John Taylor: Dobra glasba lepih fantov iz videospotov, a z energijo punk rokerjev!

Na začetku ste bili predskupina na britanski turneji pevke Hazell O' Connor, nekateri ljudje pravijo, da ste bili opaženi in da se je tako pričela vaša kariera. Mislite, da ste bili ob pravem času na pravem kraju, sicer bi bile stvari lahko drugačne?

Mislim, da je bil to dober čas za skupine, za nove ideje in novo energijo. Glasbene založbe so podpisovale nove, mlade, perspektivne skupine, torej bi lahko rekli, da je bil levji delež v tem, da smo poskušali uspeti ob primernem času, ki je bil pravi čas za Duran Duran. Vedno je nekako tako.

Po drugem albumu Rio(1982) in sploh po tretjem Seven and the Ragged Tiger (1983), ste bili na vrhu sveta, tudi po zaslugi visokoproračunskih videspotov na MTV-ju, posnetih na eksotičnih koncih sveta. Sledila je prava Duran-manija, koliko vam je šlo na živce, ko se je glasbeni tisk, predvsem britanski, toliko posvečal vsemu drugemu ne toliko glasbi, ki je bila odlična in je še vedno?

Obstaja fraza, da te določene stvari motijo, ko si mlad, a se potem s tem ne ukvarjaš več. Bilo je res že davno tega, bili smo zelo popularni, ljudski bend, otroci so nas imeli radi, mediji pa so bili radi v poziciji, da so rekli, napisali, da so oni iz nas naredili zvezde. V bistvu pa je sploh niso imeli tako veliko vloge, kar se tiče našega uspeha.

Pa ste se imeli za del novoromantične scene, skupaj s Spandau Ballet, Culture Club in še kom, tudi rivalstva se je domislil glasbeni tisk, saj ste bili sicer prijatelji in kolegi?

Mislim, da je vedno dobro, če je malce tekmovalnosti in da imaš konkurenco, dobro je biti del scene. Ko nisi edina skupina, nisi edini umetnik, so še drugi, ki počno podobne stvari kot ti, hkrati pa ste iz istega miljeja. To ustvari gibanje, določeno sceno. Če pogledate zgodnja 80. leta, lahko vidite, kaj smo nosili v Duran Duran, kaj so nosili v Culture Club. Zagotovo gre za določen slog, vse nas je zanimal ples, moda in video umetnost. Zanimali so nas torej šik videospoti in moda, imeli pa smo energijo punk rokerjev!

Pa se da opisati občutke, ko vas je tolikšna popularnost "zadela" v vaših zgodnjih dvajsetih, toliko oboževalk po vsem svetu, koliko ste zapadli v kliše seksa, drog in rokenrola?

Moj bog, koliko imamo časa? (smeh) Neverjetno dobro smo se zabavali. Da imaš tolikšen uspeh, v skupini nas je bilo pet, potovali smo po svetu, bilo je zares čudovito. Imeli smo veliko srečo, da se nam je zgodilo, kot se nam je zgodilo. Tudi založba nas je povsem podpirala, da se nam je vse to zgodilo, seveda pa smo trdo delali in imeli dobro delovno etiko. Neprestano smo pisali pesmi, vse je šlo kot namazano. Prvih nekaj let v zasedbi je bilo vse absolutno neverjetno, pravzaprav neopisljivo.

V smislu ekscesov nekateri pravijo, da jim je žal za stvari, ki jih niso naredili ali doživeli, a v vašem primeru ste najbrž doživeli vse in nimate obžalovanj ali pač?

Ne, nimam obžalovanj. Morda začneš razmišljati, da bi kakšne stvari rad naredil drugače, a kdo ve, menim, da je predvsem pomembno, kako dobro se počutiš in kje si dandanes. Smo še vedno močni in še vedno uživamo na odru in je nemogoče, da bi se počutili slabo ali kakor koli drugače. Vsi, ki jih imam rad v glasbi in umetnosti, so na neki točki verjetno hodili po robu, obenem pa gre tudi za različna čustvena stanja posameznikov. Vesel sem, da smo še vedno živi. Marsikaj je bilo čudnega ali kočljivega, a glej ga zlomka, vsi smo preživeli.

Dejstvo je, da so Duran Duran obvladovali 80. leta, potem pa so prišla 90. leta, grunge glasba, ki so bila vse, kar 80. leta niso bila. Verjetno je bilo težko, a potem se je zgodil Duran Duran (The Wedding Album, 1993, op. a.), ki je bil vaše drugo rojstvo ...

