Jernej Zoran: Lahko povem, da sem sam sebi precej strog kritik

Jernej Zoran spada med Slovence, ki imajo radi dež in hladnejše dni, a to ni botrovalo odločitvi, da je šesti samostojni album poimenoval Ptice letijo spet na jug. Zase pravi, da je v prvi vrsti kitarist, pevec pa je postal po sili razmer, saj meni, da je najboljša interpretacija glasbe in besedila tista, ki jo izvede avtor sam. Ob ustvarjanju glasbe, ki je na novem albumu, ga je poneslo tudi v nostalgijo, ki je stranski produkt dogajanja zadnjega obdobja v njegovem osebnem življenju, kitara pa ostaja ves čas njegova zvesta spremljevalka, kar je slišati tudi na novem albumu.

Novi album nosi naslov Ptice letijo spet na jug, na njem pa je osem novih avtorskih pesmi. Kaj je rdeča nit albuma?

Naslovna pesem je posvečena moji mami, ki se je poslovila lani po dolgi bolezni. Odločitev, da po tej skladbi poimenujem album, je bila nekako samoumevna. Življenje in življenjske okoliščine so botrovale vsebini besedil – od skladbe Oprostite (to ni moj svet), ki jo je 'navdihnila' pandemija in dogajanje v družbi v zvezi z njo, do poslavljanja ljubljene osebe, samega slovesa in predelovanja te izgube.

Skozi pesmi izstopajo kitarski rifi, včasih na akustični, spet drugič na električni kitari. Tudi sicer je kitara vaše glasbilo. Kako pišete pesmi? Poprimete najprej za kitaro in nato nastane besedilo ali nastaja melodija na že napisane verze?

Najpogosteje med naključnim brenkanjem in preigravanjem zanimive ideje posnamem v telefon. Vsakih nekaj mesecev te posnetke prenesem na računalnik in takrat se začne proces prečesavanja, izbiranja, razvijanja in izločanja. Lahko povem, da sem sam sebi precej strog kritik, saj večino idej zavržem. Seveda včasih napišem tudi najprej besedilo in ga potem opremim z glasbo.

V novih pesmih je zaznati nekaj nostalgije. Koliko nostalgije po starih časih in 'nekdanjih' ljudeh je v vas?

Ja, ta nostalgija je stranski produkt zgoraj omenjenega dogajanja v mojem osebnem življenju v zadnjih letih. Glede na to, da sem polnoletnost dočakal še v času SFRJ, se seveda zelo dobro spomnim, kako smo živeli takrat. Več je bilo pristnega druženja, tako imenovanega tovarištva, ker tudi delavniki niso bili tako zahtevni in se je služba dejansko končala ob dveh, treh. Nikakor pa ne pogrešam stanja v vrsti za pralni prašek ali kavo, vožnje v stilu 'par-nepar', bencinskih bonov in dejstva, da si moral za dobre kitarske strune najmanj v Celovec (smeh).

Koliko časa je nastajal album? Kdo je še sodeloval?

Od jeseni 2020 do letošnjega avgusta. Z večmesečnimi prekinitvami. V normalnih okoliščinah bi takšen projekt brez težav izpeljal v letu dni. Še pred pandemijo sem se navadil sodelovati z glasbeniki z vsega sveta, ki jih poiščem na spletu na temu namenjenih portalih.

Navedli ste, da je bil posnet v Sloveniji, na Hrvaškem, v Braziliji in Združenih državah. Kako je nastajal album na toliko koncih sveta in zakaj ste se odločili, da ga boste posneli na tak način?

Konkreten primer: sodelujem z bobnarjem iz Louisiane – doma na elektronske bobne odigram demo, mu pošljem osnutek, potem pa on to v svojem studiu posname tako, kot je treba, torej 'bobnarsko'. V dnevu, dveh dobim posnetek bobnov, pripravljen za končni miks. Tudi stroškovno je takšno sodelovanje zelo učinkovito. Na enak način sodelujem tudi z basistom in klaviaturistom. Pa še mednarodni priokus dobijo skladbe na ta način. Koristno s prijetnim.

Kje najdete navdih za novo glasbo?

V vsakdanjem življenju doma in čez planke (smeh). Navdiha ne zmanjka.

Pesmi Orionove solze, Makuahine in Tjavendan so instrumentalne, vokala nimajo. Se imate bolj za kitarista ali pevca?

Vsekakor sem prvenstveno kitarist. Pevec oziroma bolje rečeno vokalni interpret lastnih besedil sem postal bolj po sili razmer. Pesmi o svojem pogledu na koronakrizo ali o dojemanju in prebolevanju izgube ljubljenega bližnjega lahko pač zapoje le avtor sam.

Ptice so že odletele na jug, začela se je jesen. Kako radi imate ta del leta? Vidite jesen kot čas novih začetkov ali je bolj kot konec leta in čas zaključevanja?

Menim, da sem eden od peščice Slovencev, ki dejansko uživa v dežju-tistemu vremenskemu dogajanju, ki mu večina pravi 'slabo vreme' (smeh) in hladu. Obožujem vse tri letne čase, le tisti odklon, imenovan poletje, je pri meni čas odštevanja do jeseni. Ampak samo zato, ker ne maram vročine in jo slabo prenašam. No, sem pa na ta račun videl že vse skandinavske države, kamor 'bežim' poleti. Sicer jeseni ne pojmujem kot časa novih začetkov, niti ne kot zaključevanja. Pač del leta, ko se vrne neka rutina, ustaljeni delovni ritem.

Album je izšel, sedaj ga boste predstavili še pred občinstvom. Kdo ga je prvi slišal in čigavo mnenje vam največ pomeni?

Prva ga je slišala družina, ožja in širša, ter nekaj parov ušes, ki jim dam običajno v posluh takšne stvari. Njihovo mnenje mi tudi največ pomeni, čeprav moram dodati, da na koncu skoraj vedno naredim po svoje, po svojem občutku. Album sem v začetku oktobra s svojim triom predstavil v ljubljanskem Orto baru, sledi pa še poseben koncert – tak, na pol akustičen – pred domačim, torej novomeškim občinstvom.