Jure Pukl v Slovenijo privabil tudi Grega Hutchinsona in grammyjevca Antonia Sancheza

V Velenju so se ponovno zbrala največja imena sodobne jazz glasbe. Razlog za to je saksofonist Jure Pukl, domačin, ki se je v obdobju pandemije iz New Yorka preselil nazaj v domovino, njegova poznanstva in predvsem uspešna glasbena pot pa že desetletje v Slovenijo privabljajo njegove glasbene prijatelje, ki skupaj z njim predajajo znanje, izkušnje in odnos do te glasbe mladi generaciji. Tokratna edicija Kreativne Jazz Klinike Velenje, festivala z delavnicami, se je od minulih razlikovala predvsem po tem, da je bila zastavljena širše, nam je povedal Pukl, sam pa je najbolj vesel odziva s številnimi sporočili, ki jih dobiva zdaj, v njih pa so organizacijo, energijo in vzdušje pohvalili tako mentorji kot tudi preostali udeleženci.

Kreativna Jazz Klinika Velenje je letos obeležila prvo desetletje, seznam gostujočih glasbenikov pa je bil res dolg in impresiven. Kako ti je to kot organizatorju in idejnemu vodji uspelo? 

Hm, še sam ne vem točno, ampak mislim, da smo z organizacijsko ekipo nekako našli recept, da se tako mentorji kot udeleženci pri nas dobro počutijo in se radi vračajo. Primer je Kurt Rosenwinkel, ki drugače ne uči in ne hodi na takšne delavnice, a tukaj mu je všeč in je bil zdaj že drugič gost. Tudi grammyjevec Antonio Sanchez ne opravi prav veliko takšnih delavnic in manjših festivalov, a smo ga dobili.

Dogajanje je trajalo ves teden, kako si se lotil priprave programa? 

Program sem začel pripravljati že lani septembra nekje, saj je treba videti, kdo je prost v tem obdobju. Nekaj si zamislim, potem pa je treba vse realno preveriti, če je sploh možno, saj imamo tudi omejen proračun in je treba temeljito premisliti, kaj si lahko privoščimo. A letos se je neverjetno vse poklopilo, čeprav smo imeli kar dve ekipi nastopajočih in predavateljev. 

S čim prepričaš svetovne jazz glasbenike, da pridejo v Velenje, kjer nekaj dni svoje znanje predajajo drugim, predvsem mladim, in stopijo tudi na oder? 

Večino njih poznam osebno in sem z njimi tudi že sodeloval, igral. Poznamo se iz mojih newyorških časov. Mislim, da jih prepriča tudi to, da vidijo, da delamo dobro, konsistentno. Ker kot glasbenik vem, kako se lahko počutimo, če preprosto neke stvari z organizacijske strani 'štimajo', po domače rečeno. Glasbeniku moraš dati nekakšno organizirano svobodo. Mera organizacije in svobode pa mora biti nekako prava. Odnos do glasbenikov je zelo pomemben, saj je zelo pomembno, kako se počutijo, sploh preden stopijo na oder. Ker si tudi sam želim takšnih stvari, kadar potujem in igram, nekako vem, kaj je pomembno.

Kaj je bilo ob 10. obletnici Jazz klinike drugače? Si pripravil kakšno presenečenje? 

Drugače je mogoče nerodna beseda, bilo je širše, bilo je več mentorjev, kot sem rekel, so se zamenjali na sredini tedna, nekateri so ostali, ker so hoteli še poslušati te nove mentorje. Energija med nami mentorji in udeleženci je bila neverjetna. Imeli smo na vseh instrumentih dobesedno zvezdnike; kje lahko slišiš in vidiš na primer Grega Hutchinsona in Antonia Sancheza v eni sobi? Presenečenje pa so pripravili tako mentorji kot slušatelji meni, kajti po Kliniki sem dobival sporočila od vseh mentorjev, da kako dobro je bilo, kakšna dobra energija, kakšni koncerti in organizacija ... Prav tako pa od slušateljev, da smo jim spremenili življenje, da kaj takšnega še niso doživeli itd. Mislim, da je to kvaliteta te delavnice oziroma festivala, da smo vsi ljudje, da so mentorji odprti in delijo znanje tudi zunaj učilnice, na večernih jam sessionih in da se ta zid študent-profesor podre in izgine.

