Hei'an: Če bomo imeli srečo, se lahko naš komad znajde v Maščevalcih

Zasedbo Hei'an sestavljajo frontman Matic Blagonič, bobnar Gaj Bostič, basist Peter Smrdel in kitarist Matevž Počič. Novembra so izdali svoj prvenec imago, ki so ga posneli skupaj s producentom skupine Laibach Matejem Gobcem, za orkestracijo albuma pa je poskrbel legendarni glasbeni producent Randy Slaugh, ki je med drugim sodeloval z bendi, kot so Devin Townsend, Architects in Sleeping With Sirens. Prvič so ga predstavili januarja v ljubljanskem Kinu Šiška, še isti dan pa so po zaslugah svoje založbe SAOL leteli v Miami, kjer so igrali na prestižnem metalskem festivalu 70000 Tons of Metal. Tukaj se njihova izjemna zgodba še ne konča, saj so nekatere pesmi s prvega albuma posneli kar v Los Angelesu, v kultnem EastWest Studios, kjer so med drugim snemali skupini Muse, Metallica, pa tudi legendarni Frank Sinatra. Kako se je njihova pot začela in kako je prišlo do sodelovanja z mojstri iz glasbene industrije, nam je v intervjuju povedal pevec Matic Blagonič.

Kako je nastal Hei'an?

Komade sem pisal že v srednji šoli, obiskoval sem Konservatorij za glasbo, smer klasična kitara in petje. Že takrat sem pisal komade, ki niso bili ravno klasični, ampak brez jasnega cilja, kaj se bo z njimi zgodilo. Nato pa sva začela z našim bobnarjem Gajem, ki je bil moj sošolec, doma snemati demo posnetke in oblikovati komade v nekaj malo bolj celostnega. Ko je prišel covid, sem imel naenkrat zelo dosti časa. Odločil sem se, če je kdaj čas, pa je to sedaj, da aranžiramo te komade do konca, najamemo studio in nekaj posnamemo. Takrat sem tudi že študiral glasbeno produkcijo na United Popu (multimedijska akademija s kampusom v Ljubljani, op. a.), kjer me je učil Matej Gobec, ki je kasneje tudi naredil naš album. V glavnem smo okoli tega oblikovali cel band, naredili komade, se našli, zvadili, se zmenili za studio in kar naenkrat se je vse začelo dogajati.

Kako je potekalo snemanje prvenca imago?

Rekli smo si, če že gremo snemat, naredimo to čim bolj profesionalno. Nameravali smo posneti v enem tednu, ampak nas je Gobec ustavil in rekel: "Fantje, to bo vsaj en mesec." Tako da smo si rezervirali kar nekaj terminov, vmes nam je uspelo dobiti glasbeno založbo SAOL, ki za nas dela založništvo, distribucijo in PR, sodelujejo pa tudi z Iron Maiden in mnogo drugimi. Dobili smo tudi kontakt od Randyja Slaugha, ki nam je delal orkestracijo za album. Veliko stvari je sproti prihajalo k nam, kar nam je sicer podaljšalo čas, ampak je bil zato produkt toliko boljši.

Kako pa je prišlo do sodelovanja z Matejem Gobcem, producentom skupine Laibach?

Učil me je na United Popu, kjer sem mu pokazal en demo. Takrat še nismo vedeli, da bomo z njim delali, najprej smo mislili iti v drug studio. Ampak pokazal sem mu posnetek, da dobim povratne informacije, in material mu je bil zelo všeč. Prosil nas je, če smo za, da bi to delal tudi on. Seveda smo bili takoj za. Bil je mentor v veliko pogledih, ker mi res nismo vedeli, kako se te stvari delajo, sedaj pa recimo, da nekaj vemo.

Kot skupina ste takoj začeli delati na albumu, pred tem nikoli niste koncertirali. Verjetno je bil to precejšen finančni zalogaj.

