Kanadska pop zvezdnica, ki navdušuje (izključno) kot plesalka

TATE McRAE - So Close To What

Tehnično brezhiben, vsebinsko pa nič drugače kot robotski. Kanadska pevska zvezdnica je najprej plesalka. Glasbena scena pa poleg pevcev potrebuje tudi plesalce. V liku in delu Tate McRae jo je našla. Težava je pač v tem, da 22-letnica iz Alberte ne poje posebej veličastno. Zapoje že, toda njen glas je enodimenzionalen, saj nima ne globine ne posebej širokega razpona. Tako so že v osnovi melodijsko izklesani in produkcijsko hudo ambiciozni dinamični pop hiti na pričujočem albumu zgolj energične minuature, ki resnega vtisa ne uspejo ustvariti. Za nameček velja še, da ko metrika songov Tate McRae ni enakomeren nabrit disco-pop, temveč se med to prevladujočo skladenjsko taktiko vseeno najde sinkopa ali nekaj teh več, preidemo v sekcijo komadov, ki nepopustljivo parazitirajo plesno rutino znano kot jive. Kdor je vešč standardnih ali latinsko-ameriških plesov, ali pa je njegova vibracija jazz-balet, dobro ve, kaj pomeni fenomen pol-koraka in hkraten zazib z boki tam nekje vmes, pa če je za ta manever komaj pol sekunde razpoložljivega časa. Prejšnji album Tate McRae, to je bilo delo Think Later (izdano decembra 2023) se mi je dopadlo bolj. Na tem pa kot da v množici sila podobnih ne najdem dveh ali treh posebnih in zato ljubših. Infantilno drum'n'bassovsko podprta BloodOnMyHands se zato ponuja kot najboljši kos. Čeprav je indentičnih okrog že vse polno, pa najsi se spomnimo na Camilo Cabello, Rosé, Ariano Grande ali pa na katero drugo iz tega prevladujočega stilsko neznačajskega legla. No, tudi Dear God je še nekako ok song. Vse ostalo pa je resnično šibko in bolj kot ne brez izrazitejše arome. Vse zapisano pa seveda nima nič skupnega s fascinantno plesno formo McRaeve, ki naj le še traja; ta pa. Poglejte (tudi) njen YT-kanal.

Ocena: 2,5