Gregor Bauman: Kaj pa so glasbeniki drugega kot 'le' ljudje?

Kakšen je občutek, ko dobiš v roke, imaš pred seboj, svojo prvo knjigo?

Nič posebnega. Sicer sem imel željo, da bi izdal bolj "strokovne" tekste, fenomene, o katerih sem dosti pisal. V tem primeru gre za intervjuje. Skratka, bolj sem se nagibal k stvarem, za katere sem se dolgo časa gnal, študiral in brskal, primerjal ...

K tistim, v katere si vložil več sebe?

Ne, v intervjuje sem zagotovo vložil več sebe, pri ostalem pa gre predvsem za to, da ima neko težo, ki je absolutno avtorska. Tu gre za dialog, hkrati pa stvari, ki so bile tako ali drugače morda že kdaj povedane. Morda na drugačen način ali z drugega zornega kota.

Tudi mene Live Aid iz leta 1985 spomni na kaseto, prst na pavzi, dežuranje ves dan ob radiu in televiziji, dokler nisem "padel dol". Je bil to zate res tisti odločilni trenutek, dogodek, ki te je tako "zvozil" v glasbo, da si tukaj še danes, ali zraven šteješ še kakšen pomemben mejnik?

Zame je bil to "turning point" (točka preloma op. p.), zadetek v nulo, z najstniškimi očmi sem doživljal in se prepričal, da lahko glasba nekaj premakne. Seveda lahko ugibamo, koliko je bilo in koliko ne, a moje subjektivno mnenje je, da je bila to velika stvar. Ko sem videl te nastope, je bila to prvič prava globalna vas, ko se je povezal ves svet, morda nekoliko na hipijevski način, a vpliv je bil zelo neposreden.

Glasbo si sicer začel poslušati že prej ...

Izhajam iz glasbene družine, zato je glasba z mano že od malih nog, od Abbe do Boney M, Pepel in kri, poslušal se je radio, nočni program. Vedno sem imel pripravljeno kaseto, tudi ponoči, če sem slišal kak dober "komad". Včasih pa sem snemal tudi ponoči in potem zjutraj poslušal, kaj so vrteli, ko sem spal.

Intervjuje imamo več vrst, na štiri oči, prek skypa, po telefonu, e-pošti. Zadnja dva morda ne pomenita prav veliko, saj je nekaj povsem drugega imeti človeka pred seboj, saj je povsem druga komunikacija. Kako sam gledaš na to?

Na štiri oči je seveda povsem drugače, hkrati pa je velik napor priti do določenega glasbenika ali umetnika. Na začetku sem sicer mislil, da bi v knjigi objavil samo intervjuje na štiri oči, ki jih je malo morje, a sem vseeno popustil, ko je urednik Žiga Valetič želel imeti v knjigi, ki je precej debela, tudi Little Stevena (iz Springsteenovega E-Street Banda op. p.), s čimer sem se strinjal, sam pa sem dodal tudi Jesus & Mary Chain, ki sem ga delal po telefonu, a sem jih potem srečal v živo in torej nekako napol velja. Večinoma so bili ti intervjuji narejeni v živo in se ne da primerjati, povsem drug občutek, saj gre pri intervjujih na daljavo takoj za nek vmesnik. Te lahko delaš od doma, za to, kar je v knjigi, pa je bilo narejenih sto tisoč kilometrov.

Kot praviš v uvodniku, si "intervju vzameš, ne dobiš", da si mora večino intervjujev človek urediti sam, ni vmes piarovec ali organizator. Je osebno zadovoljstvo zate, v tovrstnih primerih, večje?

Res je, petindevetdeset odstotkov intervjujev sem si priskrbel sam, saj si z večino ljudi, ki naj bi za to skrbeli, ne moreš kaj prida pomagati, sploh s kakimi predstavniki založb. Zame se je zavzel edino Primož Pečovnik, npr. za intervju s Placebo, z drugimi pa se ne da. Grem preko svojih kanalov in se z drugimi niti ne ukvarjam več. Nekaterim organizatorjem je v interesu, da narediš kakšen hitri telefonski pogovor, a imam ponavadi dvojni dogovor, da želim potem narediti še pogovor v živo, tako kot je treba. Nekateri imajo veliko za povedati o krizi v glasbeni industriji, dejstvo pa je, da je še vedno veliko ljudi, ki so v glasbenem poslu, ki so "pripeti zraven", naredijo pa nič.

