Ian Anderson: Ne potrebujem nagrad, da mi povedo, kako pameten sem

Jethro Tull na čelu z Ianom Andesonom, ki bo 10. avgusta obrnil že 76 pomladi, je svojevrsten fenomen v zgodovini rock glasbe, saj je po njegovi zaslugi rock dobil flavto, ki je postala njegov zaščitni znak in tudi zvok, ki je več kot pol stoletja nekakšna mešanica hard rocka, bluesa, jazza ter starih ljudskih tradicij z britanskega severa.

Pri nas so prvič nastopili v ljubljanski Hali Tivoli, in sicer 15. aprila leta 1975, kamor so se vrnili tudi maja leta 2000. Čez štiri leta, natančneje 2004, se je Anderson v ljubljanskem Cankarjevem domu na odru pridružil Tinkari Kovač, ko je bil njen posebni gost. Tinkara pa mu je uslugo vrnila in se mu pridružila v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem.

Zasedba je konec lanskega januarja izdala album The Zealot Gene, sicer pa je v več kot polstoletni karieri izdala 30 studijskih in koncertnih albumov, ki so jih prodali v več kot 60 milijonov izvodih. Doslej so našteli več kot 3000 koncertov, ki so jih odigrali v 40 državah, na leto so odigrali tudi po 100 koncertov. 21. aprila letos pa je izdala najnovejši, 23. studijski album, RökFlöte.

3. junija se tako vračajo v Slovenijo, spet v Halo Tivoli, v postavi, poleg Andersona na flavti, vokalu in akustični kitari še Joe Parrish-James na kitari, Scott Hammond na bobnih, John O'Hara na klaviaturah in David Goodier na baskitari. Z Andersonom smo imeli priložnost govoriti pred dobrim mesecem, ko nam je naklonil dobrih deset minut svojega dragocenega časa.

Skupina je na sceni že več kot 55 let, ali lahko opišete silo, ki vas žene, da igrate in še dandanes ustvarjate glasbo, ki vam je všeč?

Zagotovo je zdaj ta sila nekoliko drugačna kot takrat, ko sem bil mlad in sem se trudil postati profesionalen glasbenik in doseči nekaj uspeha. Imel sem željo igrati na koncertih in potovati po svetu. Dandanes pa imam več opraviti z dejstvom, da bom kmalu umrl (smeh). Če gledam na življenje danes in sem tudi fizično in duševno zmožen tega, sem nekako pod pritiskom, vedoč, da moram stopiti na plin in narediti, kar pač lahko, saj to ne bo trajalo vekomaj. Morda še kakih pet let. In to bi bilo, če pomislim, v bistvu zelo dobro.

Na zadnjih dveh albumih zvenite precej sveže, vaš glas je za 75-letnika pravzaprav odličen. Torej še vedno uživate v koncertiranju in nastopanju pred ljudmi?

Imate prav, uživam v nastopih in da to počnem na različnih koncih sveta, ni pa mi toliko v užitek sama pot, preden pridem na določene destinacije. Potovanja pomenijo veliko letal in voženj, saj ne živim ravno blizu Londona, zato moram od doma pet ur pred letom, potem pa še nekaj ur vožnje do samega prizorišča. Dostikrat vzame cel dan, da prideš nekam v Evropi, ne maram dolgih potovanj, ker ne sedim rad na letalih po več kot dve uri. Zato ne uživam v potovanju samem, ko pa pridem tja, pa je v redu. Ko se prijavim v hotelsko sobo in razkužim daljinski upravljalec in kljuke od vrat, potem se lahko sprostim.

Progresivni (prog) rock je bil najmočnejši konec 60. in v 70. letih, bi rekli, da so na vaših koncertih predvsem ljubitelji starega rocka ali vidite tudi veliko mlajših generacij, kako mislite, da te dojemajo vašo glasbo?

Najprej bi rad poudaril, da so izraz "prog" prvič uporabili okoli leta 1972, kar se je nanašalo na progresivni rock, slednje pa se je pojavilo v britanskem glasbenem tisku proti koncu 60. let prejšnjega stoletja. Progresivni rock pravzaprav nikoli ni šel stran, imel je sicer nekaj težkih časov v 80. letih, nato pa se je v 90. letih začel vračati. Nove generacije glasbenikov pa so danes starejše generacije progresivnih rockerjev vsakdana, recimo ljudje, kot so Steven Wilson ali The Pinneapple Thief, ki so navzoči že dlje časa in so nekakšni sodobni predstavniki progresivnega rocka. Hkrati pa obstajajo tudi mlade zasedbe, ki še niso iz najstniških let in igrajo prog rock ter upajo, da bodo imeli profesionalno kariero. Nedavno sem gostoval pri italijanski zasedbi, v kateri so sami dvajsetletniki. Današnja glasba je morda malce drugačna, a ne tako zelo kot tista, kot smo jo poznali nekoč. Drugače pa je s pop glasbo, saj slišim vedno ene in iste stvari, mislim, da nisem slišal nič novega že od poznih 70. let naprej, saj vedno znova ponavljajo eno in isto.

