Sprejel si nas v svojem domu – to je kar privilegij, hvala! Lepo imaš tukaj ...
Res je, hvala!
Povej, priprave na Stožice so v polnem teku, samo še nekaj dni nas loči od koncerta. Kako potekajo priprave?
Zdaj imamo vaje, pridejo tudi gostje. Držal bom obljubo, z menoj bodo nastopali tudi finalisti vašega šova Slovenija ima talent. Nekateri od njih ne morejo priti na vaje, ampak potem jih žal tudi ne bo na koncertu. Brez vaj ne gre. Moje vaje so videti tako: v glavnem vadi bend, jaz pa pridem za dva dni (smeh). Malo grem čez pesmi in z gosti postavimo vse skupaj.
Si dobil kakšen odziv od naših finalistov (Slovenija ima talent, op. a.)?
Ne še, ker je z njimi komuniciral menedžer. Jaz sem samo določil, katere pesmi bo kdo zapel. Poslušal sem, kako pojejo, ker vseh nisem poznal. Glede na njihove glasove in slog sem izbral pesmi, ki bi jim ustrezale. Da bi se tudi oni dobro počutili.
Si tudi sicer velikokrat mentor mladim izvajalcem?
Ja, v bistvu sem res. Ko sem začenjal, so se mi vsi samo smejali. In ja, to je bilo precej upravičeno, ker je bilo res zanič (smeh), Ampak tudi kasneje, ko sem se začel razvijati, sem nekako vedno hrepenel po nasvetih, pa tega nisem dobil. Osebno mogoče ravno zato dajem prav vse nasvete, od glasbenih do piarovskih, tudi besedila jim popravljam, pa se nikoli ne podpišem pod njih. In potem so vsi v šoku in me sprašujejo, ali nočem avtorskih pravic. Predvsem pa skušam iz njih spraviti strah, ki so ga prinesla družbena omrežja, slabo samopodobo, strah pred vprašanjem, kaj sploh sporočati ljudem. Včasih kdo, ki je izjemno talentiran, zaradi tega strahu pozabi, kdo je. Pozabi, kaj je njegova vsebina, kajti vsebina je vedno tista, ki mora narekovati formo. Zdaj pa smo v času, ko forma narekuje vsebino. To je največja napaka.
Poznamo te kot nekoga, ki je sodeloval z Nino Pušlar, Challetom Salletom, Evo Boto, Žanom Serčičem in drugimi. Kako gledaš na mlajšo pop generacijo, s katero si imel priložnost sodelovati?
To so izjemni talenti. Neverjetno! Če bi jaz na začetku svoje kariere znal toliko, kot znajo oni – kako hvaležen bi bil! Pa nisem znal ... Nina in nekateri omenjeni imajo sicer že vrhunsko kariero in dolg staž, pri mnogih mlajših pa se vidi, da je prisoten strah, da bodo preveč 'krvavi'. Ampak ravno ta sok, ta 'krvavost' človeka daje ostrino, s katero zarežeš med poslušalce. Samo s tem se jih res dotakneš. Mladi se tega malo bojijo. Ampak to je prinesel ta čas. To se ne dogaja le pri nas, ampak tudi pri svetovnih produkcijah. Kje je zdaj tisti pevec Tom Jones, za katerega si vedel, da je to on? Ali pa Rod Stewart, Tina Turner? Danes pa so vsi ujeti v neki formi, ki je pri vseh zelo podobna, da le ne bi koga kaj zmotilo, kajti pomembne so reklame po radiu. Pesem med reklamami ni tako važna (smeh).
Vrniva se k Stožicam. To je tvoj drugi koncert v tej dvorani. Prvega si leta 2018 razprodal. Kako se ga spominjaš?
