Glenn Hughes: Počutim se kot mladenič, glasba je moje življenjsko delo

The Dead Daisies, ki obstajajo od leta 2013, so zagotovo poslastica za vse ljubitelje rocka, saj so ameriško-avstralska superzasedba, ki bo 12. julija ogrevala ljubljansko občinstvo pred nastopom Judas Priest v Stožicah. V zasedbi so zbrane same rock eminence, in sicer Glenn Hughes (pevec in basist, ex-Deep Purple, Black Sabbath), Doug Aldrich (kitarist, ex-Whitesnake), kitarist David Lowy in Brian Tichy (bobnal za Whitesnake, Billyja Idola in Ozzyja Osbourna).

Med nekdanjimi člani pa so bili tudi Darryl Jones in Bernard Fowler (oba sodelujeta z Rolling Stonesi), Dizzy Reed, Richard Fortus, Gilby Clarke (vsi igrali v Guns N' Roses) in John Corabi (ex-Motley Crue). Zasedba predobro ve, kaj je to dober rokenrol, saj je doslej izdala pet albumov, nazadnje ploščo Holy Ground v začetku lanskega leta, več pa nam je Hughes zaupal v našem intervjuju, ko smo ga poklicali v Berlin.

Nazadnje smo The Dead Daisies v Sloveniji videli na festivalu v Laškem leta 2018, ko je v zasedbi še pel John Corabi, zato me zanima, kako ste postali del te superzasedbe, kakšna je vaša zgodba pridružitve?

Kake tri leta nazaj so me poklicali, imeli smo sestanek, pogovarjali smo se o pisanju skupnih pesmi. Ko smo se dobili, smo posneli nekaj pesmi in naposled tudi cel album.

Pred kakšnim petnajstimi leti pa smo vas videli v Cvetličarni, ko ste bili s svojo zasedbo v klubskem okolju pravi vulkan energije. Kako resno jemljete svojo rokenrol "službo" dandanes, ko ste v sedemdesetih?

Seveda sem starejši, a zame je enako, gojim enake občutke in čustva kot takrat, ko sem bil še mlajši. Glasba je ... če si glasbenik, kar sem bil vse svoje življenje, to je nekaj, kar rad počnem, moj smisel in verjetno edino, za kar sem poklican. Da sem glasbenik, da pojem pesmi za čim več ljudi.

Torej se vaša "nuja", vaša motivacija, da pojete in igrate rokenrol, ni spremenila, ostaja enaka kot vsa leta doslej?

Globoko v sebi sem še vedno majhen fantek, počutim se zelo mladega, saj gre za moje življenjsko delo in to je glasba.

Velikokrat smo slišali, ko se je Gene Simmons iz Kiss pošalil, da je rock mrtev, a tudi Kiss gredo (menda) po tej turneji v pokoj. Se vam zdi, da mlajše generacije znajo "rockati", poznajo pravi duh rokenrola?

Poznajo, a dejstvo je, da so zdaj časi drugačni kot pred desetletji. Drugače je, če zdaj začenjaš z rock kariero, mladim ni lahko. Veliko je rockerjev, ki skušajo uspeti, veliko je pevcev in vseh, ko so željni uspeha, tako ali drugače. Težko je ponuditi nekaj originalnega.

Kako vidite svoje življenje, kot ste na turneji, kot nekakšen dopust od vašega "običajnega" življenja, morda?

Svojo družino zelo pogrešam, sicer pa rad igram glasbo, rad jo tudi ustvarjam, saj gre pri meni v prvem planu predvsem za pisanje pesmi. Da jo napišeš, posnameš in greš na oder in jo predstaviš občinstvu. Vse to mi je zelo pomembno. In dokler se bom tako počutil, bom s tem nadaljeval.

Kaj pa vsi ti nostalgični izleti, Nick Mason je nedavno koncertiral pri naših sosedih v Zagrebu, McCartney, Gilmour, Waters imajo velike koncerte, Stonesi so na turneji, vsi, ki so preživeli, nekako počasi odhajajo, a so na t. i. poslovilnih turnejah, kaj menite o tem?

Rad imam nostalgijo, pomembna je za mlade generacije privržencev rocka, osebno pa rad snemam novo glasbo, veliko pišem, vedno ustvarjam novo glasbo. Stonesi nimajo novih albumov, praktično ne snemajo novih pesmi, meni pa je pomembno, da pišem novo glasbo.

Torej je nekoliko drugače biti v superskupini, kot je The Dead Daisies, v kateri lahko igrate nov material in se ne zgolj opirate na staro slavo. Glede tega se v tem smislu zagotovo počutite bolje?

Moram igrati in vedno pisati novo glasbo, ko bom to nehal, bo čas, da preneham z glasbo.