Res je. Sicer je bil Matej zelo prijazen do nas, ker smo mladi, ki nekaj hočemo. Rekel nam je, da nam ne želi že na samem začetku poti zagreniti življenje in nam dati ne vem kakšne cene. Bil je uvideven in nam dal malo začetnega popusta. Je bilo pa kar veliko, za 100 evrov se ne da narediti dobrega albuma, a na koncu smo zbrali dovolj, da se je dalo nekaj narediti.

Predstavitev albuma ste imeli v Kinu Šiška. Kakšni so bili odzivi?

V Kinu Šiška je bil naš prvi koncert, bilo je noro. Da je bil res poseben prvi koncert, smo imeli posebno produkcijo, dodatne spremljevalne vokaliste, gosta klaviaturista, ki je imel svoj solo. Luči nam je delal Gregor Smrdelj - Grga, ki je uveljavljen slovenski lučkar, da je res izpadlo, kot je treba. Odzivi so bili super, ljudje so delovali navdušeni. Razprodano sicer ni bilo v predprodaji, ampak na dan dogodka smo dvorano napolnili. Nato pa smo še isto noč leteli v Miami na festival 70000 Tons of Metal.

70000 Tons of Metal je zelo znan metalski festival, ki se odvija na križarki. Kako vam je uspel ta izjemen dosežek?

Matično podjetje naše založbe SAOL je CMM GMBH, ki dela promocijo za veliko stvari, med drugim PR za ta festival. V bistvu je direktor CMM-a organizatorju predlagal, če bi nas vzel. Organizatorju smo bili všeč in nas je povabil.

Prepoznali so vašo kvaliteto ...

Ja, upam, da je šlo za to. Glavni komentar, ki smo ga tam dobili, je, da smo "nekaj svežega in novega", to jim je bilo všeč. Za ta festival in mogoče za metal sceno na splošno imamo veliko mešanja stilov – je metal, a hkrati speven in nežen. Imamo elemente black metala, post metala, alternativnega rocka, tu in tam se sliši tudi kakšen pop element. To je bilo očitno všeč organizatorju, da je nekaj novega, kar bo mogoče komu všeč. 

Kaj pa so bili vaši glasbeni vplivi? Ste že od nekdaj vsi metalci?

Zame je bil metal prvi žanr, v katerega sem se res zaljubil, ko sem bil že drugi razred osnovne šole. Iron Maiden je bil band, ki sem ga takrat odkril in bil nad njim zelo navdušen. Bobnar Gaj in kitarist Matevž sta bila od nekdaj metalca. Peter, basist, je prav tako že od nekdaj poslušal metal, a ga že dolgo ni igral v nobenem projektu, zato je bil vesel, da je lahko to končno spet počel. Nihče od nas pa ne posluša zgolj metala, kar se mogoče pozna pri pisanju pesmi. Poslušamo namreč od popa in rocka do klasike in jazza – če je dober komad, je dober komad. Ne diskriminiramo.

To se pozna tudi na albumu, kjer ste sodelovali z Gregorjem Strasbergarjem iz skupine MRFY, ki prihaja bolj iz alternativnih rock vod. 

Ja, to se nam je na nek način zdela simbolična gesta, da pokažemo, da nismo samo metal band. Želeli smo pokazati, da smo odprti za veliko stvari.

Kdo piše pesmi in kakšen je vaš ustvarjalni proces?

Vse pišem jaz, predvsem besedila, pa tudi aranžmaje in melodije. Zastavim neko začetno idejo, posnamem demo, potem pa na vajah vsak da nek svoj doprinos. 

Kako to, da imate pesmi v slovenščini in angleščini?

Primarno pišemo v angleščini. Ta album je bil v celoti napisan v angleščini, ti trije komadi, ki so v slovenščini, pa so prevodi treh angleških originalov. Smo pa to naredili na pobudo producenta Mateja Gobca, ki je rekel, da nam priporoča, da si ne zapiramo vrat in poskusimo narediti nekaj komadov tudi v slovenščini. Da vidimo, če bodo slovenski publiki te verzije mogoče bolj všeč, da lahko kasneje delamo tudi v tej smeri.

