Judas Priest ali blagoslov boga metala v Stožicah

Pravzaprav gre za zasedbo, ki bi jo moral videti vsak ljubitelj dobre glasbe, saj je bilo poleg "črnomajčnikov" v Stožicah zagotovo tudi precej "običajnih" smrtnikov, ki jim temna oprava sicer ne predstavlja obveznega dela garderobe. A kot rečeno, četudi je sprva delovalo, da se je domače občinstvo porazgubilo po dopustih, se je do 21. ure avditorij ljubljanskih Stožic vztrajno in lepo polnil. Če že ne ravno tribune, pa vsaj parter. Pri predskupini The Dead Daisies je bila večina ljudi že v dvorani, razen tistih, ki so vztrajali v vrstah za pivo na hodniku ali pred številnimi vhodi zunaj.

70-letni "glas rocka" Glenn Hughes je ob pomoči zvezdniških kitaristov Douga Aldritcha in Davida Lowyja ter "najboljšega bobnarja daleč naokoli" Briana Tichyja prikazal lekcijo trdega rocka. Poslušalcem se je pred očmi in predvsem ušesi zavrtela cela paleta zasedb (v katerih so našteti igrali), hkrati pa so ozvočenje krepko "nažgali", morda celo nekoliko preveč. Hughes nam je nedavno v intervjuju zaupal, da rad igra nove pesmi, zato so te morda nekoliko manj blizu poslušalcem, saj so manj poznane, vseeno pa radi zaigrajo tudi kakšno priredbo zasedbe Deep Purple, kot je npr. Burn, v kateri je neverjetno čili Hughes pel nekaj let. Hughes se ni pozabil zahvaliti Halfordu in Judas Priest, da so jih povabili na turnejo, sicer pa Hughesa in Halforda druži tudi to, da sta oba pela z Black Sabbath. Hughes je posnel album s Tonyjem Iommijem in odpel šest koncertov, Halford pa je na mesto njihovega vokalista vskočil leta 1992, ko je dvakrat zamenjal Ronnieja Jamesa Dia, in leta 2004, ko je zamenjal Ozzyja Osbourna, ki je zbolel za bronhitisom.

Po uspešni pripravi odra smo nekaj minut pred 21. uro lahko zaslišali himnične zvoke pesmi War Pigs kolegov Black Sabbath, križ Judas Priest pa se je potem počasi dvignil v rdeči barvi s švigajočimi belimi žarki reflektorjev, ko je zasedba začela igrati prvo pesem One Shot at Glory z albuma Painkiller. Temu je sledila pesem Lightning Strike z zadnjega albuma Firepower izpred nekaj let. Nekateri s(m)o bili po dokaj povprečnem nastopu na Metal Days pred leti malce skeptični, kako se bo "bog metala", ki bo 25. avgusta upihnil že 71 svečk, obnesel tokrat, a dvomi so iz pesmi v pesem stali na trhlejših nogah, kmalu pa so se povsem razblinili.

Po veličastnem uvodu, in ko so se oči privadile na to, kar vidijo na odru, smo dojeli, da smo v nekakšnem industrijskem delu Birmnighama, kjer se kadi iz dimnikov (toksičnih sodov), kjer so napisi "metalska dela", "samo za osebje" in podobno. Halford je bil razpoložen, kitarist Richie Faulkner, ki je od leta 2011 na mestu prvotnega kitarista K. K. Downinga, pa tudi. Neverjetno je, v kako dobri formi je bend in člani, ki so imeli v zadnjih letih toliko zdravstvenih težav. Faulknerju je konec leta 2021 med koncertom počila aorta, kar je dostikrat usodno, a so ga po hitrem postopku odpeljali v bolnišnico, kjer so ga več kot deset ur operirali na odprtem srcu in rešili, da je kasneje popolnoma okreval. Halford se je med epidemijo kovida boril z rakom prostate, ko so ga podvrgli obsevanju in tudi uspešno operirali, zaradi rakastih tvorb pa so mu odstranili tudi slepič.