Ena bolj zanimivih informacij iz vaše biografije je tista, da ko ste se po nekajletnih težavah vrnili na sceno, ste gostovali pri pesmi America (What Time is Love) britanske zasedbe The KLF, kako se spominjate tega?

To je bil začetek moje vrnitve pred tridesetimi leti, zame je bila to velika prelomna točka, saj je bila to velika uspešnica, v času, ko sem se očistil drog in alkohola.

Medtem, ko ste sami postali rock legenda, ste srečali premnogo glasbenih velikanov, kdo in zakaj je na vas naredil največji vtis?

Pravzaprav vsi, saj so izredni ljudje. Stevie Wonder je bil moj najljubši, saj je naravnost čudovito človeško bitje in zelo talentiran pisec pesmi. Tudi David Bowie je nekaj časa živel v mojem domu. Srečal sem zares veliko izvrstnih glasbenikov.

Kateri glasbeni kolega vam je dal najboljši nasvet in kaj je to bilo?

David Bowie, ko mi je dejal, da naj se ves čas spreminjam in da naj se vedno na novo odkrivam.

Nekateri komentarji na vaš zadnji album Holy Ground so bili, da zvenite tako sveže, tako dobro za 70-letnika. Navsezadnje so vas poimenovali "glas rocka",  vas to nekako žali ali se počutite dobro, ko ljudje govorijo na tak način?

Niti ne posvečam toliko pozornosti, kaj ljudje rečejo ali želijo reči, nova glasba me namreč žene naprej, da ostajam ustvarjalen. Sicer ne maram pretirano preigravati starih zadev, treba je ustreči oboževalcem, a zelo pomembno je, da greš naprej in delaš sveže zadeve.

Že Alice Cooper je nekoč dejal, da mora rocker vedeti, kdaj je treba prenehati in se ustaviti v ekscesih, sicer se bo vključil v "klub 27", se pravi, da kar so nekoč bili seks, droge in rokenrol, so danes veganska hrana, meditacija, joga in tako naprej?

Točno tako, haha. Pri meni gre vedno za takšno ali drugačno vadbo, pa naj bo duhovna ali fizična. Meditacija in veliko spanca, veliko vode in tišine. V bistvu ne živim več rockerskega življenja, sem človek, ki ima rad zasebnost. Dva Glenna Hughesa sta, rock zvezdnik in tisti zasebni, ki je zelo umirjen, kar je zelo pomembno. V bistvu gre v resnici za igranje vloge rockerja, pri čemer ima Alice še kako prav.

Pa ste imeli na neki točki življenja, ko se je zdelo, da vam stvari uhajajo iz rok, tisto zavest, da se morate ustaviti, da morate nekaj spremeniti, drugače pristopiti k zadevam?

Če imajo ljudje srečo, se zavejo, da imajo težavo. Če dojamejo, se s tem spoprimejo, nekateri samo izgorijo ali umrejo. Jaz sem se zavedel, da sem v težavah, konec 80. let, zato sem se odločil, da bom začel skrbeti zase, da grem malce stran od glasbe, da postanem bolj miren, osredotočen in osvobojen. Kar je bilo pomembno in je delovalo.

Kaj bi počeli, če ne bi bili v glasbi, si lahko predstavljate življenje brez glasbe?

Ne vem, vse moje življenje je glasba. Rad bi napisal še kakšno knjigo. Rad berem in pišem.

Če pogledate nazaj, kaj smatrate za največji dosežek v svojem življenju?

Največji uspeh je zame, da sem ostal na sredini čolna, da vedno dobro sodelujem z glasbeniki, s katerimi delam, pa naj gre za mojo zasedbo ali druge skupine, s katerimi sodelujem. Da ostajam v sredini in da sem njihov brat.

Ste na turneji z Judas Priest, imate kaj čas za druženje z njimi?

Pevec Rob Halford je moj dober prijatelj, že petdeset let sva precej tesna prijatelja. Veseli me, da se družimo in skupaj igramo pred različnimi občinstvi. Sva kot brata.

Lemmy iz Motorhead je nekoč dejal, da "če misliš, da si prestar za rock, potem tudi si", ali mislite, da boste toliko časa v rocku, dokler ne boste "padli dol"?

Ne verjamem, nočem, da bi se mi to zgodilo. Vedno bom ostal glasbenik, a pride čas, ko je treba počasi ustaviti konje. Nekateri kolegi mi delujejo utrujeno, sam nočem biti tak. Ne vidim se sicer, da bi se upokojil, zagotovo pa se bom malce umiril in upočasnil. Vsak človek je sicer drugačen, a zase bom vedel, kdaj je čas, da preneham.