Pred desetletjem je bilo lažje priti do intervjuja, zakaj misliš, da je tako, saj glasbeniki vendar potrebujejo izpostavljenost v medijih, če dandanes živijo bolj od koncertov kot od prodaje fizičnih ali digitalnih glasbenih formatov?

Ja, tipičen primer je npr. Mark Lanegan, ki bi kaki dve desetletji nazaj vse poslal v tri krasne, kar so si včasih lahko privoščili. Danes pa po koncertih pridno podpisuje plošče in se fotografira z oboževalci, da kaj zasluži. Zdaj imajo take zahteve založbe in tudi tržišče, saj morajo od nečesa živeti.

Zagotovo se lažje dobijo tisti manjši, punk, alter izvajalci, večji, uveljavljeni, so namreč, ali se jim ne da ali pa menijo, da tega ne potrebujejo več ...

Nima smisla govoriti o klišeju, da so konec koncev vsi navadni ljudje, kar slišim od nekaterih novinarjev ali kakih novinark, saj mi gredo ti 'štosi' že krepko na vse možne organe. Kaj pa naj bodo drugega kot ljudje? Odvisno je pač od karakterja. Imam različne izkušnje z različnimi ljudmi, od večjih in manjših umetnikov, vse pa je odvisno od karakterja in kakšen dan ima kdo.

Koliko ti je pomembno, koga dobiš pred mikrofon, imaš raje frontmane, pevce, pisce pesmi, vodje bendov, kaj te vodi pri tem?

Odvisno. Občutek, sicer pa sam izrazim željo, koga bi rad imel pred mikrofonom. Pri R.E.M. sem hotel Petra Bucka, ker je avtor vse glasbe. Seveda so vsi želeli Michaela Stipa, včasih pa pač nimaš izbire in dobiš, kar pač dobiš. V devetindevetdeset odstotkih mi uspe, če pa bi imel intervju z bendom, ki ima npr. samo še enega originalnega člana, pa mi ponujajo pogovor z dvema, ki sta se jim pridružila pred nekaj leti, pa se skorajda nimaš o čem pogovarjati.

Zdi se mi, da ni slabše priprave na pogovor z nekom kot brati ali poslušati slabe intervjuje, kaj meniš ti?

Ne berem drugih intervjujev. Raje obdelam maso podatkov.

Kaj je zate dober intervju, da izveš tisto, kar tebe zanima osebno, ali da ti nekdo pove več v smislu, kar bi morda zanimalo bralce? Kako pravzaprav uravnovesiš to, kar hočeš vprašati in kar moraš vprašati?

Pri intervjujih in vprašanjih imam neko logiko in taktiko. Vprašanja imam po sklopih, katera vprašanja moram vprašati, sploh, če me priganjajo, da kaj preskočim in vprašam nujne zadeve, kar je klasika in kar od tebe zahteva urednik. Pred koncerti se ponavadi bolj mudi, pogovor v hotelski sobi pa je povsem drugačen in ponavadi bolj sproščen. So pa določene stvari, ki jih izbrskam, ki so bolj zame in ponavadi delujejo zelo 'kul'. Marsikdo si predstavlja, da je intervju, ko prideš in začneš spraševati, a za vsakega v knjigi sem imel vsaj štirinajst dni priprave. Ob relevantnih vprašanjih lahko že sklepaš, kakšni bodo odgovori, hkrati pa lahko daješ podvprašanja, da veš, kam lahko zaviješ iz določenega odgovora. Kar pa je bistvo in zmagovita poteza in tako sem dobil najboljše odgovore. Sicer je res, da če si omejen s časom, da tako lahko izgubiš čas za tista vprašanja, ki si jih še želel vprašati, a če je tema zanimiva, mislim, da to na koncu odtehta. Prvo, drugo in zadnje vprašanje moraš zvoziti, vmes pa je manipulacija in prilagajanje. Zadnje vprašanje je pomembno, če imaš omejen čas, da nekoga spodbudiš, da bi še govoril. To se mi je zgodilo pri Marilynu Mansonu in Marcu Almondu.