Bilo je tako napeto in toliko priprav, da sem dan pred koncertom prvič v življenju izgubil glas. Vzeti sem moral Medrol, škodljivo magično zdravilo, da sem naslednji dan lahko pel. Zelo stresno je bilo in tega nisem mogel užiti v vseh aspektih, ki mi jih je ta čarovnija ponudila. Sem pa tudi tak, da sem zelo samokritičen, in čeprav smo v Stožicah postavili rekord vseh časov, tako med domačimi kot med tujimi izvajalci, sem iskal napake, namesto da bi se s tem kitil ali samega sebe 'pumpal'. Spomnim se, kako slabe volje sem bil, ko smo miksali zvok za predvajanje koncerta na vašem programu, ker sem slišal štiri ali pet napak, ki jih ne bi smel narediti. Namesto da bi bil ves vesel ob pogledu na polno dvorano. Ampak jaz sem tak tip, vedno iščem, kaj bi lahko bilo bolje.
Kaj ti kot izvajalcu pomeni napolniti Stožice do zadnjega mesta?
Najbolj sem vesel, da je slovenska pesem postavila rekord Stožic. Seveda sem še toliko bolj vesel, da sem to slučajno dosegel prav jaz (smeh). Pri vseh teh govorancah, kako Slovenci ne marajo slovenske glasbe, je tukaj ekspliciten dokaz, da to ni res. Vesel sem in se res borim za prostor slovenske besede pod glasbenim soncem. Želim, da bi vse scene funkcionirale. Rock scena v Sloveniji kar dobro funkcionira, pop scena pa trpi za pomanjkanjem koncertnih dejavnosti.
Posnel si pesem Dobro sede in zanjo izdal 50. videospot v karieri. To je zelo veliko in na tej točki me zanima, zakaj je dandanes še vedno pomembno, da izvajalci izdajajo videospote. Vedno več je ponudnikov pretočne glasbe, pri čemer videospot ni več v prvem planu.
Zato, ker ljudje še niso na teh kanalih in jih še niti niso zares navajeni. Ker je že od MTV-ja naprej, od začetka 80. let, pravilo, da pesem ni samo zvok, ampak mora biti tudi vizualna vsebina. Jaz bi bil najsrečnejši, če ne bi bilo videospotov, ker sta to in fotografiranje zame najhujši stvari, ki ju moram delati. Vse drugo raje delam (smeh).
No, pa si se kaj unesel v skoraj 30 letih kariere?
Pa saj režiserji pravijo, da jim je z mano super delati, ker se znam postaviti in ker je potem vse zelo na hitro narejeno. Ampak to me tako izčrpava – kdaj se moram pobriti, kdaj se moram postriči, kaj bom oblekel. Tega res ne maram.
Kdo pa izbira tvoja oblačila?
Jaz sam. Ko sem imel stiliste, so bili sami problemi. Še z njimi sem se moral ukvarjati, to se mi pa ne da (smeh).
Se ti zdi, da se na snemanju 50. videospota počutiš kaj bolje, kot si se na snemanju prvega, drugega, tretjega?
Ja, bolj sem 'komot'. Režiserju povem, da me ima za dve ali tri ure. Včasih pa sem čakal po 16 ur na mrazu in dežju. Če ni toplo, sem že siten, če pada dež, sem siten (smeh). To pa si lahko z leti tudi privoščim.
Izdal si 50. videospot in 15. studijski album, na sceni si skoraj 30 let. Naštela sem same visoke številke. Kaj je naslednji korak?
Ja, saj so res visoke. Naslednji korak je koncertna turneja, letos načrtujemo že 30 koncertov, naslednje leto še kakšnih 20. Pogrešam stik z odrom. Med epidemijo je bilo vse nekaj na pol. Ja, imel sem intervjuje, predstavljal sem nove single, vsekakor pa pogrešam ta trenutek, ki ga glasbenik najbolj organsko potrebuje: to, da vidiš ljudi, ki s teboj prepevajo, ko zavalovi ta magija. To je v bistvu edina stvar, ki jo res rad delam – poleg tega, da napišem pesem in jo sproduciram v studiu. To so tri stvari, ki so srž vse moje ljubezni do tega. Vse ostalo je zame balast, ki pa mora biti, da se te stvari zgodijo.