Svoj 23. studijski album RökFlöte ste izdali 21. aprila letos, lani ste izdali ploščo The Zealot Gene. Torej, čas korone je bil za vas kot eksplozija produktivnosti, kaj bi rekli, da je bil glavni razlog za tako ustvarjalnost v zadnjih letih?

Lanski album smo začeli delati že leta 2017, do konca 2018 pa smo posneli večino pesmi, potem pa smo bili v letu 2019 na turneji. Potem je prišel covid, ko se je vse za leto in pol ustavilo, potem sem album dokončal kar sam poleti 2021, saj smo imeli zaprtja in podobno. Januarja lani pa sem začel delo na novem albumu, pravzaprav je bilo v smislu pisanja kar štiri leta med obema albumoma, datuma izidov pa sta res le kakšnih petnajst mesecev narazen.

Torej ste s trenutno zasedbo, najdaljšo v vaši zgodovini, skoraj dvajset let ste skupaj, zagotovo zelo zadovoljni?

Z dvema članoma dejansko delam osemnajst ali devetnajst let, z enim dvanajst, lahko rečem, da smo se lepo ustalili in ujeli, fantje vedo veliko o glasbi Jethro Tull, tako v zgodovinskem smislu kot tudi v smislu, da so se pripravljeni naučiti, v kolikor določenih stvari še ne obvladajo. So dobri glasbeniki, ki imajo ozadje, tudi akademsko, a lahko igrajo vsakršne zadeve. Najmlajši, kitarist Joe, je z nami tri leta, obenem pa me glasbeno spominja na prejšnje kitariste in je z njim lahko delati.

Med letoma 2012 in 2017 se je skupina ustavila za približno pet let, kaj vas je spodbudilo, da ste se vrnili po upokojitvi, če temu lahko tako rečemo?

Če bi pogledali moj urnik, ki ugotovili, da smo bili ves ta čas delovni, saj smo odigrali okoli 400 koncertov, torej v bistvu nikoli nismo prenehali. Nisem sicer delal pod imenom Jethro Tull, temveč kot Ian Anderson, igral sem pesmi s svojih samostojnih albumov. Lani in letos pa spet igramo kot Jethro Tull, ves čas sem zaposlen, edino leto, ko nisem imel nobenega koncerta, je bilo leto 1985.

Pred kakšnimi desetimi leti ste prejeli nagrado "prog bog", kakšni so bili vaši občutki ob tem?

To morate postaviti v kontekst, da je to revija, ki mesečno proda okoli 25 tisoč izvodov. No, morda zdaj ne več, a imajo sponzorje in svoje nagrade in se imajo za zelo pomembne. Lahko dobiš nagrado grammy, ali neke revije ali neke radijske postaje, seveda je lepo to dobiti, a ne ženi si k srcu ali da začneš verjeti, da si bolj pomemben, kot si v resnici. Naslednje leto pa jo bo dobil nekdo drug. Nimam zlatih albumov, imam pa nekje grammy, a nimam pojma, kje točno se nahaja. Pred leti ga je našel moj sin na podstrešju, od takrat pa nimam pojma, kje je. Ne zanimajo me tovrstna razkazovanja, ko se zjutraj zbudim, točno vem, kdo sem. Ne potrebujem nagrad, da mi povedo, kako sem pameten, haha.

Nekoč ste rekli, da "bi postali nemirni, če bi delali generično glasbo, kot so Stones, The Who ali Ramones", kako torej vidite svojo glasbo, kaj je po mnenju vaša sestavina, ki jo dela posebno in edinstveno?

Ne bi rekel, da je posebna ali edinstvena, je pa vsekakor nekoliko drugačna od drugih zadev. Največ k temu seveda prispeva flavta, saj ni veliko rock bendov, ki bi imeli flavto ali bi jo toliko uporabljali tako, kot jo uporabljam jaz. Po 54 letih sem še vedno najbolj očiten flavtist v rocku, seveda pa ne boli, če si drugačen. Če lahko narediš nekaj, kar je v redu ali celo dobro, pri tem pa si še vedno drugačen, je to samo dodatni bonus. Po vseh teh letih sem zadovoljen, da še vedno lahko to počnem. Zaradi te "službe" pa se lahko počutim nekoliko posebnega, saj me generični pop ali rock ne zadovoljita. Raje imam več raznolikosti in eklekticizma, različne vplive itd. Tudi na Stonese je večinoma vplivala črnska folk glasba oz. blues, kar je njihov glavni vpliv, čeprav so rockerji in ne blues skupina. Je pa "americana" aspekt njihove glasbe njihova glavna sila, ki jih vodi. Od smešnega ameriškega naglasa, s katerim poje Jagger, pa do narave same glasbe, ki je precej ameriška. Česa takega pri Jethro Tull ne boste našli.

Vaši sodobniki so bili Led Zeppelin, Stonesi, Beatli, Elton John. To poletje v Slovenijo prihaja tudi Robert Plant, vsi, ki so še živi, so še vedno aktivni, torej mislite, da bo starejša generacija dejansko "rockala, dokler ne bo padla dol", kot je nekoč rekel Keith Richards?

Očitno bo res tako, saj se nam večini ni treba upokojiti in bomo umrli "v škornjih", kot se rado reče (smeh) ...