Drži, to je bil za nas res pomemben album, Ordinary World in Come Undone sta dve skladbi, ki sta nas predstavili novimi generacijam, pa ne samo njim, temveč tudi vsem, ki so nas poznali iz 80. let, ki so bili v drugačni fazi življenja kot pred desetletjem. Te pesmi so zrcalile njihove življenske izkušnje, zelo pomembne pesmi za nas. Saj so mnogi spremenili mnenje, češ, da smo zgolj skupina iz 80. let, ko so dojeli, da bomo veliki tudi v 90. letih. Takrat smo si oddahnili in si rekli: hvala bogu! Hkrati pa sta obe pesmi zelo lepi, epski in sta presegli prevladujoče mnenje. Tudi v živo sta zelo prljubljeni in vedno vžgeta na koncertih.

Verjetno so ljudje tudi po njuni zaslugi spoznali Duran Duran v 90. letih, saj so bili v 80. letih premladi ali se še sploh niso rodili?

Ja, v bistvu menim, da je veliko ljudi z nami in našo glasbo dejansko odraščalo. Našo glasbo so vzeli za svojo, ko so bili npr. v svojih dvajsetih, ko smo prvič udarili na sceno in so potem ostali z nami vsa ta leta in seveda tudi kasneje, ko smo dosegli popularnost tudi v 90. letih prejšnjega stoletja.

Bi dejali, da je bil eden ključnih ljudi v karieri tudi Nile Rodgers, ki je remiksal pesem The Reflex, produciral uspešnico The Wild Boys, s katerima ste pokorili ameriški trg, kasneje pa je pomagal tudi pri albumu Notorious?

Najprej se je fenomen Duran Duran zgodil v Veliki Britaniji in Evropu, v ZDA pa štiri leta kasneje. Nile je bil najbrž najbolj ključen človek, ki ni bil dejansko član naše zasedbe. Z njim smo od leta 1984 skovali sijajne delovne in tudi prijateljske vezi. Še dandanes sodelujemo z njim, sodeloval je tudi na zadnjem albumu, lanskoletnemu Danse Macabre.

Kako bi opisali odnose v skupini zdaj, ko obstajate in se poznate že slabe pol stoletja?

O bog, v bistvu gre kot za družinsko dinamiko, smo kot štirje bratje, a si vloge menjamo. Včasih sem jaz dojenček in je Nick odrasel, Simon in obratno. Dejansko imamo odlično medsebojno kemijo, tudi z Andyjem smo imeli dobro v 80. letih, zdaj je drugače, a se ta vseeno ohranja in je še danes močna. Kar pomeni, da je včasih polno izzivov, a se imamo radi in se spoštujemo. In ko delamo skupaj, ustvarjamo nekaj posebnega, obenem pa imamo radi, kar počnemo, igramo na koncertih, ustvarjamo nove pesmi, oblikujemo naše majice, snemamo filme. V vsem tem zelo uživamo.

Doslej sem vas videl dvakrat, tudi leta 2012 v Križankah, dejansko ste igrali kot v svojih najboljših časih. Bi dejali, da bolj uživate na odru zdaj, v petdesetih ali šestdesetih kot pa pred tremi ali štirmi desetletji?

Dejstvo je, da prvih nekaj let nimaš pojma, kaj pravzaprav delaš in se je vse dogajalo istinktivno. Pravzaprav je težko primerjati, a določene zadeve pridejo tudi z izkušnjami. Igramo fantastično dobro, bolje kot kdaj koli, zares mi je všeč, kako trenutno zvenimo. Imamo zelo kulski nastop, za našo scenografijo skrbi Nick (Rhodes op. a.), da je vse zares na visokem umetniškem nivoju, hkrati pa ničesar ne vzemamo za samoumevno.

Kaj tretirate kot svoj vrhunec, dejstvo, da imate tako dolgotrajno kariero, da ste premagali odvisnosti, ali morda to, da se ves čas na novo odkrivate in uživate v ljubezni do ustvarjanja glasbe?

Najprej je bil nastanek skupine, ki je bil sam po sebi magičen. Kakšne so bile možnosti, da se nas je zbralo prav nas pet? Potem se je dejansko zgodilo in ustvarili smo to čudovito glasbo, potem pa pogledaš z druge plati, imamo super turnejo, konec julija se vračamo na Hrvaško s pravim spektaklom. Ponosni smo tudi na zadnji album Danse Macabre, ki je tak kot ničesar drugega, kar smo naredili. To je druga plat, da smo po štiridesetih letih še vedno ustvarjalni in da smo še vedno živi in smo skupaj. To je zame vrhunec. Smo na turneji in predstavljamo svoje največje uspešnice, a hkrati gledamo naprej in radi nenehno ustvarjamo nove stvari.