Kako gledate na metal sceno v Sloveniji? Je dovolj občinstva? 

Slovenska metal scena je zelo bogata, imamo veliko dogodkov (skoraj tedensko) po celi Sloveniji. Imamo tudi nekaj festivalov, Metaldays in sedaj nov festival Tolminator. Dogaja se, ljudje poslušajo in pridejo. Problem in razlog, zakaj nam tujina zelo diši, je, da ni dovolj publike, da bi se v Sloveniji dalo živeti samo od metala. Hkrati pa je Slovenija tako majhna, da tudi če bi si želeli zastaviti resno turnejo in bi imeli sedem zaporednih koncertov, s tem prečešemo celo Slovenijo, vsaj v metal sceni. Potem eno leto ne moreš igrati. S tujino si odpreš vrata za malo več ljudi in mogoče lahko celo živiš od tega.

Iz metal glasbe izvira subkultura, za katero je značilno uporništvo sistemu. Je pri vas kaj tega uporništva?

Prvi album je konceptualni album, velik izraz mene, ekspresiven album brez kakršnih koli političnih tem ali resnega upora. Tako je pač naneslo, ker sem bil v takšnem obdobju, ko sem pisal pesmi. To je prišlo iz mene. V materialu, ki ga pišemo sedaj, se končno pojavijo tudi kritike na kakšno stvar. Nima smisla govoriti točno kaj, ker te komade še delamo, ampak definitivno je metal žanr, kjer se da kritizirati. V določenih segmentih namreč zveni agresivno, za določene kritike pa je dobro, da so agresivne, saj so tako bolje slišane.

Delate torej že na drugem albumu?

Tako je, sedaj nenehno dobivamo ideje za nove komade. S prvim albumom smo videli, kako dolg je lahko proces od trenutka, ko se začnejo delati komadi, do trenutka, ko je album zunaj. Rekli smo si, da če bomo sedaj preveč čakali in se lotili dela šele čez eno leto, bo album izšel čez pet let. Delamo že, nimamo pa še določenih datumov izida, imamo pa napisanega že kar nekaj materiala.

Kako je delati s tako veliko založbo, kot je SAOL?

Kar je pri njih zelo dobro, je, da SAOL ni zares založba, ampak je samo label service. To pomeni, da nam dajejo vse storitve, ki bi jih dala založba: distribucijo, publishing, PR, svetovanje ipd. Jaz imam svojo firmo, katere lastnik sem, ki je tehnično gledano naša založba v smislu master pravic. Pravice na posnetek si po navadi lasti založba, ampak v našem primeru, ki je v bistvu zelo specifičen, si mi lastimo pravice posnetkov in avtorske pravice kot fizične osebe. Oni nam ponujajo samo svoje storitve, seveda za nek procent od dobička.

Sodelujete pa tudi z založbo Extreme Music.

Tako je, oni pa so podružnica Sony Music Publishinga, s katerimi zdaj sodelujemo. Imajo eno najpomembnejših, če ne celo prvo na svetu, knjižnic za dajanje komadov v filme, serije in reklame. A ker so pod Sonyjem, ne bom rekel, da so požrešni, ampak imajo zelo ameriški način sodelovanja. Če sodeluješ z Američani, bodo od tebe želeli veliko stvari. Z njimi sodelujemo tako, da delamo za njih komade "po naročilu", ki še niso bili nikjer objavljeni in bodo potem v njihovi domeni. Lahko se znajdejo v kakšnem filmu, reklami, če imamo srečo, tudi v naslednjih Maščevalcih. Držimo pesti. (smeh)

Nekaj pesmi ste snemali lani v Los Angelesu. Kako je prišlo do tega?

