'Izvajanje Ligetija je kot cirkuška akcija nerodnega klovna na monociklu'

Letos obeležujemo 100. obletnico rojstva Györga Ligetija, ob bok kateri ste pripravili poseben koncertni perfomans, za kaj gre?

Gre za klavirski recital, ki je podprt z video scenografijo, scenskim objektom, poleg akustičnega zvoka, je ta obogaten tudi z zvočno obdelavo klavirskega tona. Recital vsebuje tri Ligetijeve kompozicije, njim sem dodal svoj pogled oz. variacije, ki bodo poleg akustičnega zvoka, dobile tudi elektronsko podporo.

Dogodek bo torej imel naslov Kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu, ki temelji na na ideji performativnega umetnika Josepha Beuysa, ki je leta 1965 imel znameniti triurni performans z naslovom Kako obrazložiti slike mrtvemu zajcu. Zakaj torej mrtvo občinstvo, ki ga, zagotovo, ne gre podcenjevati, saj le-to zagotovo ne more biti povsem brez intuicije?

Res je, mrtev zajec in Beuysov plakat, ki ga je ustvaril za njegov prvi Fluxus festival v Düsseldorfu, sta bil povod za idejo tega projekta. Beuys je že pred skoraj šestdesetimi leti menil, da mrtev zajec ohrani več moči intuicije kot ljudje s svojo trmasto racionalnostjo ter intelektualizirano percepcijo sveta in umetnosti. Njegovo razmišljanje v tem performansu je izhajalo iz prezira do racionalne družbe in racionalnega mišljenja. Projekt ni zgolj koncert, je umetniške narave, tam so vprašanja skoraj nujna in tudi dobrodošla.

Ligeti je bil menda najbolj smešen skladatelj med umetniki, saj je študiral tako brate Marx kot Chaplina, kaj vas najbolj očara pri njegovi bizarni genialnosti?

Igrivost brez meja, ki nam pianistom krivi prste in obe nogi, saj se uporaba levega pedala, ki ga pri klavirju sicer redkeje uporabljamo, pri njegovih delih pojavlja kar pogosto. Tudi dinamični razpon gre v skrajnost v obe smeri. Nekje sem omenil, da je izvajanje njegovega dela kot cirkuška akcija nerodnega klovna na monociklu.

S kakšnimi prijemi torej tri klavirske kompozicije poslušalca povabijo v zvočno-vizualni, akustično-elektronski performans?

S sodobno uporabo elektronike, vsak ton je sestavljen iz niza več tonov, nekatere od njih sva z Luko Jamnikom izpostavila, pojačala. Na trenutke se slišijo kot piski, znova drugič kot nenavadne orgle. Ko igram skupaj z njimi, se zlijejo v celoto in dobijo smisel. Tako dobi smisel tudi moj način igranja.

Z Luko Jamnikom, producentom in skladateljem, sta sodelovala že pri prejšnjih projektih, npr. Laibachu, koliko poudarka bo na samem zvočnem delu kot tudi vizualnem delu in kako ste združili vse komponente v celoto, da deluje performativno?

Tako je, z Luko sodelujeva že več kot petnajst let pri različnih projektih. Poudarek na vizualnem delu bo deloval kot podaljšek klavirskega tona, tudi luči in zvok bodo dobili poseben prostor. Med drugim smo pripravili tudi skladbo z naslovom Feng Cha, ki je izšla kot single, opremljeno z videospotom (Komposter).

Kdo vse sodeluje pri dogodku, ki ga boste premierno predstavili 11. aprila v Cankarjevem domu, menda ga boste posneli tudi za album?

Za ta dogodek smo se povezali z različnimi ustvarjalci in tako skupaj ustvarili klavirski recital, ki bo obogaten z video scenografijo, ki sta jo prispevala Akaša Bojić in Luka Umek (Komposter), s scenskim objektom, ki ga je ustvarila Tina Princ (Things I Miss), z elektronskim posegom Luke Jamnika v klavirski zvok in pa seveda zvoka in luči, ki sta ju oblikovala Marko Turel in Matjaž Bajc. Računamo na dober posnetek in tudi izvedbo, da se lahko iz teh, skoraj popolnih pogojev v Gallusovi dvorani uporabi čim več zvočnega materiala za album.

Kaj pa vam pomeni dejstvo, da boste recital konec maja predstavili tudi na Ligetijevem festivalu v Budimpešti?

Recital je poleg premiere v Cankarjevem domu eden od večjih osebnih dogodkov zadnjih let, ki se mu intenzivneje posvečam in vanj vlagam vso energijo, zato je povabilo na Ligetijev festival v BMC (Budapest Music Center) še toliko bolj pomembna prelomnica zame. Veseli me, da bo ta program zazvenel tudi zunaj naših meja.