Green Day na sončen dan

Kontra velja! O, ja. Če že, naj bo tako in nič drugače. 10 komadov, ki dajo skupno muzike za dobrih 26 minut. Ph, komaj 26 minut? Yes. Pa saj poštena doza sfriziranega punk popa, ki je nasledil za ta bend sprva značilen pop rock, za v meso, za v žilo ali za v mehko tkivo niti ne potrebuje več reakcijskega časa. Ko je stvar sprožena, bacili "pocrkajo" takoj.

Father of All … ni American Idol. Se pravi, ni najboljši album Green Day. Tudi zato ga ameriška zasedba oglašuje toliko bolj resno in zavzeto. In to tako, da je na plakatu izpisanih nekaj neizpodbitnih resnic. To je pesmarica, ki ne vključuje gostujočih vokalistk in vokalistov. Torej, niti posredno niti neposredno nikomur ne dela dodatne usluge. V prevodu pa, da se nikomur ne dobrika. Če to berete za šankom, ste tam, kjer se za to definicijo uporabljajo nadomestne fraze, ki nepovratno vključujejo opolzkosti z iztegnjenimi jeziki in tako naprej (in morda še nazaj). Na Father of All … ne boste našli najetih švedskih avtorjev in producentov. To pomeni, da Green Day ponujajo nekaj, kar nima niti atoma skupnega s (po)polnim generičnim visoko tehnološkim, a banalnim pop zvokom, s katerim vsak dan grozi velika večina današnjih pevskih ultra-uspešnežev. Trapovske ritmike ali zasanjano anemičnih hip hop beatov tudi ni. Seveda ne. Green Day poudarjajo, da gre za čisti rock in basta.

Nekateri songi iz tega novega deseterca so malo tako tako, res so. I Was A Teenage Teenager, kot pojejo punk rockovski veterani, je podobno kot še bolj stadionsko-navijaško zveneča Graffitia, malce lenobno ali prehitro zložena. Tudi Stab You in the Heart ni kaj drugega kot porcija standardnih akordnih ali lestvičnih zaporedij, ki jo bendi zaigrajo, da z njim ogrejejo hladno kletno kamro, v kateri nato vadijo. Rock je zabava in Green Day tudi po novem ne komplicirajo.

Ocena: 4