Znan si tudi po tem, da imaš po vsakem novem albumu turnejo, potem pa si vzameš premor.
Ja in zdaj sem slučajno hotel vzeti premor, pa je prišel covid in so morali vsi vzeti ta odmor (smeh). Pa še podaljšati sem ga moral za pol leta!
Se pravi, novembra je izšel album, zdaj si omenil veliko koncertov, potem pa pavza.
Ja, potem pa pavza.
Pavza in spet nov album?
Sploh ne vem, ali je še čas za albume. Mislim, da bodo samo še singli. Žal.
Ti premori, ki si si jih jemal – je bilo to zaradi napornega leta, ki je bilo za tabo, ali je bila to bila kreativna?
Kreativna pavza. To je pavza, ko začutiš, da na odru nisi več maksimalen, ko začutiš, da daš občinstvu 95 odstotkov. Na to ne morem pristati. Ko si izžet, se nate jezijo tako menedžer kot tudi bend, ker bi lahko še služili, in potem rečem: ‘Poglejte, žal mi je, ampak jaz občinstva ne bom nategoval, jaz dam maksimum ali pa nič.’
Koncert, ki je pred nami, je prestavljeni valentinov koncert, ki je zate že značilen. Valentinovega koncerta in Jana Plestenjaka smo se skozi leta že kar malo navadili.
Ne vem, ja, nekaj je valentinovih in nekaj ob 8. marcu. Verjetno je to tudi zato, da je nek naziv in da lahko fant reče punci, da jo bo peljal na koncert. Neka priložnost. Zato se temu reče tako.
Kaj pa tebi pomeni ta praznik?
Meni ne pomeni nič kaj posebnega. Ampak nikoli nisem bil preveč ‘usekan’ na praznike, če sem iskren. Če je praznik, ki slavi ljubezen, potem ga imam pa najraje.
Hotela sem reči, da ta res slavi ljubezen in da si ga tudi ti letos preživel v dvoje. Znano je, da si zaljubljen, srečno v zvezi … A ne le to. Zelo odprto govoriš o tem, da si želiš otrok.
Ja, želim si otrok. Saj je že čas. A ne, da potem ne bom postal pravi ‘starec’, a ne?
Čas je, če si ga začutil …
Ja, začutil sem, seveda, to čutim že dolgo časa. To moraš začutiti tudi v ženski, s katero si. V njej moraš začutiti neko izjemno toplino in skrbnost, da verjameš, da bo tudi ona poleg tebe otroku nudila objem ljubezni. In da v osebi, s katero bi imel otroka, ne začutiš sebičnosti. Mislim, da oseba, ki je sebična, otroka ne bo postavila pred sebe. Jaz ga gotovo bom.
Kako pa se vidiš v starševski vlogi? Kakšen oče boš?
Nimam pojma, moji prijatelji pravijo, da bom zelo dober. Nimajo razloga, da bi se mi dobrikali (smeh).
Strog? Popustljiv?
Mislim, da sta disciplina in odgovornost v mladosti zelo pomembni, ker se lahko samo tako razvije spoštovanje. Spoštovanje pa je največja stvar med ljudmi. Spoštovanje v poslu. Spoštovanje v ljubezni. Spoštovanje se ne more razviti, če v življenju nisi imel obdobja, ko si moral biti discipliniran in odgovoren.
Govoriš o kar nekaj vrlinah, ki jih boš najverjetneje tudi posredoval otrokom. V pesmih pa večinoma govoriš o ljubezni. Ali so te pesmi večinoma napisane za tvoje simpatije, za tvoje izbranke?