Tudi sam sodeluješ kot mentor, od jeseni si tudi profesor na Akademiji. Bi rekel, da se je v teh letih poučevanja in mentoriranja v generaciji kaj spremenilo? Kakšni so učenci, ki se udeležijo Jazz klinike in kaj po tvojem mnenju pričakujejo in si želijo od vas mentorjev? Kaj po drugi strani pričakuješ ti kot njihov mentor? 

Nivo jazza in improvizirane glasbe se je v Sloveniji neverjetno razvil v zadnjih 10–15 letih. Ko smo začenjali mi – moja generacija – ni bilo toliko informacij, ni bilo toliko prizorišč in pa sploh ni bilo toliko delavnic, kjer bi lahko mladi preživeli par dni ali celo cel teden s svojimi idoli in glasbeniki, ki jih poslušajo. Na Kliniki opažam, da je gostila že dve generaciji jazzovskih glasbenikov, ki zdaj že utirajo svojo pot, gradijo kariere in tudi z njimi, mi starejši, že igramo. Mislim, da si mladi želijo odkritosti in pristnosti in k temu strmimo na KJKV, mentorji z njimi debatiramo, jim svetujemo in jih poslušamo tudi med prostim časom in na večernih jam sessionih ter koncertih. Jaz pričakujem od udeležencev, da pridejo lačni znanja, da sprašujejo in so polno angažirani tisti teden.

Veliko udeležencev pride iz tujine. Si ponosen na to, da ti je uspelo Velenje dodati na zemljevid krajev z jazz tradicijo? 

Res je, nekako polovica je tujcev, in sicer zdaj že prihajajo iz ZDA, Velike Britanije, Belgije, Nizozemske, Nemčije, Avstrije, Italije, Madžarske, Francije, Češke, republik bivše Jugoslavije in imeli smo udeleženca tudi iz Tunizije in Portorika. To je res neverjetno, saj ne oglašujemo prav dosti. Verjamem v dobro besedo, ki nas ponese v svet. Skoraj vsi, ki so prišli in doživeli lepo izkušnjo, nas potem priporočajo naprej in vedno nam nekdo reče: "Moj prijatelj/prijateljica je bil/bila tu lani in mi je svetoval/svetovala ..." Tako ne zapravimo prav dosti denarja za reklamo, ampak ga rajši porabimo za bogatejši program. Seveda imena mentorjev naredijo svoje in privabijo toliko udeležencev.

Kaj bi izpostavil kot letošnje vrhunce 10. Kreativne Jazz klinike Velenje?

 Mislim, da je bil pa letos vsak in res čisto vsak koncertni večer poseben in za izpostaviti. Prvi večer so otvorili Grammyjevci; dobitnik grammyja Antonio Sanchez in nominiranca Thana Alexa in James Francies. V torek je Joe Sanders predstavil pravkar izdano ploščo Parallels, ki jo bo aprila predstavil na obsežni EU turneji. Christian Lillinger je kuriral sredin večer in predstavil njegovo inovativno in avantgardno igranje. V četrtek je skupina All-star mentorjev odigrala neverjeten koncert; Kurt Rosenwinkel, Ben Wendel, Theo Croker, John Escreet, Orlando le Fleming in Greg Hutchinson so napolnili Max Klub do zadnjega kotička. V petek pa smo imeli prvič priložnost slišati KJKV Big Bend pod vodstvom Mateja Hotka, ki je tudi vodja jazz smeri na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Seveda je poseben večer tudi zaključni koncert udeležencev, ki predstavijo, kaj so v tem tednu pod mentorskimi ušesi pripravili.

Kaj pa si želiš za naslednje desetletje tega projekta, ki ga pripravljaš in snuješ skozi celo leto?

 Uh, zdaj je čas za počitek, vsaj nekaj mesecev in pred poletjem bom šele nazaj vklopil KJKV in razmišljanje, kaj narediti naslednjo edicijo. Potrudil se bom, da ne bo nič manj močna, zanimiva in bogata kot prejšnje, bo pa letošnja 10. kar težka za premagati.