ARLO PARKS – Softly
Šarm Arlo Parks že nekaj zaporednih sezon podžiga simpatije. Njen plah, nedolžen in delno zamolkel mladosten vokal v sožitju z vražje premišljenimi melodijami od daleč spominja celo na legendarno divo Sade. Londončanka z novo uspešnico odpira svoje drugo ustvarjalno poglavje. Pevkin izjemen prvi album, Collapsed in Sunbeams (2021), bo najbrž še letos dobil naslednika. Ritem, ki poganja hit Soflty, koketira s posplošeno krovno oznako easy groove. Do tu se vse sliši pohvalno, nato pa vtis zmoti preveč tipski refren. Ta s ponavljanjem verza “Softly to me” malenkostno skazi poprej vzhajano. Opisani detajl je odločno preveč podrejen rigidnemu pop vzorcu. Ob tem se tudi zdi, da Arlini interpretaciji ne uspe skriti odvečne ambicije po zalezovanju širše poslušalske baze. Trenutno je na stojnici Arlo Parks pošlo nekaj soula.
Ocena: 3,5
PTČ – LP
Kako lepljivo. House, čez pa trap! Čeprav se je albumski prvenec Tko neki vsak dan (2021) komaj unesel, duet PTČ že slavni novo zmago. Senzibilna dramatičnost in naivna tenzija nas nemudoma zvabita v labirint prijetnih, romantičnih asociacij. LP je song brez izrazitega vrhunca. Upravičeno, saj ga sploh ne potrebuje. Tudi narativnih padcev nima. Za permanentno plesno naelektrenost je že poskrbljeno. Lirični tok nove uspešnice PTČ je podobno kot pri hiphoperski zimzelenki The City Sleeps (MC 900 FT Jesus, album Welcome To My Dream, 1991) zazankan v večnost – in ta ni nujno le simbolna! Mojstrovina.
Ocena: 5
TORO Y MOI – Postman
Ameriškega alter popevkarja Toro Y Moi je iz anonimnosti prinesel chillwave oz. vrsta psihedeličnega funky popa, ki je zaznavno pljusknil pred dobrim desetletjem. Zdaj je Toro Y Moi (alias Chaz Bear) v razvojni fazi, ki ji pristaja karseda mastna funk osnova. Toda zdi se, da avtorjevo navdušenje nad globoko zvenečim basiranjem vpliva na melodično nadstavbo. Postman ima zasnovo prikupno zlikovskega napeva, toda ta je izkoriščena le napol. Preveč zasanjana izvedba močno prispeva k temu, da mlačna celota poslušalca ne gane posebej. Za malo bolj krepostne finte v podobnem programu si postrezite z največjim in najbolj funky odbitkom tega časa, Mononeonom. Skrbi me, da bo Mahal, sedmi album Toro Y Moija, pusta funky žagovina.
Ocena: 2
FLORENCE + THE MACHINE – King
“Nisem mati, nisem nevesta, sem kralj,” v bizarnem refrenu poje Florence Welsh, britanska pop zvezdnica, ki jo z novim gradivom zdaj poslušamo prvič po petih letih. Ali pač? Povratniški song King je grozljiv. Njegova instrumentalna zasnova se sramežljivo stiska ob uboge tri indierockovske akorde, medtem ko Florence kot hiperdoživeto svetnico opazujemo v vlogi Sinéad O’Connor. Najbolj shizofren del nastopi (v videu je ta napačno poudarjen – pri 3:04), ko Florence proseče kriči, kot bi jo kdo rezal, medtem ko njene angelske soplesalke slemajo v profano klasičnem metalskem režimu. Ej, saj ne rečem, vsi doživljamo slabe dneve, variacije, ovulacije, permutacije ipd., ampak tole je pa mal tu mač.
Ocena: 0
