Glasba, ki jo diha Benjaminovo srce

Če je 34-letni Benjamin Clementine na prvih dveh koncertih v ljubljanskem Kinu Šiška občutil nekakšno melanholijo in žalost v njegovi sicer precej fanatični in zavzeti publiki, je tokrat, na samem začetku 64. Jazz festivala Ljubljana, poskrbel za primeren "odlom". Pretežno jazzovsko občinstvo je sicer najprej uživalo v britanski zasedbi Alfa Mist, ki je v avditorij Križank vnesla tudi nekaj hiphoperskega duha, njihovo groovanje pa so zabelile klavirske melodije in prosto jazzovsko improviziranje.

"Upam, da se bodo tokrat bolj sprostili in imeli več upanja," je dan pred koncertom pomodroval Clementine, ki je na oder stopil ob predvideni 22. uri, ko so napolnjene Križanke vzrojile ob spontanem, a pričakovanem navdušenju, saj je bilo v slabih šestih letih, s koronskim premorom vred, to že njegovo tretje gostovanje pri nas. Znano je, da Clementine klavir igra bos, tokrat mu je to (napol) uspelo samo kakšno pesem in pol, nato pa je sezul še drugi čevelj, saj so mu bosopeti občutki najbrž tisto "pravo", kar lahko ponudi tako unikaten talent, ki nam je nazadnje ponudil svoj tretji album And I Have Been, katerega prvi del je izšel konec oktobra lansko leto, za konec letošnjega leta pa obljublja še drugi del, v katerem opisuje tegobe očetovstva, a hkrati tudi spodbudo vsem očetom tega sveta.

Koncert je pričel s pesmijo Delusion in nadaljeval z Atonement, Residue, Gypsy BC in Genesis z novega albuma. Po napovedih so se mu pridružili člani Slovenskega godalnega seksteta, in sicer Vid Sajovic na violini, Nejc Mikolič in Anuša Plesničar na violi, Katarina Kozjek na violončelu in Miha Firšt na kontrabasu. Ker so dan poprej pridno vadili, so se mu brez težav pridružili in pridali nekoliko bolj simfonični pridih, čeprav jih je vmes v smehu pohecal v smislu "bi želeli igrati?". Drži, da se je peterica lepo vklopila v njegov nastop, po drugi strani, pa Benjamin pravzaprav na odru ne potrebuje nikogar, saj je njegov klavir vrhunske znamke Steinway & Sons pridno ubogal njegove dolge prste, sprva nežno, drugič zlovešče energično donel ob njegovih glasovnih akrobacijah, ki dokazujejo, da ima svoj vokalni instrument še bolj pod nadzorom, kot pred leti.

Pel je tako ubrano, a z neverjetnim občutkom, enkrat nežno, drugič krepko, doneče, a vedno natančno do najmanjše podrobnosti, na način, ki je pravzaprav neopisljiv, saj ga je preprosto treba slišati in doživeti v živo. Njegova toplina in skromnost sta nalezljiva, po drugi strani pa si je zopet izposodil besedo "hvala", ki ji je (tako kot pred štirimi leti) spesnil pesem, čeprav je tokrat malce preslišal dekle, ki mu je povedalo prevod in je potem pel "shvala", s čimer je poleg marsikaterega krika odobravanja požel tudi nekaj smeha.

Po hitu Phanton of Aleppoville je postregel z novejšo Differenece in God Save the Jungle z drugega albuma I Tell a Fly. Dokler ni bil čas za njegovo himno Condolence, s katero je ob prepevanju več kot dvetisočglave ljubljanske množice sporočal, da je treba dati "sožalje strahu in negotovosti". Za zaključni del je prihranil še dve novi viži, in sicer Recommence ter Copening in obvezni Adios ter I Won't Complain. Clementine je bil ob koncu koncerta vidno vzhičen ob navdušenih odzivih, tudi po zaslugi nekaj glasnih "pametovalcev", ki so mu jih nenehno servirali, tako da lahko strnemo, da je tokrat bržčas dobil nekoliko toplejši odziv o slovenskem občinstvu. Ob koncu nam je zaželel "vse najboljše, da bi dosegli vse, kar je možno in da bi imeli dušo otroka," kar je zagotovo nekaj, kar sam tako dobro goji in preliva med svoje verno poslušalstvo, ki ga na koncu, ko se je rokoval z večino v prvi vrsti, kar ni in ni hotelo spustiti z odra.

Tokratna lekcija je bila znova pravi balzam za dušo, saj nam jo je posredoval človek, ki sebe ne jemlje kot glasbenika, temveč prej kot umetnika, ki na svojo umetnost gleda celostno, saj ni zgolj izvajalec, temveč nekdo, ki z neverjetno lahkostjo podaja nekaj najlepšega, kar lahko užijemo na koncertnem odru. Hkrati pa daje občutek, da je to, kar slišimo nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi v danem trenutku in potolaži našo dušo in srce. Njegova glasba in glas globoko presuneta, saj lahko ob poslušanju pozabimo na vse tegobe in hkrati omejitve ali spone, ki nas teže. Clementine je preprosto briljanten umetnik, za katerega se lahko zahvalimo Stvarniku, da sploh obstaja in da se lahko oplajamo z njegovo neponovljivo umetnostjo in talentom. Kapo dol.