Jack Harlow bolj skromno, a učinkovito, Bad Bunny pa ravno nasprotno

JACK HARLOW – Loving On Me

Ta nepretencioznost je tisto, kar vodi proti dobri volji. Jack Harlow je tako zelo priljubljen – vsi trije albumi so bili z lahkoto med Top 10 v ZDA – zato, ker pove prijazno, povsem (največkrat) naravnost in se ob tem zabava, s sproščeno križ-kraž zafrkancijo najprej razveseljuje sebe, šele nato vse ostale. A za tak način, recimo mu kar stoičnega fraziranja je nujno potrebna fletna, prav res fletna, mična, po značaju pa raje zadržana ritmična podlaga. Loving On Me, to je komad, s katerim rdečelasec iz Kentuckyja najavlja četrti album, je res optimiziran. Uporabljeni sample ali vzorec (prevzet iz pozabljene zgodnje new-jack-swingovske uspešnice Whatever (Bass Soliloquy) manj znane zasedbe Cadillac Dale iz leta 1995) je izrabljen, če hočete, obran do kosti. Zborovski refren je otroško naiven in zato prijeten. Celo v spotu je vse mirno in kul, pri čemer sploh ne opazimo nikakršne nuje, da bi plešoče mladenke po katerem koli ključu že morale biti oblečene manj, kot so.

Ocena: 4,5

ARI LENNOX – Get Close

Kaj sploh očitati lepi, lahkotni in pretočni, poleg tega pa še sijajno zapeti, celo jazzovski igrivo pospremljeni soul baladi? Načeloma nič. Toda Ari Lennox bi, glede na dejstvo, da je kljub mladosti izkusila že več ekskurzij v manj standardizirane soul in hiphop sfere, res lahko ponudila več. 32-letna pevka in avtorica iz glavnega mesta ZDA je tja od 2018 kot gostja nastopila v vsaj dveh ducatih songih drugih, po večini zelo posebnih kolegov (Earthgang, GoldLink, 6lack, VanJess, BJ The Chicago Kid, Spillage Village ipd.). Get Close je preprosto preveč ukalupiran ambientalni soul song, ki s svojimi atributi ne zmore prav ničesar več od banalnega vabila, namenjenega ljubimcu (ki se itak že slači). Spot, na žalost, potrdi prav to. Ari Lennox je lani predstavila drugi album naslovljen Sex/Age/Location. Očitno bo njen prihajajoči tretji tudi problematiziral vprašalnici kje/kdaj, medtem ko se zagotovo že vnaprej ve, kaj.

Ocena: 2,5

SAMPHA – Only

Sampha z nedavno predstavljenim drugim albumom Lahai meja svoje eklektične soul in pop izraznosti ni radikalno premaknil. Celota se nemara zdi še bolj predrzna mala konceptualna zmeda, kot je bil njegov prevenec Process, s pohvalami pospremljen ob izdaji leta 2017. Po drugi strani pa se od londonskega progresivnega soularja takoj prepoznavnega suhega glasu pričakuje le to, da nas začara; najprej z vokalom, ki resnično deluje zelo pomirjujoče, in nato še z nežno elektroniko, ki poleg mehkega klavirja poganja njegove songe. Najbolj uglajen med Samphinimi novimi je prav Only. Načeloma gre za nenavadno skladnjo s prav tako idejno unikatnim in zato toliko bolj presenetljivim refrenom. Še vedno pa je pesem dovolj konvencionalna in ne predolga, tako da na mah pritegne. Sampha in njegov opus, verjemite, pride še kako prav, pa čeprav na to hipotezo sprva ne bi stavili.

Ocena: 4

BAD BUNNY – Monaco

Tole je pač preveč, res preveč stereotipno. Ok. Najbolj slavni portoriški sin Bad Bunny želi sporočiti le eno samo stvar: "Mladi Boter sem jaz!" Za sosednjo mizo italijanske restavracije v kletni etaži na robu Greenwich Villagea obeduje original, torej Al Pacino osebno. Kot je opaziti, bo spričo polne porcije pašte pred Pacinom primopredaja simbolne titule še kar trajala. Toda. Corleone bo ostal Corleone tudi po koncu še kar zmerne Bunnyjeve značilne latino-trapovske samohvale. Bunny pa bo tedaj še vedno le Bunny, ups, Bad Bunny, nikakor pa ne The Baddest Bunny. Pa čeprav se glavni akter po manhattanski epizodi nemudoma preseli na dirko F1v Monaco in nato še v tamkajšnji slavni kazino. Bad Bunny spotoma v verzih hvali lepoto Sofie Vergara, omeni dominanco Maxa Verstappna, prav tako pomenek z LeBronom Jamesom in Leonardom DiCapriem ter občutek vzhičenosti primerja s trenutki, ko sta gol zabila Leo Messi in še prej Diego Maradonna. Zaključna zdravica s Pacinom se, seveda se, zdi neprecenljiva. Nouveau riche klasika.

Ocena: 4