Get Back Beatlov ali tisti januar, leta 1969

Za potrebe dokumentarca Get Back se je novozelandski režiser Peter Jackson moral zakopati v dolge ure materiala, ki je nastal ob snemanju posebne TV-oddaje, ki je prikazovala slavno zasedbo The Beatles, kako ustvarja nove pesmi. To je sprva snemal režiser Michael Lindsay-Hogg, kar je prikazal v leta 1970 izdanem film  Let It Be. S katerim pa zasedba ni bila ravno zadovoljna, saj jih po mnenju večine ni pokazala, kakršni so bili v resnici.  

Paul McCartnrey je tako ob bok novemu, sedem ur in oseminštirideset minut dolgemu dokumentarcu v treh delih, dejal, da je vesel, da bodo ljudje končno lahko videli,"kakšen je bil delovni proces Beatlov v studiu", Ringo Starr pa je dodal, da "je obstajalo tudi veliko ur zafrkancije in da je bilo na snemanjih veliko radosti, kar Peter dobro pokaže".

Zadeva bi morala luč sveta ugledati že poleti, a so jo prestavili na jesen zaradi pandemije novega koronavirusa, a se očitno niso preveč trudili, da bi zadeva sovpadla z 20. obletnico smrti Georgea Harrisona, ki je umrl 29. novembra leta 2001.  

Tisti duhovni, tihi Beatle

Harrison je umrl za posledicami pljučnega raka, potem, ko ga je nekaj let pred tem nek neuravnovešenec zabodel z nožem. Bil je odličen solokitarist, ki je nekoč priznal, da" ko je srečal Johna, je imela njegova kitara štiri strune, saj očitno ni vedel, da ima kitara šest strun, nato pa mu je pokazal akorde." George je sicer veljal za tihega človeka, ki pa se je oglasil, ko je bilo treba, ko je na dan ponavadi privrel njegov luciden smisel za humor, torej bi lahko rekli, da je bil zelo duhoven in tudi duhovit človek. Hkrati pa tisti Beatle, ki je producentu Georgeu Martinu ob prvem srečanju dejal, da mu ni všeč njegova kravata in se mu takoj priljubil.

Četudi sta bila prvotna kreativna sila John in Paul, tista dva, ki sta pisala hite, ves čas tekmovala med seboj, je bil George sprva nekoliko potisnjen v kot. A je že s prvo pesmijo Don't Bother Me pokazal, da zna napisati dobro pesem, četudi se njemu samemu ni zdela nič posebnega.

Kakor koli obrnemo, je bil Harrison odličen kitarist, duhovna moč znotraj Beatlov, kar je znal dobro preliti v pesmi, ki so bile mnogokrat nekaj povsem drugega, njegovega. Spomnimo se le na Something, While My Guitar Gently Weeps, Here Comes The Sun ali Within You, Without You. "Hotel je biti duhovna oseba, bolj kot kar koli drugega. A ni mogel, ker se je moral ukvarjati s tem svetom. Zato je bil ljubeč, saj je bilo to v njegovi naravi, prijazen in nežen. Jeza pa je izvirala iz tega, ker je razumel, da je želel biti nekje, a ga je nekaj zemeljskega držalo nazaj," je o njem povedala nekdanja žena Pattie Boyd, ki mu jo je speljal velik prijatelj Eric Clapton, s katerim pa sta delila obojestransko navdušenje in spoštovanje eden do drugega.

"Skupaj smo igrali v Hammesmith Odeonu, Beatli na vrhu, jaz pa nekje spodaj med predskupinami z The Yardbirds. Bili so čuden fenomen, štirje, a so delovali kot eno. Kot da se lahko skupaj premikajo in razmišljajo. Kot družinska enota. A vsak posebej je obvladal instrument. A jih žal ni nihče poslušal, saj so bila v občinstvu 12-letna dekleta, ki so zgolj vreščala od navdušenja. George je bil zagotovo inovator, ki je vzel elemente R&B in rockabillyja in iz tega ustvaril nekaj unikatnega," je Clapton povedal o Harrisonu.

