Irci Inhaler v miru pospravljajo pred domačim pragom

INHALER - Open Wide

So boljši, so tudi slabši, predvsem pa so drugačni. Sinovi v primerjavi s fotri. Pa s tem ne mislim samo na fuzbalerje. Če je tvoj fotr Bono, pevec enega največjih rock bendov vseh časov, potem se ti marsikaj oprosti. A če si izbral enak poklic, kot ga je usoda namenila fotru, potem od marsikoga izmed kritikov, če so ti resni rock navdušenci, lahko prej pričakuješ eno okrog ušes, kot pa ves čas samo sluzaste hvalnice. Inhaler z Elijahom Hawsonom na čelu so se tudi s tretjim albumom pohvalno potrudili. Njihovi songi so tradicionalno mehkejši, bolj indie-, bolj pop rock. Če sploh je to sploh rock. Novodobni indie-pop je. V visokih legah ima Elijah veliko skupnega s cvilečim seniorjem. Pravzaprav pa Open Wide na dolgo in široko dokazuje, da vmešavanje U2 v ta zapis, ni pošteno. Zdaj. Če Inhaler ponovno zagradimo s sorodnimi, referenčnimi bendi, potem nas nemudoma obkrožijo Blossoms, The 1975, The Wombats in ameriški The Stokes. S pripisom, da Inhaler veliko raje nastopajo z avtohtono irsko zadržanostjo in previdnostjo kot pa z angleškim oz. protestantskim napuhom. Pa najsi bo to s songi, ki veseljačijo, ali pa tistimi proseče-zahvalno-romantičnimi. Lep, speven in umirjen primer ljubezenske je All I Got Is You. Ob tem da večinskih delež komadov na Open Wide v bistvu sploh ni zbezan iz omenjenih običajnih liričnih kotov. Največ je takih, ki opevajo raznovrstne razmisleke o smislih naših navad, o vsakdanjih dilemah, o nazórih. Reklo bi se, da so Hawsonovi verzi nizko-kalorično introspektivni. Drži, ti niti niso namenjeni ogovorjenemu ali ogovorjeni. Kakovost songo pisja z začetka albuma je zaznavno boljša. A iztek dela Open Wide šarmantno zaznamuje The Charms, po formi sicer neomajen indie-pop. Kot tisto, ko pričakuješ katastrofo, izkaže pa se, da jim brez težav daš solidno pozitivno.

Ocena: 3