Iron Maiden: Hrvaška, bila je prekleto dobra igra nogometa, kapo dol!

"Ni kaj, Hrvaška, treba je priznati, bila je j**eno dobra igra nogometa, zares kapo dol!" je bil že na začetku zagrebškega koncerta z nasmeškom na obrazu jasen pevec Bruce Dickinson, ki je moral, jasno, takoj pohvaliti hrvaško nogometno reprezentanco, ki je nedavno dosegla zgodovinsko drugo mesto na svetovnem prvenstvu. 

Nogomet je sicer vedno bil velik del zgodbe Iron Maiden, še zdaj si člani, predvsem šef, basist Steve Harris, privoščijo nogometno tekmo, imajo celo svojo ekipo Maidonians, s katero so nedavno zaigrali pred koncertom v Franciji in tudi v Trstu, kjer so sicer za las izgubili z lokalno ekipo. Harris je sicer podpornik nogometnega kluba West Ham United, od vseh v skupini pa je za "žogobrc" najbolj zagret, saj igrajo predvsem mlajši člani njihove glasbene družine, včasih pa se mu pridruži tudi kakšen soborec iz skupine.

Skoraj popolnoma napolnjena zagrebška Arena je tako na polno dihala ob spektaklu turneje Legacy of the Beast, ki ga, tako kot je v navadi še vedno tvorijo velikanske umetnine njihove maskote Eddieja, ki ga je zanje ustvaril umetnik Derek Riggs. Churchillov govor tako na začetku naznani pesem Aces High, ki ima dve instantna vrhunca že na samem začetku pesmi, in sicer Bruceov skok, ko pride na oder in mogočna replika letala znamke Spitfire, poznanega iz britanske zračne flote v času druge svetovne vojne. Boljšega začetka si pravzaprav ni mogoče predstavljati, Bruce pa že za naslednjo pesem, Where Eagles Dare, z albuma Piece of Mind, iz letalske oprave skoči v zimsko puhovko in kučmo. Kar je glede na peklenske temperature dokaj pogumno, a je to na srečo na začetku koncerta, ko je učinek klime še mogoče vsaj približno zaznati.

2 Minutes to Midnight z albuma Powerslave je nedvomni favorit in ena od največjih himen heavy metala nasploh, čeprav jih imajo Maideni na zalogi še kar nekaj. Pri The Clansman so se malce podali v zgodovino, saj govori o svobodi in o srednjeveški Škotski, menda pa je Harris zanjo dobil navduh tudi v fimu Pogumno srce Mela Gibsona. Po pesmi The Trooper je skupina poimenovala tudi svoje pivo, sicer pa med izvedbo le-te Dickinson pokaže tudi svoje mečevalske sposobnosti (včasih je mečevanje tudi treniral), ko udarita dvoboj z maskoto Eddiejem, na veliko veselje preostalih članov in tudi občinstva.

Z naslednjim trojčkom pesmi (Revelations, For the Greater Good of God, The Wicker Man) nekoliko umirijo konje, saj je vzdušje bolj umirjeno, prizorišče pa se spremeni v velikansko katedralo z osrednjo rozeto in pisanimi vitraži z različnimi podobami Eddieja iz različnih obdobij skupinine kariere. Pesem The Wicker Man se napaja na filmu Krvava žetev, v kateri je nekoč zaigral legendarni Christopher Lee, s slamnatim gorečim Eddiejem v ozadju, ki je spet prava umetnina. Pri Sign of the Cross je Dickinson spremeni v vranje črnega meniha s kuto vred, hkrati pa na odru parodira s stojalom za mikrofon v obliki križa, na katerem se prižigajo lučke.

Pesem Flight of Icarus so na tej turneji obudili prvič po več kot 30 letih, za posebej veličasten efekt pa poskrbi gigantska napihnjena skulptura padajočega Ikarja, kar pa dodatno zabeli še pevec z ročnimi metalci ognja. A najboljše prihranijo za konec uradnega dela koncerta, ki ga naznani verjetno njihova največja himna, pri kateri sodeluje celotna dvorana.

Dickinson za Fear of the Dark skoči v čevlje porednega škrata z magično svetilko v rokah, z zlato masko vred. Vse dokler se ne prižgejo ognji in rdeče luči in se zaslišijo prvi takti "peklenskega" megahita The Number of the Beast. Zagotovo eden bolj norih trenutkov koncerta pa takoj zatem prelijejo v kultno Iron Maiden s prvega albuma, ki jo je takrat v pel še prvi pevec Paul Di'Anno.

Po uri in pol je že čas za prvo slovo, a seveda pridejo nazaj in občinstvo znova vzroji, ko zasliši prve nežne takte skladbe The Evil That Men Do, ki pa je kljub vsemu precej poskočna in energična pesem. Zatem pa še dva koncertna favorita, Hallowed Be Thy Name in Run to the Hills, oba z albuma The Number of the Beast iz leta 1982.

Zagotovo je slišati Iron Maiden v dvorani nekaj posebnega. Seveda so super, ko igrajo na prostem, a ko se jih sliši "od blizu" v primerni dvorani, ob dobrem ozvočenju, zagotovo pridejo njihovi heavy metal aduti še posebej dobro do izraza. Na poti do abrahama delovanja so tako v najboljši možni formi, kar si jo je mogoče predstavljati. Energijo, ki smo jo lahko občutili v Zagrebu, bodo tako popeljali še na dva koncerta v poljskem Krakovu, nato pa še po sedmih koncertih po Irski, Škotski in rodni Veliki Britaniji. Kaj jim torej še ostane kot enemu največjih heavy metal bendov? Precej daleč so od tega, da bi jih kdor koli podil v pokoj, sicer pa imajo proti Stonesom vsaj še dobro desetletje naskoka. Do takrat pa lahko z žarom v očeh brez slabe vesti pomolimo roke v zrak in jim zakričimo "Up the Irons!".