George je sicer skromno menil, da "moramo vsi nekaj početi v življenju, glasba pa je nekaj, kar on zna početi, prav tako pa nikoli ni razmišljal o 'comebacku' Beatlov", saj se mu je ideja smešna, saj se nikoli ni videl zvezda šovbiznisa.

Tisti januar, leta 1969

Beatli so 2. januarja leta 1969 začeli vaditi v studiu Twickenham, kjer naj bi snemali posebno TV-oddajo, ki naj bi vodilo k njihovemu novem albumu. Takrat so se trudili razviti in posneti pesmi, ki so kasneje končale na njihovih dveh labodjih spevih, albumih Abbey Road in Let it be.

Jackson se v prvih minutah sicer vrne v preteklost, ko pokaže, kako je leta 1956 začela igrati zasedba The Quarrymen, zaslišimo pesem In spite of all the danger, v skupini pa rosno mlade Johna, Paula in Georgea. Kasneje so odšli igrat v Hamburg, leta 1960 pa se jim pridruži Ringo. Ko se jim je pridružil genialni menedžer Brian Epstein, je dejal, da ga je "poleg glasbe pritegnil njihov humor na odru".

Če vam v prvih nekaj minutah v oči privrejo solze sreče, potem je to dokumentarec za vas. Potem najbrž ne boste imeli težav v nekaj dneh ali v gledalnem maratonu z njimi zdržati skoraj osem ur. Navsezadnje je Jackson poznan po grandioznih sagah, spomnite se le filmskih mega serijalov kot sta Gospodar prstanov ali Hobit.

Jackson se sprehodi čez njihovo zgodovino v prvih desetih minutah, od začetkov prek beatlemanije, Johnove izjave, da so bolj popularni od Jezusa, njihovega razvoja, Brianove smrti, srečanja z jogijem Maharišijem, pa do vstopa Yoko Ono v Johnovo življenje in s tem v dinamiko benda, snemanja pesmi Hey Jude, zaskrbljenih pogledov genialnega petega Beatla, producenta Georgea Martina, pa do "na, na, na, na, na, na, Hey Jude", filmskih vlog Ringa Starra z legendarnim komikom Petrom Sellersom itd.

Zanimivi trenutki so nedvomno, ko John vadi zgodnje osnutke Jealous Guy, ki se sprva imenuje On the road to Marrakesh, Yoko je kak streljaj stran, a neprodušno blizu Johna. Beatli vadijo štirinjast pesmi, ki so namenjene za novi album z delovnim naslovom Get back. George pa je na vaje pripeljal kolega, pripadnika hare krišne.

"Everybody's had a hard-on, except for me and my monkey", se med vajami za pesem I've gota a feeling pošali Macca, ki od živčnosti grize nohte, vmes pa tečejo pogovori o neakustiki filmske hale, v kateri snemajo. Skupina se zabava s preigravanjem odlomkov Dylanovih pesmi. Geroge pravi, da so njegove pesmi prepočasne, Ringo pa igra svojo Taking a trip to Carolina. Zdi se, da je med njimi super vzdušje, veliko heca, Johna skrbi, da bo pesem Don't let me down dolga samo trideset sekund.

John omeni Gimme some truth, pesem, ki jo je kasneje izdal na samostojnem albumu, prav tako All Things Must Pass, ki je izšla na prvem trojnem Harrisonovem samostojnem albumu. John predlaga spremembo besedila Georgeu, ki se strinja in priznava, da se je hitrega igranja solokitare naučil od Claptona. Ja, od tistega Erica, ki mu je potem "ukradel" ženo Patti Boyd. Čeprav so se menda vse lepo zmenili.

Utrujeni obrazi, spomnite se tiste I'm so tired (Tako sem utrujen) z White albuma, vsi zaspano zehajo, Macca se sprošča z bobnanjem. Yoko sedi med njimi, ali jih razdvaja, je stvar interpretacije. Če predpostavimo, da je vsiljivka v kraetivnem procesu, morda, po drugi strani pa se zdi, kot da so jo vsi sprejeli in da ni nikomur v napoto. K čemur se je zdaj, po premieri dokumentarca, priglasila tudi sama, saj je dejala, da film dokazuje, ni ona tista, ki je razdvojila Beatle. Kako lahko s pitjem čaja, božanjem moža in branjem casopisa škodiš najboljši skupini na svetu?

