Iron Maiden: Vsak dan, ko to počnemo, je to najboljši dan v naših življenjih!

Ne zgodi se prav velikokrat, da bi imeli v naših krajih čast imeti premierni koncert na turneji velike zasedbe, a prav to se je zgodilo v primeru Iron Maiden, ko smo v začetku novembra lani izvedeli novico, da so si Stožice izbrali za pričetek svoje nove turneje The Future Past World Tour. Temu primeren je bil tudi odziv, saj so oboževalci "navrli" z vseh strani, poleg Slovenije tudi iz Hrvaške, Avstrije, Italije in še kje in je bil koncert razprodan v nekaj dneh.

V vmesnem času se je tako vnel velik boj za še kakšno vstopnico, nekateri so jih morda kupili cel šop in si začeli domišljati, da jih lahko prodajo po astronomskih vsotah, a na koncu se je morda najbolj posmejalo prav tistim, ki so lahko posegli po še nekaj "uradnih" vstopnicah, ki jih je organizator po običajni ceni dal v obtok dan pred koncertom.

Vsekakor zanimiv pojav je v Sloveniji še vedno to, da je ljudje hodijo na koncerte prepozno. Večina sedežev (in tudi parterja) v času predskupine The Raven Age še zdaleč ni bila zasedenih in so bili torej obiskovalci še krepko zunaj dvorane, ali pa so v preddverjih kupovali (pre)drage majice, ali čakali v neskončnih vrstah za pivo ali druge tekoče priboljške. Po nekaj tehničnih težavah se je predskupina vrnila na oder, čeprav je tudi res, da je nastop minil dokaj v slogu "hitro odigrajte, mi čakamo na Maiden". Bolj se je ura približevala enaindvajseti, bolj sta rasla navdušenje in tudi pričakovanje.

Navidez sicer divja, neukročena in potetovirana, v bistvu pa precej prijazna in miroljubna horda ljudi si je za ta večer nadela obvezno majico benda, ki jo morda v kakšnem primeru posluša že tretja ali četrta generacija, saj se velja spomniti, da so Iron Maiden začeli že leta 1975 s pevcem Paulom Di'Annom, dokler se jim leta konec leta 1981 ni pridružil zdajšnji pevec Bruce Dickinson.

Veličasten oder so tokrat opremili bolj v slogu albuma Somewhere in Time iz leta 1986, ki še najbolj spominja na futurističnega Iztrebljevalca ali igro Cyberpunk 2077, in seveda z velikanskim ekranom v ozadju, ki je imel še dva pokončna na vsaki strani in dva velika za "živi" prenos s kamer snemalcev, ki so bili posejani povsod okoli odra.

Ko so nekaj čez 21. uro ugasnile luči, smo med bučnim skandiranjem najprej zaslišali pesem Doctor Doctor zasedbe UFO, nato pa Vangelisovo glasbo iz že omenjenega Iztrebljevalca. Za prvo pesem večera so tako izbrali Caught Somewhere in Time, prvo pesem z omenjenega albuma, ki je v živo niso igrali že 36 let, prav tako kot Stranger in a Strange Land, ki je na koncertih niso izvajali že vse od leta 1999, prvič pa se je v svoji "cyber" opravi na odru pojavila tudi njihova maskota Eddie, ki vedno požanje val navdušenja med obiskovalci, kar se je zgodilo tudi v Stožicah.

"Že res, da skoraj nič ne slišim benda, a uau, kako prekleto lepo je pri vas, že petkrat sem bil v Sloveniji," je na začetku koncerta na tehnično težavo opozoril pevec in dal vedeti, da se v Slovenijo rad vrača. Znan je tudi po tem, da je navdušen letalec in pilot, kar zagotovo dobro ve tudi podjetnik Ivo Boscarol, ki ga je bilo pred koncertom moč opaziti v preddverju in je reden gost rokersko-metalskih koncertov vseh vrst.

