Kakšen je 'v živo' Johnny Depp, tisti najbolj slavni hollywoodski vampir?

Morda kdo ne ve, a The Hollywood Vampires je bil v 70. letih "pivski klub", ki ga je ustanovil njegov predsednik Alice Cooper, v njem pa so bili tudi John Lennon, Ringo Starr, Keith Moon (The Who), Harry Nilsson, Mickey Dolentz (The Monkees) in še kup občasnih članov. Večino jih je že pokojnih, saj so utelešali tisto najbolj prvinsko jedro starega rekla seks, droge in rock'n'roll. No, morda so imeli poudarek na alkoholu, saj so zdaj živi zgolj še Dolentz, Starr in Cooper.

Leta 2015 pa je Cooper ime obudil in ustanovil superzasedbo Hollywood Vampires, v kateri kitaro igra igralski superzvezdnik Johnny Depp in kitarski bog Joe Perry (Aerosmith). Okoli sebe so zbrali še par kolegov in zadnjih nekaj let igrajo koncerte po vsem svetu. Po turneji po ZDA so se letos od sredine maja podali tudi po Evropi. Prvi koncert so imeli 17. maja v Veroni, od vsega skupaj 28 koncertov pa bodo obredli dobršen del Evrope, zaključili pa bodo 8. julija spet v Italiji.

Priložnost za videti Deppa v živo se je tako ponudila v idilični vasici Klam, kjer ima lokalna rodbina pravljični grad, ki je dejansko idiličen, že vrsto let pa tam, na njihovi posesti, neposredno pod gradom prirejajo festival Burg Clam oz. Clam Live. Na prvi pogled deluje, kot bi oder kakega Metal Days (menda dejansko vse postavljajo slovenski odrski mojstri), postavili na avstrijsko podeželje, kje je na eni strani grad, pod njim pobočje, ki služi kot travnat avditorij na prostem, na drugi strani pa so konjski hlevi, tako da ja, rock'n'rollu navkljub v zraku tudi vonj "prvinski vonj domačnosti".

Kakih devet tisoč ljudi se je tako že od sredine popoldneva v lepo urejeni vrsti z več parkirišč počasi valilo proti prizorišču, kje je najprej nastopila lokalna skupina Sergeant Steel, nato pa še Britanci The Darkness. Brata Justin in Dan Hawkins sta jedro zasedbe, ki igra spodoboben retro rock, ki ga izdatno zabeli še Justinovo duhovičenje, vreščeč vokal in akrobacije na odru.

Točno ob 21. uri pa je bil čas za zvezde večera. Vriski in salve navdušenja so bile večinoma kajpak namenjene Deppu, saj je dejstvo, da kultnega igralca številnih hollywoodskih filmskih uspešnic velika večina še nikoli ni videla in slišala tako od blizu (in ga najbrž tudi nikoli več ne bo). Ob zvokih pesmi Bela Lugosi's Dead / The Last Vampire so počasi na oder vkorakali Joe, Alice in Johnny. Veselje je bilo popolno, srca so vzrojila, nasmeški pa na obrazih tako na odru kot pod njim.

Po nekaj njihovih pesmih (I Want My Now, Raise the Dead, My Dead Drunk Friends) so kmalu "preklopili" na preverjene priredbe, s katerimi so naredili primeren prerez rockerske zgodovine večini dobro poznanih pesmi. Od The Spirit (I Got A Line On You), Love (7 and 7 is), pa do The Doors (Five to One, Break on Through), Motorhead (Ace of Spades), The Who (Baba O'Riley), AC/DC (The Jack) in Bowiejevo Heroes, ki jo je solidno zapel Depp. Seveda niso pozabili na favorite Cooperja (I'm Eighteen, zaključna School's Out) in pa Perryjevih Aerosmithov (Combination, Sweet Emotion).

Deppu se vidi, da tudi v rockerski vlogi na odru zelo uživa, saj nenehno gestikulira s prvimi vrstami, se nasmiha, meče trzalice, po drugi stani pa je pri njegovem igranju kitare zelo jasno vidna šola Keitha Richardsa, ki je brez dvoma eden njegovih življenjskih idolov. Med koncertom sicer dobi človek nekoliko ironičen občutek, da morda sploh nima vklopljene kitare, čeprav je potem svoj potencial pokazal z nekaj povsem spodobnimi solažami in dobrim igranjem ritem kitare ob mojstru Perryju. Depp, ki svoje naklonjenosti rocku nikoli ni skrival, se je tako lepo znašel med čistokrvnimi rockerji, njihov rezultat na odru pa je vrhunska rock predstava, ki bo zagotovo ostala v lepem spominu vsem navzočim. Po uri in pol so se ob zvokih School's Out, ki se je prelila v floydovsko Another Brick in the Wall, ob Cooperjevi predstavitvi vseh glasbenikov, šov tudi končal.

Kot zanimivost velja omeniti, da je bila "meet & greet" vstopnica za srečanje z omenjeno trojico neverjetnih 1300 evrov, takih "srečnežev", ki so si to lahko privoščili, pa je menda bilo okoli trideset. Eden takih je bil Tadej Košmerl, eden naših najbolj znanih prevoznikov na koncerte. "Johnny je videl mojo Desert trip majico in me vprašal, če sem bil tam. Dejal sem mu, da sem bil in da bi morali tam igrati tudi oni, a niso. Dejal mi je, yo, človek, imaš prav, mi dal petko in to je bilo to," nam je izkušnjo z Deppom v živo opisal koncertni frik. Za povrhu pa so dobili še fotografijo z vsemi tremi z izvirnimi podpisi, za poster, njihov kartonasti obesek v obliki krste ter sliko z originalnimi podpisi in potiskano vrečko iz blaga, ter seveda obljubo, da dobijo povezavo na skupno fotografijo. Telefoni za selfije ali kakršni koli drugi predmeti za podpisovanje ali darila pa so bila strogo prepovedana. Najbrž nepozabna izkušnja za vsakega izmed njih, ki je bila (ali pa ne), vredna plačanega denarja ...