Tretja pesem je bila hardrockerska You've Got Another Thing Comin', kjer je Halford pokazal, da je kljub sedmim desetletjem poskočen in poln energije, za dodatno izgorevanje metalske energije pod odrom, kjer je vedno bolj vrelo, pa so nadaljevali s skladbami Freewheel Burning, Turbo Lover in Hell Patrol. Da so se za "50 let heavy metala", kot se imenuje njihova pričujoča turneja, četudi s kovidnim zamikom, zelo potrudili, so nas prepričale odlične animacije na velikanskem ekranu, občasni preklopi na "živo" kamero, vse skupaj pa so dopolnjevali vrhunski svetlobni in dimni učinki.

Drugi del koncerta je ponudil metalsko nabrito The Sentinel in peklensko Touch of Evil, v rdeče pa se je oder obarval ob Blood Red Skies. Tik pred samim zaključkom uradnega dela pa so izvedli celo dve priredbi, in sicer The Green Manalishi (Fleetwood Mac) in Diamonds & Rust legendarne Joan Baez. Halford si je privoščil tudi malce raztegovanja glasilk, ko je v slogu pokojnega Freddieja Mercuryja "kuril" občinstvo, da je za njim ponavljalo njegove falzetovske vzklike, kar je še dodatno poskrbelo, da je v Stožicah dokončno zavrelo.

Svoje je pridal še Faulkner, ki je občinstvo podražil s kitarskimi vragolijami in vprašal, katero pesem želi slišati za konec. Četudi je bilo vmes slišati Breaking The Law, je večina vpila "Painkiller!!!". Kar je tudi sledilo, in sicer pesem, ki ima pravzaprav ironičen naslov, saj se je Halford v času največjih osebnih kriz predoziral s protibolečinskimi tabletami, njegov partner pa je storil samomor. A pesem Painkiller je zagotovo ena največjih metal pesmi vseh časov, z eno najboljših kitarskih solaž in enim najboljših vokalov, ki jih je bilo kdaj koli posnetih. Halford na plošči iz leta 1990 zveni kot najbolj zlobna čarovnica, kitari Andyja Sneapa in Downinga pa sta kot "tandem, naravnost iz pekla". Da smo v živo lahko slišali takšno izvedbo, kot smo jo tokrat, je bilo naravnost sanjsko, pardon, peklensko. Halforda glas "boga metala" ni izdal, zato je z neverjetnim žarom, energijo in zavzetostjo odpel eno največjih pesmi heavy metala, Sneap in Faulkner pa sta "odžagala" kitarski duet, da se je bliskalo. Stožice do zdaj še niso doživele takšnega metal "šusa" kot tokrat, in komur se ob taki metal energiji in enotnosti tokrat niso utrnile solze sreče, je bil na napačnem koncertu.

Pričakovani dodatek je sledil klasičnemu skandiranju "hočemo še", ko so postregli praktično s samimi sladkorčki, tudi za tiste, ki so jih spoznali ali jih poznajo samo zaradi animirane serije Beavis in Butthead, ki sta včasih glasbo komentirala na MTV-ju. Po uvodu The Hellion so "prižgali" z Electric Eye, ko že nismo verjeli, se je Halford za Hell Bent For Leather na oder pripeljal s težkim motorjem, sledili pa sta še železni klasiki Breaking the Law in Living After Midnight. "Hvala, ker ohranjate duh heavy metala, mi smo Judas f**kin' Priest!" je bil še zadnji krik ljubljanskemu občinstvu, ki je dokončno ponorelo v metal ekstazi, tisti v prvih vrstah pa so pospešeno lovili trzalice, ki so jih člani zasedbe metali med njih.

Judas Priest so obljubili, da se bodo vrnili, na ekranu pa smo lahko prebrali "The Priest will rock", ko so obiskovalci ob zvokih pesmi We're the Champions zasedbe Queen počasi začeli zapuščati dvorano. Da je bend, ki je na sceni več kot pol stoletja, lahko tako dober v živo, je praktično neverjetno. Tisti, ki so koncert spustili, se že oglašajo, da jim je žal, tisti, ki smo ostali doma, pa si manemo roke in se tolažimo, da bo dopust še prišel. Če gre verjeti Priestom, lahko le upamo, da se bodo dejansko vrnili, saj kot žive legende heavy metala ponudijo nekaj, kar znajo le oni. Obenem pa drži tudi to, da gredo počasi in vztrajno po poti še enih legend – The Rolling Stones, ki so ravno v teh letih praznovali 60. obletnico obstoja in delovanja.