Izjemen solistični albumski prvenec pevca slavnih angleških indie rockerjev

ORLANDO WEEKS – Hop Up

Dobri obeti so se izkazali za upravičene. Pevec angleških indie-pop prvakov The Maccabees je pripravil čudovit album. Zavoljo Weeksovega nenavadnega ali raje nenavadno visokega in delno celo zamolklega glasu, njegov albumski prvenec slogovno lahko umestimo v zanimivo druščino britanskih art-rockovskih klasik – pa najsi namišljene stilske bregove predstavlja opus simfo-rockovskih legend Yes ali pa še vedno preskromen opus folktroničarjev Alt-J. Čeprav prva karierna vrhunca obeh omenjenih postulatov loči skoraj pet desetletij (Alt-J svojega drugega šele načrtujejo, najbrž), Hop Up ni arhaični zvarek. Prav nasprotno. Gre za dokaz, da je tudi nezdružljivo pogosto mogoče strniti v glasbeno delo, od katerega se ne bomo mogli ločiti. Orlando Weeks je svoj prepoznaven diskurz – namesto na ostro in poskočno kitarsko poudarjeno indie-rock dresuro kot pri matičnih The Maccabees – razobesil čez umetelne in skoraj šepetajoče mini elegije. Poleg izvrstno zasnovanih pop komadov (Look Who’s Talking Now, Big Skies Silly Faces, Deep Down Way Out) je na albumu močno zastopana melanholično plapolajoča vznesenost. Opisujem songe, ki so v zavitkih sem ter tja celo prijetno atonalni – in torej nemudoma spomnijo na King Crimson, zgodnje Genesis in že omenjene Yes – ali pa njihova pretočnost izhaja iz mehkih folk zasnov (High Kicking, Yup Yup Yup Yup, Silver, Make You Happy). Izjemno presečno množico med vsemi temi pa predstavljajo stilsko hibridne teksture songov Hey You Hop Up, Way To Go in Bigger. Drugi ključ, ki odklepa ta sladki poslušalski predsodek a la Hop Up, pa je Weeksov produkcijski vložek. Ves čas se zdi, da se je avtor projekta loteval zelo premišljeno in s filigransko natančnostjo. In to prepričanje je z vsakim naslednjim songom le še poudarjeno. Weeksov solistični prvenec je tih, a trajen zmagovalec.

Ocena: 4,5