Gradient glasbenih kontrastov ali Haiku Garden – tretjič!

Ob bok drugemu albumu ste mi dejali, da se vaš okus ves čas spreminja. Na kakšne načine se vaš okus kaže na tretjem albumu Gradient, v katere smeri ste zavili tokrat, kakšen glasbeni gradient ponujate?

Klemen Tehovnik: Naslov albuma nekako povzame prehod v nove glasbene smeri, tudi prehod v materni jezik. Naši formuli smo dodali malo več lahkotnosti in svetlejših zvokov, vse skupaj mogoče zveni bolj pozitivno in upam, da nam je s to ploščo uspelo. Na vsaki izdaji poskušamo eksperimentirati z žanri in emocijami. Je pa celoten obstoj Haiku Garden nek gradient in se sproti odločamo, kam nas zapelje. Trenutna plošča ne pomeni, da se bomo usidrali v ta zvok. Glasba mora v prvi vrsti biti všeč nam samim in se pustimo presenetiti, kam nas bo odneslo v prihodnje.

Luka Flegar: Gradient ima lahko več pomenov. Kot rečeno lahko med drugim namiguje na naš postopen prehod v slovenščino. Prav tako se v večih besedilih pojavlja motivika barv, čeprav ima beseda gradient tudi druge pomene, ne samo v kontekstu barve. Kar se tiče žanrskih izletov pa je vse pretopljeno skozi naš zvok, saj drugače ne znamo, zato ima še vedno rdečo nit.

Že prva pesem Avalanš se zdi lahkotna viža, ki jo presekajo surf kitare, hkrati pa je nalezljivi ušesni črv, ki hitro zleze pod kožo. Zdi se, da ste z leti zvočno stopili bližje splošnemu občinstvu, ki vas morda lažje sprejme kot prej, ko je bila vaša glasba zvočno težja in kompleksnejša?

Klemen: Res je. Vplive črpamo iz povsod, seveda v prvi vrsti iz raznih nišnejših žanrov kitarske glasbe, vendar smo tudi sami feni raznih pop oz. bolj spevnih izvajalcev. Definitivno pomaga že dejstvo, da so vse skladbe v slovenščini, tudi produkcija vokalov je bolj definirana, včasih smo se bolj skrivali za efekti. Nekako poskušamo ujeti neko ravnovesje med nalezljivimi melodijami in kakšnimi težjimi oz. presenečenji. Samo da ni dolgčas (smeh). Upam, da se fraza "ušesni črv" v kontekstu naše glasbe začne uporabljati bolj pogosto, ha-ha.

Zagotovo vas domači publiki precej bolje približajo tudi slovenska besedila. Kako je prišlo do tega, da vam je slovenščina tako dobro zlezla pod kožo?

Luka: Kratek odgovor bi bil, da smo predvsem želeli videti, kako bi naš sicer shoegazerski zvok zvenel v slovenščini. Deset let nazaj, ko smo začeli delati prve avtorske komade, se nam je zdelo najbolj logično, da ustvarjamo v angleščini, saj je večina naših glasbenih vplivov bila iz britansko-ameriškega področja oz. tujega porekla, kar drži še dandanes. Večina bendov, ki jih poslušamo in spremljamo in po katerih se zgledujemo, je iz tujine. To je zato, ker enostavno ni veliko bendov tovrstnih žanrov pri nas. Po dveh (oz. treh) izdanih albumih v angleščini, pa smo želeli poizkusiti, kako bi ta naš sicerjšnji zvok in tuji vplivi zvenela, če bi ju prevedli v slovenščino.

Zamenjal mrak bom za dan, Leta 82 se zdita retro viži, ki nihata med izvirno všečnostjo, Kahuka pa je ska-terska poskočnica, ki kar sama vabi k "džuskanju", Zrak se mi upre deluje eksistencialistično - katere teme obdelate na tem albumu?

Klemen: Pri besedilih se tako kot pri zvoku nismo preveč omejevali. Pišemo iz lastnih izkušenj, včasih se postavimo v perspektivo koga drugega, a nam je, tako kot pri glasbi, pomemben kontrast. Včasih ima kakšna bolj poskočna skladba težje besedilo in obratno.

Luka: Kot si že sam namignil, obdelamo več različnih tem. Avalanš govori o medsebojnih odnosih z bližnjimi ali ljubljenimi osebami, kjer ti lahko v nekem trenutku prekipi, a kot si sam rekel, komad vseeno deluje bolj kot neka lahkotna viža. Za Leta 82 se mi je zdelo, da ima tak nostalgičen, feel-good "vajb", zato sem si v povezavi z album naslovnico izmislil neko zgodbo o dveh osebah iz osemdesetih. Zrak se mi upre je res eksistencialistična, besedilo pa je še iz koronskih časov, kjer sem se počutil ujetega v nek cikel brez zadoščenja, zato je tudi najbolj "jezen" komad na plošči. Poskušali smo vključiti raznolika čustva in občutja.

Klemen: Na tem mestu bi se radi zahvalili še našim pesniškim prijateljem Špeli Setničar, Veroniki Razpotnik in Pinu Pograjcu, ki so nama z Luko pomagali z napotki in idejami pri besedilih.

Pravite "ugrizni roko, ki te hrani" - je to nasvet, ki mu je treba slediti, če človek želi ustvariti umetnost, ki izzove prava čustva, hodi po robu in se torej ne napaja v coni udobja?

Klemen: Zdi se mi, da si zadel! Osebno sem se na prehod v slovenščino kar težko privadil. Glede na to, da smo bend že desetletje in smo se s slovenskimi besedili ukvarjali šele dve leti za to ploščo, se mi zdi, da je tudi to vzpodbudilo nek drugačen pristop k pisanju in skladanju glasbe. Drugače pa je to odvisno od posameznika. Ko hočem biti "kreativen" in kaj ustvariti, se pogosto omejim. Iz tega izhaja veliko navdiha.