Zelo redko. Ne, prej opisujejo moje občutke, razočaranje ali navdušenje. Ali pa so napisane, potem ko kdo pride k meni in žari od zaljubljenosti ter mi govori, kako je lepo. To samo srkam. Ali pa preberem kakšno zgodbo v časopisu ali kje drugje. Tudi tako daleč grem, da se me dotakne stiska slovenskega kmeta, ki ne more prodati krompirja, ker je nizozemski cenejši. Že to se me lahko dotakne in že to je lahko podlaga za pesem.
Se pravi, da tvoji umetniški ‘klikerji’ delajo brez prestanka.
Vedno! To je to intenzivno življenje, ki je zelo naporno, zato si vedno ranljiv. Prevečkrat se 'sekiram' zaradi problemov drugih ljudi.
Vem, da si mi nekoč že razlagal, da si med gledanjem filma, ko naj bi se človek sprostil, dobil idejo za besedilo pesmi. Se pravi, da se res nikoli ne sprostiš?
Nikoli, pri filmu tudi gledam, kako je postavljena kamera, kakšna je produkcija, kakšne so barve, zakaj je nekje nek predmet, zakaj je globina kadra takšna, kot je … To pa je naporno tudi za ljudi, ki delajo z menoj. Ko me režiserji vprašajo, kakšno sliko si želim, jim natančno odgovorim, kaj si želim. Povem na primer, da bi imel fotografijo Tonyja Scotta med letoma 2003 in 2006. Najprej ne vedo, kdo je Tony Scott, še manj pa, kaj je delal med tema letoma. In potem je panika (smeh).
Se kdaj sprostiš in ne razmišljaš o svojem poslu in ustvarjanju?
Ja, ko sem s prijatelji, ko sta dobra hrana in dobro vino. To so mogoče ti trenutki. Se pa to zgodi premalokrat.
To pa je lahko tudi prednost. Imeti toliko idej po 30 letih ustvarjanja je zavidanja vredno ...
Pisanje je zame postalo veliko lažje, kot je bilo prej. Z leti se naučiš odvreči balast, razumeš, kaj je bistvo, in se ne izgubljaš v malenkostih, ki ti požrejo energijo. Razumeš tudi, kaj je sporočilo pesmi. Pred časom sem svetoval mlademu glasbeniku, ko sem poslušal njegovo pesem. Rekel sem mu, da ne sme ženski, s katero gre narazen, nikoli reči ‘Kaj boš ti brez mene?’. To je prepotentno. Džentelmen bo vedno rekel: ‘Kaj bom jaz brez tebe?’ Ali pa verz v moji pesmi, ki pride še letos: ‘Nisem brez napak, a bil sem tvoj junak, vsaj zate bil sem tak.’
No, pa se vrniva še k tvoji karieri in začetkom, ki niso bili lahki. Kaj je tvoj nasvet mladim, glede na to, da je svet vseeno malce drugačen, kot je bil pred 30 leti, ko si ti začel?
Moj nasvet v današnjem času morda ne koristi, ne vem, ampak to, kar sem prej rekel. Najprej disciplina, odgovornost, da imaš neko znanje in da nisi blefer. Da znaš stvari tehnično narediti. Ne moreš teči na sto metrov, če ne znaš hoditi. Druga stvar je, da se vprašajo, kdo so, od kod prihajajo, v kaj verjamejo in kako živijo, ter s pomočjo tega sita iz sebe spravijo svojo ustvarjalnost. Potem pa šele, povsem na koncu, ko je pesem tukaj, ko je napisana, rečeš: Okej, kaj se dogaja po svetu? Kaj bo najbolj 'pasalo' moji pesmi, da bo ostala živa? Šele takrat je forma. Prej je pa samo vsebina.
V kakšni meri mora glasbenik slediti trendom?
