13. INmusic festival: 'Lušten mali festivalček imate!'

Letos se hrvaški festival, po mnenju mnogih eden najboljših daleč naokoli lahko pohvali z impresivnimi imeni svetovne glasbene scene in dejstvom, da je bil razprodan teden dni pred samim začetkom. Letos nas je prvo presenečenje, ki ni bilo nujno pozitivno, presenetilo v dejstvu, da na "otok hrvaške mladine" Jarun, kjer se zadeva dogaja, ni več možen dostop z avtom, kar je povzročilo težavo vsem, ki niso bilo no posebnem seznamu tistih, ki jim je omogočen bližji dostop, novinarji pa pri tem nismo bili izjema. A z nekaj iznajdljivosti, se je dalo parkirati bližje kateremu od vhodov, ki je bližje sami vstopni točki festivala. Polurna (ali celo več) hoja s fotografsko ali snemalno opremo je tako najbrž "bolj na nivoju" največjih festivalov, kjer so tovrstni podvigi vsaj tričetrturni.

Na vhodu pa se je prvi dan naredila konkretna vrsta vseh tistih, ki so morali prevzeti zapestnice za enodnevni vstop, kar je bilo spet po svoje malce ironično, saj sta bili vrsti za tiste z voucherji oz. tiste, ki so prišli samo za en dan, smo dve, za tiste, ki so vstopali za tri dni, pa kar petnajst vstopnih točk. A na srečo je vrsta dokaj hitro kopnela in je večina lahko vstopila razmeroma hitro, čeprav jih je vmes "razveselil" kakšen krajši izpad elektrike, da skeniraje kod ni bilo mogoče.

A vsi porodni krči so bili hitro pozabljeni, saj je bil klub malce grozečim oblakom, ki so se ves dan podili po nebu, napoved spodbudna, četudi so temperature trenutno vse prej kot poletne. Ponavadi obvezni škornji tokrat niso bili potrebni, saj dež ni poskrbel za blatni začetek, najbrž pa je tistim v japonkah ali sandalih bolj ko se je začel delati večer, postajalo žal, da si niso nadeli kaj toplejšega. Nočne temperature med deset in petnajst stopinj so najbrž poskrbela za marsikateri prehlad, pri preveč razkritih ledvičkah ali mehurju. A če je bilo vsaj za sproti dovolj piva, je bila zabava kljub svežim temperaturam zagotovo na prvem mestu. Čas za okrevanje pa bo prišel po festivalu.

Že prvi dan je postregel z mladimi močmi kot so False Heads in Rival Bones, Frank Carter & The Rattlesnakes pa so žal morali odpovedati nastop zaradi prometne nesreče v Nemčiji, čeprav naj bi bilo s vsemi člani vse v redu. Za enega od treh vrhuncev večera je nedvomno poskrbel David Bryne, ki ga večina pozna po zasebi Talking Heads. Kreativec, ki se ponaša z oskarjem, grammyjem, zlatim globuso, in dejstvom, da je član rockerske aleje slavnih (Rock'n'roll hall of fame), je po 14 letih premora nedavno izdal enajsti samostojni album American Utopia. Naslov naj ne bi bil sarkazem, saj hkrati tudi ne kaže ali se smeji trenutni zmedi, ki vlada v svetu.

Bryne je bil namreč vedno v glasbi melodičen, odbit in zelo domiseln, da je njegova več kot 10-članska odrska ekipa glasbenikov tudi dobra v koreografiji, pa so pokazali na tokratnem nastopu, saj so bili kot ena velika glasbena druščina, ki nastopa vsak trenutek, ko je na odru. Menda je Byrneu všeč japonsko kabuki gledališče,  s plesnimi koraki, neprestanim gibanjem in nekakšno mešanico pop-funk-world glasbe pa so pokazali zanimivo in všečno glasbeno predstavo. Za povrhu so dodali še stara Talking Heads hita Once in a Lifetime in Burning Down The House in zadovoljstvo je bilo še večje.

Neposredno zatem sta na manjšem odru udarila Alison Mosshart in Jamie Hince, ki kot The Kills delujeta že vse od leta 2000 naprej. Njune na videz preproste viže, ki so prave mojstrovine lo-fi-ja, udarne kitare, ritma, občasnih elektronskih vložkov, predvsem pa surove energije in namigujočih seksi gibov Alison, ki je enostavno težko pri miru. Poleg favoritov tipa U.R.A Fever ali Doing it to Death sta vmes nekoliko umirila žogo in postregla z nekaj nežnejšimi pesmimi. The Kills sta brez dvoma posebno glasbeno poglavje, ki združuje, glasbeni minimalizem, združen z garažnim in post rockom, ter punk bluesom, ki ga zabeli njuna nedvoumna karizma in odrska privlačnost, ki se je kot poslastica za izkazala tudi kot eden ključnih nastopov prvega dne letošnjega festivala.

Da največji udarec ponavadi prileti na koncu, so pokazali kitarski bogovi Queens Of The Stone Age, ki jih vodi rdečelasi Josh Homme. Ta včasih rad na odru malo "pobrca", kar je lani začutila ena od ameriških fotografij (ki se ji je nemudoma javno opravičil), zdaj pa člani zasedbe raje brcajo pokončne odrske luči, da te pričarajo zanimiv vizualni "efekt" za občinstvo. Njihov zadnji album Villains je prava mešanica rockovske poskočnosti, ki sili k poplesavanju ali nekontroliranem miganju z glavo, kar pride dobro do izraza ob živih nastopih. Bučno drveče kitare, elvisovska karizma frontmana z egom animiranega Johnnyja Brava, čvrsta ritem sekcija, ki jih v ušesa butajočo zmes zaokroži hipnotičen zvokovski amalgam vsega naštetega, je bila prava formula za nedvomni vrhunec letošnje festivalske otvoritve.

Koncertni večer so na Balkan stageu strnili odlični Straight Mickey and the Boyz, sicer pa s(m)o v zgodnih jutranjih urah večinoma vsi že s mislimi pri počitku in drugem ter tretjem dnevu festivala, ko nam bodo glasbene brbončice razvajali Nick Cave & The Bad Seeds, St. Vincent, Alice in Chain, Interpol, Hrvatje Jinx in tudi slovenski upi Koala Voice ter Futurski.