Na albumu je slišati veliko zanimivih (predvsem) kitarskih efektov, koliko ima pri tem prste zraven producent in koliko dejstvo, da je (verjetno) treba preizkusiti novo opremo in jo čim bolje uporabiti na vsaki naslednji plošči?

Luka: He-he, tako mi kot naš producent Vitja Balžalorsky smo kar "friki" glede opreme, stalno eksperimentiramo s temi kosi, ki jih imamo in smo na lovu za novimi. Zelo radi zvočno presenetimo in radi ponudimo čim več "ušesnih bonbončkov". Verjetno se tudi zato tako dobro razumemo z Vitjo, saj je to že tretji album, pri katerem sodelujemo. Na kratko bi lahko dejal, da imamo prste zraven vsi; tokrat smo jih pri samem snovanju delov, snemanju inštrumentov, imeli v glavnem mi, v post-produkcijski in miks fazi pa večinoma Vitja.

Skladba Vpet ima tak "džungelski" videospot z računalniško grafiko divjih živali, ki delujejo bolj retro kot da bi bili ustvarjene z umetno inteligenco. Ste imeli pomisleke, da bi si kdaj, na kateri koli način pomagali z UI? Kaj nasploh menite o uporabi le-te v glasbi?

Luka: Mislim, da imamo glede UI vsi različna mnenja in izkušnje ... Glede uporabe UI v glasbi pa je tako kot z vsako stvarjo: lahko se jo da zelo koristno uporabiti, ali pa tudi ne. Predvsem se mi trenutno zdi dober način uporabe UI pri raznih "pluginih" za avdio programe, za "denoise" posnetkov, izoliranje inštrumentov oz. kanalov, restavriranje arhivskih posnetkov in podobno, česar se s prejšnjimi 'neinteligentnimi'' algoritmi enostavno ni dalo narediti.

Pri 300.000 sodeluje malidah iz Liamere. Pesem se zdi kot apokaliptična vsemirska medplanetarna himna. Lahko poveste kaj več o tem sodelovanju in kako ste zadovoljni z rezultatom? Pesem ima tudi zanimiv, skoraj polminutni "fade out" ...

Luka: Uau, zelo mi je všeč ta opis apokaliptične vsemirske medplanetarne himne ... Hvala za kompliment!

Klemen: To sodelovanje je nastalo zelo spontano in hitro. Inštrumente za skladbo 300.000 smo na neki točki že imeli posnete, nismo pa imeli še zastavljenih vokalov. Midva z Anžetom sva lani začela igrati tudi pri zasedbi Liamere, kjer poje malidah (Kaja Skrbinšek). Anže je predlagal, da jo povabimo k sodelovanju.

Anže Knez: Razmišljal sem, da sta struktura in že sam nastavek pesmi zelo primerna za ženski vokal - tak, ki spomni na kakšen bolj surov štikelc v stilu Lane Del Rey. Zdelo se mi je, da bi bil Kajin vokal stilsko in zvočno idealen za to skladbo. Na podlagi instrumentala je sama napisala besedilo, ki nosi močno izpovedno težo. 300.000 luči je prispodoba za 300.000 prebivalcev Ljubljane in simbolično predstavi občutek samote v svetu, kjer ljudje le redko preživljajo čas sami. Komad spregovori o zavračanju telesne ljubezni in nagovarja intimo skozi samoto, ki je v teh stresnih časih lahko tudi pomirjujoča.

V Indigu pravite: "življenje mi teče v večni poplavi, brez smeri je ta tok v moji glavi, ne počutim se nikjer res doma" - se nakazuje kriza srednjih let, fatalizem ali brezizhodni eksistencializem, ali kaj tretjega?

Luka: He-he, mislim da nič od tega, lahko pa tudi vse to, če poslušalec tako dojame. Pesem kot celota govori bolj o prekinitvi vezi (ne nujno romantičnih), zavoljo tega, da te tok ne odnese in odplavi nekam, kjer si sploh nisi želel biti.

Kaj se vam zdi najboljši približek temu, za kar se vam zdi, da bi radi dosegli s svojo glasbo?

Luka: Hm. To je kar zelo zapleteno in večplastno vprašanje ... Jaz pomoje najbolj cenim, da ko si zavrtiš album nekega izvajalca, te teleportira v nek svet in si tistih 45 minut čisto tam in se prepustiš. Enak princip je lahko na koncertu. Recimo, če nam to uspe doseči pri naših poslušalcih, je to enostavno to.

Vam je pomembno, da se ljudje ob njej sproščeno družijo, da z zanimanjem prisluhnejo vašim glasbenim domislicam, ali da jih ponese na psihedelično popotovanje? O okusih in načinih konzumacije glasbe namreč ne gre razpravljati... ali pač?

Luka: Se mi zdi, da naša glasba lahko deluje v večih kontekstih. Lahko jo poslušaš zbrano in se potopiš v sam zvok in besedila in jo konzumiraš kot zelo aktiven poslušalec, lahko jo pa tudi pasivno, medtem, ko počneš kaj drugega in jo imaš za ozadje. Funkcionira pa tudi v živo, ko jo mi igramo na odru, kar nam je tudi zelo pomembno.

Klemen: Opažamo, da imamo tudi več tipov poslušalcev v živo - nekateri so statični, analitični poslušalci, ki se imajo vseeno dobro. To se nam zdi čisto primerno, saj smo takšni v resnici tudi mi sami (smeh). Radi pa bi spodbudili še več ljudi, da bi zraven kaj zapeli ali ga malo bolj "zadžuskali".