Jaz jim sledim, ampak jih ne implementiram prekomerno, saj sem ugotovil, da sem pesmi, ko sem jo malo podredil želji, da bi bil zelo moderen, vzel ostrino. Mama mi je za 12. rojstni dan podarila Verbinčev slovar tujk in noter napisala: ‘Moj ljubi Jan, naj ti bodo tujke znanke, a ne spremljevalke.’ In s tem je povedala vse. Lepo je, da veš, kaj vse se dogaja po svetu, da poznaš formate, zvoke. A na koncu si ti tukaj in trendi ne smejo biti večji od tebe. In točno pri tem koraku večina ljudi pade. To je tisto, o čemer sem govoril že prej. Tukaj sedimo za kamnito mizo, tukaj je oljka, stara 300 let, okoli nas pojejo ptički … Ali je to Manhattan? Ni, ne. Meni je to boljše. Ta trenutek moram dati ljudem, kajti drugega trenutka kot tega, ki ga poznam, ne morem dati od sebe.
No, ampak če za današnji čas kaj velja je to želja, da bi bil nekaj, kar nisi.
Ja.
Sploh zaradi družbenih omrežij ...
In marketinških agencij, ki forsirajo neki urbani beat, čeprav ga pri nas sploh ni.
Kolikokrat pa so tebe hoteli dati v kalup?
Mogoče samo enkrat ali dvakrat. Spomnim se, da so me hoteli dati v kalup, ko smo snemali viktorje in je umrl Lojze Slak. Takrat so želeli narediti nek hec, nekaj 'odpičenega' s pesmijo V dolini tihi. Pa sem rekel: ‘Oprostite, jaz tega ne bom naredil zaradi spoštovanja do pesmi, do Slaka. Naredil bom, da bo lepo. Niti smešno niti 'odpičeno' ne bo. Lepo.’ Z Modrijani smo naredili duet in mnogo ljudi je reklo, da je bila to točka večera. Ni se bilo treba afnati. Samo emocije je treba dati.
Kaj pa, ko si bil mlajši?
Takrat sem se pa sam hotel dati v kalup, ker sem bil budala (smeh). Fant je hotel pri 19 letih osvojiti kakšno punco in je po šest ur na dan vadil kitaro, zdaj bi bil pa nenadoma priljubljen, moderen. Ne vem, neumnosti, to, zaradi česar se vsi delajo norca iz mene. Prva dva albuma, recimo. Grozno. Od nekega rapa do plesa, kar nekaj. Nisem znal peti. Na silo sem hotel biti duhovit. Vse narobe.
A brez tega danes ne bi bil tu, kjer si …
Ja, ko to gledam za nazaj, vseeno vidim neko kvaliteto. Ampak to res zelo težko gledam. Vidim pa kvaliteto, ki se ji reče ogenj in prepričanje. Ko danes poslušam mnogo novih produkcij okoli sebe, vidim, da je vse super, od produkcije do petja, vse je premišljeno, samo tega ni. Pridejo pevci in pevke ter rečejo, da ne dobijo pesmi. Zelo znani pevki sem rekel: 'Si avtorja pesmi kdaj povabila na večerjo? Mu povedala o svojih strahovih, strasteh, o svoji erotiki? Se mu odprla, mu dala srce med 'šnicle'? Si kdaj naredila to?’ Pa reče, da ni. Kako naj ti potem avtor napiše pesem? Bo kar prišla po spletu? Naročiš in pride.
Torej moraš biti krvav in zvest samemu sebi. To je recept.
Ja, ampak v vsakem trenutku!
Kaj pa je največ, kar ti je na tej poti dala družina?
Ljubezen in zavedanje, da je skromnost stvar inteligence. Da je treba biti spoštljiv. Da se ne boriš proti ljudem, ki so do tebe zlobni. Samo še boljši moraš biti in tako jih lažje odstraniš. Tako lažje odstraniš njihov gnev. V življenju nisem svoje energije nikoli dal v hudobijo, čeprav te kdaj prime, saj smo samo ljudje.