Knjiga z uvodi deluje kot učbenik osemdesetih letih, s poudarkom na novoromantikih, z nekaj punka, rocka in tako naprej. Pogrešam malo več "zaodrja", prigod, če je že naslov tak, kot je ...

Bila je tudi ideja, da bi zraven dal svoje zgodbe, ki sem jih doživel, a je ena stvar – če si veliko v zaodrju, je tako kot na fantovščini, da se tega ne govori naprej. Dogajalo se je marsikaj, a ne verjamem, da bi kdor koli od vpletenih bil vesel česa takega ali da bi potem po kanalih izvedel, da je bilo to objavljeno. Knjiga bi morala nositi naslov "access all areas", a nismo našli dovolj primernega prevoda za ta izraz, ki označuje "neomejen dostop v zaodrju", a se izgubi s prevodom. Nikakor pa nisem želel imeti naslova v angleščini.

Podnaslov govori o "samotnem boju", konec koncev je res, tam si sam z mikrofonom/diktafonom in samo na tebi je, kaj boš iz človeka izvlekel?

Seveda, samo od tebe. Pomemben je pristop in kako človeka sprostiš. Da ugotovijo, da si prišel od nekod, jaz sem potoval od Manchestra, Londona do Malmöja, potem vedo, da imaš nek širši interes. Zelo pomembnih je prvih pet minut, preden vklopiš mikrofon, kakšno vzdušje vzpostaviš, da jim daš vedeti, da si oboževalec in hkrati profesionalec. Povedal sem npr. tudi kakšno osebno zgodbo, da sem tekel bos od soseda, da sem posnel določeno pesem. To so resnične zgodbe, s katerimi jim daš vedeti, da jih spoštuješ, ter da izgine tista začetna distanca, če je obstajala.

Po neki teoriji so najboljši tisti intervjuji, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov ostali neobjavljeni. Morda jih objaviš kot "vol. 2", je veliko takih in kako se počutiš glede tega dejstva, da niso bili objavljeni, kljub tvojemu trudu?

Eden najboljših intervjujev je bil Tricky, ki ga nisem mogel nikjer objaviti, ko mi je razlagal svojo vojno z britanskimi mediji. Sicer pa si mislim svoje. Glede na to, kaj vse se objavlja in kolikokrat so bile nekatere stvari že povedane, bi moral nek časopis, ki kaj da na vsebino, neko ekskluzivno zgodbo pograbiti, ne le vzeti. A se je zadeva zataknila nekje vmes. A imam vse spravljeno za nekoč, ko bo priložnost.

Intervjuje je zbral urednik in založnik Žiga Valetič. Si imel pri tem kaj besede, ali si mu prepustil izbor oz. se strinjal z izbranim?

Sprva bi moralo biti petdeset intervjujev za petdeset let. Zdaj jih je nekaj več, plus Juliette Lewis, pri katerem sem vztrajal. Nekaj jih je želel imeti on, nekaj jaz, tako da sva se nekako uskladila. Dopustil sem mu, da naredi, kot je mislil, da je prav, saj se spozna na knjižni posel, o čemer sam nimam pojma.

Kdo od intervjuvancev te je najbolj presenetil, lahko koga izpostaviš in zakaj?

Peter Murphy iz Bauhaus. To je bilo smeha in 'zafrkancije'. Nekateri so sicer dejali, kako je poln samega sebe, kar se mi je zdelo 'kul'. Takoj mi je postavil letvico zelo visoko, da sem se ukvarjal z njim in sem mu poskušal parirati. To je bilo na prvem intervjuju, ko sem imel intervju samo z njim. Kasneje sem delal še z Davidom J-jem, Murphy pa se je počutil slabo, bil je na nekih zdravilih, menedžerka je dejala, da kaže bolj slabo. David J je bil za pogovor, a sem takoj vedel, da je Murphy tak ego, da se bo želel pridružiti, kar je storil že sredi prvega vprašanja, kar je bila moja mala zmaga. In sem imel oba. Veš, da je tak egocentrik, da bo želel biti zraven, na koncu pa smo se imeli fino. Tudi Gary Numan je bil izziv, ker je avtist, ki ga ne smeš prekinjati, sicer bi te lahko odslovil, o čemer sem se prej pozanimal. Zato sem pazil, da sem običajnih petindvajset vprašanj skrajšal na polovico, a je vsako vprašanje moralo vsebovati še pet drugih, da sem zaobjel vse želeno. In to je teh štirinajst dni priprave. Uspelo je super, na avtobusu v Malmöju na Švedskem, tudi koncert, hkrati pa smo ga dali tudi na naslovnico. Odličen uspeh, hkrati pa me je malo skrbelo, da ne bi naredil kaj narobe. Včasih pa uspe, da je pogovor kot nekakšen piknik, kar je sploh super.

