganjaške asistence njegovega bestiča in nekdanjega klaviaturista Grega Kurstina. Kurstin je medtem postal neumorni avtor ali soavtor komadov drugih izvajalcev (Pink, Adele, Sia, Katy Perry, Lily Allen, Kelly Clarkson, celo Foo Fighters); reklo bi se soavtor polovice vseh komadov, ki si jih žvižgate vse tja od leta 2010. Moment z velikim M je bil Beckov album Colors, moj no. 1 plošček, izdan leta 2017. Beck s kreativo zdaj nadaljuje na podobnem semi-eksperimentalnem pop, skrajno svetlem, barvitem alter-pop območju. S tem, da je svojemu novemu komadu odvzel nekaj dinamike. Zato je ta še lepši in še bolj nežen. Škoda, da pričujoči video do svojega konca ni tako čudaški, kot je na začetku. Je pa skrajno v redu, če se na kariernem začetku razglašaš za zgubo, kasneje pa postaneš boss.  

ocena: 4

3. COLDPLAY - Orphans

Poceni jajca. Londončani Coldplay so imeli nekaj prebliskov. Drži. Potem so te, torej vse svoje domiselne komade pametno razvijali in dograjevali. Vzpostavil se je zelo posrečen coldplayjevski tempelj igrivega brit-popa. Celo njihova poznejša koketiranja z elektroniko in predvsem tistim big-room-houseom ali progresivnim elektro houseom, ki ga še zlasti občudujejo Holandci in Skandinavci, niti niso bila popolna diareja. Ta se je iz Coldplaya izvila zdaj, ko pričakujemo njihov povratek. Preklicujem čakanje oz. pričakovanje in enako odsvetujem vsem. Ko nimaš več kam, potem je najbolje, da iztisneš eno, ki bi jo sicer naročil direktorat svetovnega ali celinskega športnega prvenstva. Ker tega naročila ni, potem si, sirota, prisiljena brenkati in zraven jokati, in to kar nekaj. #Brezveze.    

ocena: 1,5

4. ASTRID IN AVANTGARDEN - Coconut

Eno prijazno presenečenje več. Astrid Kljun, slovenska harfistka in pevka - ali nima tudi Raiven enakih činov -, plaho namiguje, da je njen kompas naravnan na world-music, to je v smeri glasb sveta. Čudovito! Česa posebnega v domači skledi še nismo imeli. Še bolj pa navdušuje to pop cepivo, ki Astrid brani pred duhovno preveč posvečenimi eksperimentalnimi blodnjami. Tisto kvazi world-muziciranje je za bleferje, če ne za te, pa pač za novomeško akvarel-pop šolo z oblaki in dotiki in podobnim dolgočasjem. Tole pa je veliko, veliko več. In bolje, veliko bolje. Zelo prikupno, nežno, a vendar živahno, žgečkljivo za ušesa, prav res. In Jani Hace, basist in komponist, ki ima tu največ veselja, saj si je lahko dal duška in se preizkusil v vlogah proslavljenih kolegov Pina Palladina, Tonyja Levina in Stevea Gadda. Če Astrid v malhi svojih dobrot res skriva slovenski Graceland in The Rhythm of the Saints (albuma Paula Simona, izdana 1986 in 1990), potem kar prvi v vrsti čakam na njen avtogram. Uau.

ocena: 5