Kateri tuji albumi so kraljevali leta 1991?

Pravzaprav je šokantno. Leto 1991 je bilo leto, ko je Nirvana izdala svoj prebojni album Nevermind, Pearl Jam so jim pokazali zobe s svojim izdelkom Ten, U2 so obelodanili v Berlinu posneti Achtung Baby, Metallica je stopila v "mainstream" z neverjetno poslušljivim "črnim" albumom Metallica, R.E.M. so izdali dotlej najuspešnejšo ploščo Out of Time, Red Hot Chili Peppers so "scimprali" neverjetni Blood Sugar Sex Magik, Smashing Pumpkins, Hole in Massive Attack so izdali prvenec, Soundgarden so nas opomnili, da velja nanje resneje računati. In še in še.

Z Nirvano, Pearl Jam in Soundgarden je grunge skozi velika vrata stopil v prvi plan. Nirvana je pred tem postregla s prvencem Bleach (1989), ki je bil precej bolj alternativen album, Nevermind pa je bil s producentom Butchem Vigom (kasneje je postal bobnar zasedbe Garbage) brez dvoma njihov veliki svetovni preboj. Celo tako velik, da je šel njihovemu frontmanu Kurtu Cobainu blazno na živce, sploh pesem Smells Like Teen Spirit, ki je kmalu izginila z njihovega koncertnega repertoarja. A album pravzaprav nima slabe pesmi, pa naj gre za single (In Bloom, Come As You Are, Lithium) ali druge odlične pesmi (Drain You, Something in The Way, Territorial Pissings). Pearl Jam so dali Nirvani primeren protiudarec z albumom Ten, ki je prav tako mojstrovina grunge rocka. Od himnične Alive in precej udarne Even Flow do pretresljive Jeremy ali baladne Oceans – vse na plošči "štima", glas in pojava Eddieja Vedderja pa sta se "zažrla" pod kožo prenekatere najstniške oboževalke.

R.E.M. so na prejšnjih ploščah ponudili celo vrsto hitov, od Orange Crush, Stand in The One I Love do It's the End of the World (As we know it), a nič ni naredilo takega vtisa kot nabor odličnih pesmi na Out of Time, njihovem sedmem albumu. Losing My Religion je z videospotom vred prejel nagrado za najboljši video leta na MTV-ju, vsi smo bili Shiny Happy People in skakali na Radio Song, ušel pa jim ni niti grammy za najboljši alternativni album.

U2 so posneli Achtung Baby, ki sta ga sproducirala prekaljena Daniel Lanois in Brian Eno, sicer pa je bilo na njem kup singlov, od The Fly, Mysterious Ways in One pa do Even Better Than The Real Thing in Who's Gonna Ride Your Wild Horses. Tisti, ki s(m)o se v album bolj zakopali, pa smo naravnost oboževali Tryin' to Throw Your Arms Around the World, Ultra Violet (Light My Way) in Love is Blindness. Zagotovo je plošča poleg The Joshua Tree eden ustvarjalnih vrhuncev Bona, The Edgea, Adama in Larryja.

Metallica je po precej metalsko "zateženi" plošči ...And Justice For All (1988) združila moči s producentom Bobom Rockom, ki jo je popeljal do neverjetnega uspeha, saj je dosegla preboj, tako da so jo začeli poslušati praktični vsi. Ob pesmih, kot so Enter Sandman, The Unforgiven, Nothing Else Matters, Whenever I May Roam in Sad But True, to niti ni bilo težko. Nekateri so jim očitali, da so se prodali, a ob več kot dvajsetih milijonih prodanih izvodov albuma in grammyju jim je bilo najbrž povsem vseeno. Po drugi strani pa je na albumu tudi dovolj pesmi, ki so zadovoljile njihove bolj "ortodoksne" oboževalce.

Podoben "šus" so naredili Red Hot Chili Peppers, ki so pred tem nanizali štiri ne pretirano uspešne albume. Še najbolj so nase opozorili s prejšnjim Mother's Milk (1989), a pesmi, ki so jih ponudili na Blood Sugar Sex Magik, so bile enostavno popolne. Da je imel vmes prste producent Rick Rubin (Beastie Boys, Johnny Cash, Slayer), niti ne preseneča, saj smo si vsi zapomnili energijo in "odštekanost" Give it Away, poetičnost Under The Bridge, Breaking The Girl in I Could Have Lied ali surovo energijo Suck My Kiss, Mellowship Slinky in B Major ali naslovne pesmi. Kvartet je pokazal, da je vodilni v funky rocku, ki je tako končno dobil ustrezno priznanje ter trdo prigarano popularnost.

Badmotorfinger je bil že tretji album zasedbe Soundgarden, s katerim je ta postala bolj prepoznavna, čeprav jo je prava slava čakala šele tri leta kasneje s ploščo Superunknown (1994). Da pa leto 1991 ni bilo samo leto, ko je grunge dosegel veliki preboj, so kajpak poskrbeli Guns N' Roses, in sicer kar z dvema albumoma, Use Your Illusion 1 in 2. Komaj smo se po slabi polovici leta naposlušali obeh albumov, na katerih je kup noro dobrih pesmi, od You Could Be Mine (porabili so jo v Terminatorju 2), Don't Cry, November Rain, Estranged in Yesterdays pa do priredb, kot sta Knocking on Heaven's Door in Live and Let Die, že je bilo treba iti na koncert. Želja se nam je izpolnila 22. maja 1992, ko smo špricali dan pouka na gimnaziji, a videli Gunse v živo na razprodanem stadionu v Budimpešti. O tem, da sta bili predskupini Faith No More in Soundgarden, niti ne gre izgubljati besed. In o tem, da je takoj, ko so Axl, Slash in ostali stopili na oder, začel padati dež, tudi ne.