Macca hoče obupati, da nekatere pesmi "ne zvenijo", George meni, da jih je treba zvaditi, John ironično pravi, da se je skoraj naučil besedila, Macca izgublja živce, da tega ne more početi pred kamero. "Bojim se biti šef, kar sem že nekaj let," napol skrušeno prizna Paul.

Pokažejo se razpoke in nesoglasja, ko začno vaditi pesem Two of us. "Igral bom vse, kar hočeš, ali pa sploh ne bom igral. Vse, kar želiš, a se mi zdi, da ne veš, kaj si pravzaprav želiš," George sikne Paulu. Macca zelo rad govori o metodah, teoretizira, ostali želijo zvaditi, pokažejo se očitna razhajanja. John zagovarja improviziranje. "Pojdimo s tokom, bomo videli, kam bo to šlo, ne morem več govoriti," obupuje Macca.

Četrti dan, Lennon zamuja. "Med 10 in 11. uro pride, takrat je pravi čas," modruje Ringo. "Moral bi se ga znebiti," poduhoviči Paul. Deadline se bliža, Paul vadi na novih idejah, kar bo nastala nova pesem, single Get Back. Beatli se odločijo, da bo to protestna pesem, ki obsoja beli nacionalizem.

"Mislim, da bom zdaj zapustil skupino. Najdite zamenjavo. Se vidimo v pubih," na konvu prvega dela reče George na koncu prvega dela, ko je zapustuil studio v Twickenhamu, šel na kosilo in odšel domov.

"Imejmo koncert na Škotskem, ali v Jugoslaviji!"

V drugem delu se vaje in delo nadaljujejo, ko imajo ploden sestanek s Harrisonom, četudi ima Paul idejo, da bi "morali koncert izvesti nekje, kjer ne bi bilo dovoljeno, npr. v Parlamentu, od koder bi jih potem morali spoditi in odnesti policaji". Hogg se poigrava z idejo, da bi morali igrati v sirotišnici ali otroški bolnišnici. "Narediti moramo nekaj, kar bo imelo smisel in ne bo dolgočasno. Vse je v komunikaciji z občinstvom. Zvaditi moramo pesmi, ki jih še nimamo in vse mora zveneti super, sicer nima smisla, bilo pa bi škoda, če ne bi nastopili," se nekako strinjajo.

Pridruži se jim bodoča gospa McCartney, Linda Eastman, ki je fotografinja, Paul pa poduhoviči, da bi koncert lahko izvedli na Škotskem ali v Jugoslaviji. Režiser Hogg in Linda se strinjata, da se ob Ringu počutita "najbolj sproščeno in da je dober po srcu".

Kriza se stoplnjuje, saj lahko gledamo poklapane obraze. "Ali ni škoda, kako si stiramo srca in si povzročamo bolečino?" poje George v Isn't it a pity. Preostala trojica ga skuša prepričati, da se vrne v skupino, a se sestanek se ne konča prav dobro. Medtem, ko je George odšel je Yoko govorila v imenu Johna, kar večino zmoti, predvsem Paula. "Včasih sva živela skupaj, ali bila v istem hotelu, pa sva po cele dneve igrala in pisala. Ko pa si fizično narazen, pa to ni več možno, nekaj odide in tam ostane. Igramo bolje kot kdaj koli prej, a je težko nekaj začeti, ker je vedno tam Yoko," razmišlja Macca.

"Čez petdeset let bo res komično, ko bodo rekli, razpadli so, ker je Yoko sedela na ojačevalcu," se pošali Paul. Linda pa se strinja, da "svet umira, samo da bi jih spet videl na odru. "Če bi bila tam, bi samo zijala vanje," prizna kot kakšna superoboževalka. Macca pa je prepričan, da potrebujejo urnik, cilj v življenju, da vsak dan nekaj dosežejo in ne zgolj blebetajo v prazno.