Po nežnejši The Writing on the Wall so poskrbeli za dve koncertni premieri, saj pesmi Days of Future Past in The Time Machine do zdaj v živo še niso izvedli, naslednjo, The Prisoner, pa nazadnje leta 2014. Enako smo prvič lahko slišali Death of the Celts, kar je zagotovo navdušilo tiste, ki Maidenom zvesto sledijo po koncertih. "Imam italijanske prijatelje, s katerimi sem se dobil pred koncertom, ki bodo letos obiskali petnajst njihovih nastopov na tej turneji," nam je pripovedoval Simon, tudi sam zagrizen oboževalec zasedbe in lastnik slovenske zastave z napisom Iron Maiden, ki jo je potem razprostrl v prvih vrstah neposredno pod odrom.

Dickinson je že v prvem delu koncerta poskrbel za svoj že poznani krik "kriči zame, Ljubljanaaaa!!!", drugi del pa so pričeli z vsem dobro poznano Can I Play With Madness, ki je v živo prav tako ni bilo moč slišati slabo desetletje. Še bolj redko Heaven Can Wait so tisti, ki jih koncertno bolj sledijo, nazadnje lahko slišali pred poldrugim desetletjem, Dickinson pa je vmes uprizoril pravi boj z Eddiejem, saj ga je streljal z raketnimi izstrelki, Eddie mu je vračal, a na koncu izgubil. Impresiven boj raket je bila nekoliko humorna, a zanimiva epizoda in pokazatelj, kako dobro lahko deluje domišljen pirotehnični šov. Najbolj pa je večino verjeno navdušila epska Alexander The Great, še prej nikoli slišana na koncertih.

Da so uradni del končali s stopnjevanjem navdušenja, je poskrbela še himnična Fear of the Dark in Iron Maiden, s prvega albuma. "Že skoraj petdeset let počnemo to j**eno stvar in vsak dan, ko to počnemo, je to najboljši dan v naših življenjih," nam je pred koncem koncerta dal vedeti Dickinson, ki je za svojih skoraj 65 let pokazal vitalnost in glasovno odličnost.

Še peta, nikoli prej izvajana pesem, Hell on Earth je ponudila sliko Eddieja kot kipa svobode, ter tekom same pesmi navdušila z ognjenim šovom, kakršnega so morda sposobni samo kakšni Rammsteini. Pri uspešnici The Trooper je najbolj prišel do izraza eden ob oboževalcev v prvih vrstah, v uniformi z mečem (igračo), točno tak kot Eddie na velikem ekranu v ozadju, ki je sicer delo umetnika Dereka Riggsa. Za sam zaključek pa so izvedli še himnično Wasted Years, ki je sicer ena bolj poznanih z albuma Somewhere in Time.

Bruce, Steve, Adrian, Dave, Janick in Nicko so se po slabih dveh urah poslovili v slogu velikih zvezd, saj so oboževalcem v prvih vrstah zmetali vse, od trzalic, do ročnih trakov ter bobnarskih palčk in ponjav. Že morda, da Bruce ni več tako poskočen, ko je bil leta nazaj in da so njihove odrske vragolije nekoliko prilagojene letom (možje namreč vsi drvijo proti sedemdesetim), bobnar pa je sedem križev že zaokrožil, a Iron Maiden bodo brez težav zaokrožili in tudi presegli pol stoletja delovanja, kar bo leta 2025.

Nasmehi, ki jih je bilo moč opaziti na obrazih glasbenikov, ki počno nekaj, kar počno tako dobro, že skoraj petdeset let, nam dajejo vedeti, da v tem uživajo in da v tem neizmerno uživajo in jim sledijo tudi njihovi oboževalci z vseh koncev sveta. Prvi koncert turneje je bil torej uspešno prestan ognjeni krst, da "Maiden mašina" še deluje in deluje podmazano. Kakšen spodrsljaj naj jim tisti, bolj pedantni, oprostijo, zagotovo pa lahko ugotovimo, da je velika večina odšla domov z občutkom, da je bil to koncert leta. Up the Irons!