Bilo je tudi leto izvrstnih alternativnih izdaj. Najprej, ne gre pozabiti, da so to leto svoj prvenec izdali Blur (Leisure), poznani kot kasnejši brit pop rivali bolj popularnih Oasis, ki so z Definitely Maybe udarili "šele" tri leta zatem. Irsko-britanski posebneži My Bloody Valentine so marsikoga navdušili z drugo ploščo Loveless, Pixies so izdali četrti album Trompe le Monde, Smashing Pumpkins so ponudili prvenec Gish, britanski indie prvaki Primal Scream so udarili s Screamadelico, trip hoperji Massive Attack (takrat še s Trickyjem) so nas vrgli na rit s prvencem Blue Lines (se spominjate Unfinished Sympathy ali Safe From Harm?), ki je glasbena popolnost od začetka do konca, bodoča žena Kurta Cobaina Courtney Love je prav tako ponudila prvenec Pretty on the Inside z zasedbo Hole, rejverji zagotovo niso spregledali britanske mojstrovine The White Room zasedbe The KLF, rockerji pa drugega albuma zasedbe Skid Row Slave to the Grind ali plošče Into The Great Wide Open zasedbe Tom Petty & The Heartbreakers.

Seveda ne gre pozabiti na dva velikana pop glasbe, ki sta to leto izdala odlična albuma. Prince je postregel z Diamonds and Pearls, s katerega še zdaj – poleg naslovne skladbe – radi poslušamo Cream ali Get Off, več kot uspešen in neznosno popularen pa je bil tudi Michael Jackson z albumom Dangerous, s katerega so kar "deževali" singli, od Black or White in Remember The Time pa do In The Closet, Who is it?, Give In To Me ter Will You Be There. O tem, da je bilo to leto, ko je bil Jackson na vrhuncu, priča tudi podatek, da je podpisal milijardno pogodbo z založbo Sony. Paula Abdul je prav tako izdala uspešen drugi album, imenovan Spellbound, s pesmimi, kot sta Rush Rush in Promise of a New Day.

Zagotovo pa je bilo leto 1991 tudi leto rapa, saj je izšel kup vplivnih albumov, ki si jih marsikateri oboževalec rad zavrti še dandanes. Prvaki stare šole Public Enemy so napovedovali apokalipso v Apocalypse '91 ... The Enemy Stikes Black, "latino banda" Cypress Hill je izdala hvaljeni istoimenski prvenec, De La Soul so s samoironično poimenovano ploščo De La Soul is Dead pokazali, da je drugi album lahko boljši kot prvi, N.W.A. pa so zadnje izdihljaje obeležili v Niggaz4Life, saj jih je že pred tem zapustil Ice Cube, ki je izdal že drugi samostojni album Death Certificate in svojim nekdanjim kolegom v N.W.A. posvetil eno najboljših "diss" pesmi vseh časov, No Vaseline. Medtem je Ice-T nadaljeval svojo gangstersko kariero s četrtim albumom O.G. Original Gangster, v rapu bolje podkovani pa vam znajo povedati, da je bilo to leto, ko je prvenec Breaking Atoms izdala vplivna zasedba Main Source, skupina A Tribe Called Quest pa enega najboljših rap albumov 90. let, Low End Theory, Gang Starr sta izdala odmevno ploščo Step in the Arena itd.

Sploh pa ne gre pozabiti, da se je od zasedbe Digital Underground "osvobojeni" plesalec in občasni raper 2Pac podal na samostojno pot in izdal prvenec 2Pacalypse Now. Pesmi Brenda's Got a Baby, Trapped, I Don't Give a Fuck in Part Time Mutha so samo napovedovale stvari, ki smo jih lahko v naslednjih letih dobili od človeka, ki mu je po (pre)kratkem, a zelo plodnem življenju velike načrte prekrižala usoda.

Leto 1991 je bilo tudi leto, ko smo 24. novembra zaradi aidsa izgubili Freddieja Mercuryja, Queen pa so februarja izdali še zadnji album za časa njegovega življenja, impresivno ploščo Innuendo. Trent Reznor je zasedbo Nine Inch Nails ustoličil na novem ameriškem alter festivalu Lollapalooza, v ZDA je na prvo mesto lestvic švignila pevka Amy Grant, ki je začela v krščanskem popu, vsi pa poznamo njeno simpatično pesem Baby, Baby.  

Da pa ne pozabimo, se spomnimo še na enega najbolj prodajanih singlov vseh časov, ki je kajpak balada (Everything I Do) I Do It for You kanadskega rockerja Bryana Adamsa. Pesem so uporabili v filmu Robin Hood: Princ tatov s Kevinom Costnerjem, prodali so več kot petnajst milijonov izvodov, na prvo mesto lestvic pa je skladba menda prilezla v devetnajstih državah. Brez slabe vesti – ali pač? – lahko rečemo, da ji je to leto v osladnosti pretiranega predvajanja delala konkurenco edinole Nothing Else Matters Metallice.  

Čisto na koncu se velja spomniti še na en pomemben album, izšel leta 1991, in sicer Joyride drugega največjega švedskega izvoznega artikla po zasedbi ABBA, Pera Geesla in Marie Fredriksson, na kratko Roxette. Izvrsten pop album je poleg naslovne navrgel kup hitov, od Fading like a Flower in The Big L pa do Spending My Time in Church of your Heart. Dvojcu so prisluhnili tako rockerji kot številni drugi, ki jih (še danes) ni sram priznati, da so nekoč poslušali Roxette. O popularnosti in kvaliteti priča tudi podatek, da so album prodali v več kot enajstih milijonih izvodov.