Na prvem albumu nam je orkestracijo delal Randy Slaugh, ameriški producent, ki je delal s številnimi velikimi bendi, kot so Devin Townsend, Architects, Sleeping With Sirens, dela pa tudi glasbo za Netflix, CBS, Amazon Prime in številne druge. Želel si je, da se spoznamo v živo, in nas junija povabil na NAMM, na konvencijo glasbene industrije v Los Angelesu. En dan sva z Gobcem z namenom mreženja po konvenciji odšla v bar, kjer sva naključno spoznala predstavnika EastWest Studios. Gobec me je zafrkaval, da če sem car, se bom sedaj zmenil za snemanje v njihovih studiih – in sem se. To smo nato izvedli lani oktobra, gre pa za kultni studio, kjer so snemali od Sinatre do Michaela Jacksona in Metallice. Posneli smo live verzijo štirih komadov iz prvega albuma, da je bilo nekaj posebnega, pa smo to posneli z godalnim kvartetom iz losangeleške filharmonije. To je vse uredil Randy, ki je ponovno zaranžiral in dirigiral. Material smo želeli že hitro izdati, a so nam potem založba in številni drugi svetovali, da malo počakamo. Izdali ga bomo enkrat poleti, tako avdio kot video Live at EastWest.

In kakšna je razlika v snemanju doma in v tako kultnem studiu?

V Ameriki je studio večji, ima več sob, mimo hodi več pomembnih ljudi. Recimo mimo mene je šel Hozier, zaletel sem se v njega v kuhinji, ko sem si kuhal čaj, noro. Nisva se veliko pogovarjala, ker mu nisem želel 'težiti' – z bendom so bili ravno v goreči debati glede aranžmajev. V Sloveniji se to veliko težje zgodi. Imajo pa tudi ogromno opreme, ki je pri nas ne dobiš. Imeli so posebne mikrofone, za katere mi je Randy rekel, da stanejo več kot 20.000 dolarjev. Zelo so profesionalni, to so tudi pri nas, ampak tam je večja ekipa. Bili smo tretirani kot zvezde, kar prodajajo in ti res tudi ponudijo. So pa zelo natančni, toliko in toliko ur imaš, če to prekoračiš, moraš doplačati. V Sloveniji se to da zmeniti, greš lahko malo čez. (smeh)

Kakšni so vaši načrti za naprej?

Trenutno imamo napovedanih nekaj hudih festivalskih koncertov. Sedaj je uradno, da smo drugi dan glavni nastopajoči v Kopru na festivalu Libertas. Končno koncert v mojem domačem kraju. Poleti igramo na MetalDays – zelo hvaležni smo organizatorju, ker se je odločil, da nas navede z logom malo višje. To bo za nas pomemben koncert, naš drugi pomemben koncert pa bo oktobra na Nizozemskem na festivalu ProgPower. Sedaj z novim menedžmentom De Reyna Artist Management, z njimi smo podpisali pred nekaj tedni, in z eno nizozemsko agencijo skušamo bukirati turo na poti tja in nazaj.

Kaj pa dolgoročni cilji?

Glavna stvar, ki si jo želimo, je, da se dovolj uveljavimo, da lahko z dobičkom delamo daljše turneje. Delali smo že projekcije, če bi bilo to mogoče zdaj, ampak bi na našem nivoju trenutno to težko izvedli. Ko si dva meseca 'na cesti', moraš še vedno plačati najemnino. Za začetek želimo s festivalskimi koncerti in materialom, ki pride ven, še dodatno dokazati, da mislimo resno in delamo vse za to, da ta band raste še naprej. Nek potencial je, glede na to, da smo že v prvem letu igranja dobili nekaj velikih festivalov in imeli zelo dobre odzive, dobili kar nekaj poslušalcev. Bi pa definitivno radi začeli sodelovati s kakšno malo večjo booking agencijo, ki bukira večje turneje, in bi lahko odpirali nastope za večje bande. V neki fazi pa bi bil mogoče čas za razmislek o večji založbi, ker bi to pomenilo mreženje z večjimi umetniki, odprlo bi se nam več vrat. Upam, da bomo čez pet let veliko na turnejah, snemali in od tega živeli.