Kaj pa, če te nekdo razočara, četudi je bil tvoj glasbeni heroj? Bi bilo bolje, da bi ostal tam gori nekje v oblakih domišljije, morda potem celo drugače dojemaš njegovo glasbo?

Glasbo sem začel dojemati drugače, če sem izvedel kakšno zanimivo zgodbo, sicer pa se je slika o kom kvečjemu izboljšala. Zanimiv je bil Blixa Bargeld iz Einstürzende Neubauten, ko je petnajstminutni intervju z njim trajal uro in petnajst. Najprej je zamujal, nato je prišel v restavracijo hotela Slon in pojedel zajtrk. Nakar je odgovoril na tri vprašanja, si šel delat čaj, nato se je vrnil in spet malo odgovarjal, nato je spet odšel v fotelj in tako sem in tja. Malo je manjkalo, da bi ga poslal v tri krasne. Izigraval je in provociral, četudi je bil intervju sicer v redu. Takrat me je to ujezilo, danes pa je to zgodba, ki je sicer ne bi bilo.

Koga si želiš še pred mikrofon in za koga ti je žal, da si ga zamudil?

Žal sem zamudil Davida Bowieja in Joeja Strummerja. Z veseljem bi se pomenil z Neilom Youngom in zasedbo Wilco. Tudi Raya Daviesa iz Kinksov se ne bi branil. Srečal sem Shanea MacGowana iz The Pogues, ki se mi je podpisal, nisem pa ga intervjuval. Prav tako sem se pogovarjal z Johnnyjem Marrom (The Smiths), a neformalno, ne na uradnem intervjuju.

Nekaj hitrih vprašanj: Sex Pistols, Ramones ali The Clash?

The Clash.

Bauhaus, The Mission ali The Sisters of Mercy?

Bauhaus.

Heaven 17, Orchestral Manoeuvres in the Dark ali Soft Cell?

Orchestral Manoeuvres in the Dark.

Depeche Mode, Yazoo ali Erasure?

Yazoo.

Duran Duran ali Spandau Ballet?

Duran Duran.

Joy Division ali New Order?

Joy Division.

Ti več pomeni avtogram, posvetilo nekoga ali fotografija z njim?

Največ mi pomeni, da sem dobil intervju, ostalo je postranskega pomena.

Kakšen je torej recept, če hoče človek izdati knjigo o glasbi? Si dobil gromozanski honorar?

Dobil nisem nič, vse sem dal brezplačno (smeh). Žiga mi je naredil izjemno vizitko. Sprva sem bil sploh proti ideji izdaje knjige, saj sem dvomil, da bi to koga zanimalo, a me je Žiga prepričal. Ko sem sam pogledal njegov izbor in imena vseh, pa sem menil, da vse skupaj morda ni tako slabo. Prišle so različne krize, decembra lani pa se je odločil in dejal, da bo knjiga čez pol leta zunaj.

Na njej sicer piše "vol. 1" (1. del) ...

Ha ha. Na to so se zdaj vsi 'obesili', z NUK-om vred. Leta 1990 je George Michael izdal ploščo Listen without prejudice Vol. 1, nato naj bi snemal drugi del, ki pa ga nikoli ni bilo, saj je nato izdal druge albume. Jaz sem se neke noči vrnil domov in me je prešinilo, da bi dodal vol. 1, kar se mi je zdel dober 'štos', vsaj meni osebno. Za vsak primer. A so se zdaj vsi nekako 'zapeli' za to, kar se mi zdi neverjetno in najboljša reklama za naprej.