Lennona rešuje samoironija in vrhunski smisel za humor, Paul pa si da duška in nekoliko okajen pokaže svojo veselo plat. Vmes odpovedo posebno TV-oddajo, kateri so bili namenjeni posnetki, a se snemanje nadaljuje, nekatere odlomke so kasneje uporabili v filmu Let it be, še vedno pa razmišljajo o nekakšnem nastopu.  

Dojamemo, da George in John nista skregana, George se vrne, čeprav rumeni časopisi pišejo, da sta se stepla, da razpadajo in podobna namigovanja, ob čemer se pošteno nasmejijo. Pridruži se jim Billy Preston, ki so ga spoznali v Hamburgu, ki vnese svež veter, saj jih navduši njegovo virtuozno igranje električnega klavirja, celo do te mere, da ga Lennon povabi v skupino, da bi jih bilo pet.  

Skupina se spomni, kako so odšli po "duhovno odrešenje" k indijskem jogiju Maharišiju, a je Paul mnenja, da "to niso bili oni". "Tja ste šli, da bi našli sebe in če bi vam to uspelo, ne bi bili to, kar ste zdaj," pomodruje George. Pade ideja, da bi koncert izvedli nenapovedano in neprijavljeno kar na strehi njihovega podjetja Apple Corps, a ga morajo nato z 29. januarja prestaviti na dan kasneje, saj je slaba vremenska napoved. Lennon se prvič sreča z ameriškim menedžerjem Allenom Kleinom, ki si je, menda, "vedno želel biti njihov menedžer".

"Kaj pa, če bi šli igrat kar na streho?"

Glede koncerta na strehi se vsi strinjajo, proti je le George, koncert pa se vnedarle zgodi, ljudje na ulici, ki jih intervjujajo pred kamero, so večinoma navdušeni, malo manj pa policija, ki na recepcijo Apple Corps pošljejo "bobbyja", ki vztrajata, da naj utišajo zvočnike, da ne bodo motili okolice. Ob nizki zunanji temperaturi Johna na strehi zebe v roke, koncert pa vseeno solidno pripeljejo do konca, premraženi, a veseli. Eni, da jim je uspeli, drugi pa v smislu: samo da je naposled konec. Četudi se jim ne zdi nič posebnega, si George pošteno oddahne. Paul pa ima v mislih, kako morajo posneti še preostale pesmi, ki so jih cel mesec neutrudno vadili.

Kritiki so dokumentarcu dali večinoma pozitivne odzive, saj gre brez dvoma za pomemben zgodovinski dokument časa o delu najboljše zasedbe vseh časov. Seveda pa ga je težko priporočiti prav vsakemu, saj gre za ure in ure posnetkov, od katerihj lahko ostane skoncentriran ali pač zainteresiran zgolj najbolj najbolj zagrizen oboževalec ali pač tisti, ki ga vsa stvar zelo zanima. Zagotovo ima vse skupaj svoj šarm in smo lahko priče številnim nepozabnim trenutkom v toku njihovega ustvarjalnega procesa. Četudi so npr. povsem izpustili dejstvo, da naj bi bil John zasvojen s heroinom. Za nekatere morda dolgovezna pripoved o delovnem procesu in odnosih znotraj skupine, bo tako zagotovo našla gledalce, četudi vas bo morda sproti skušala spraviti ob živce z neusmiljenim ponavljanjem in navidezno brezihodnostjo njihovih medosebnih borb.  

Pravzaprav pa lahko tekom ogleda, dojamemo kar nekj stvari. Med drugim, da zasedba res ni vedela, kaj jih čaka in so vadili in snemali dosti "v tri dni", a vseeno se je iz tega izcimilo kup dobrih pesmi, pri čemer smo lahko videli Paulov talent, da običajno pesem zelo izboljša, da niso imeli težav z idejami drugih, recimo pri razvoju besedila, ko so sprejemali medsebojne predloge. Četudi je kdo Ringu kdaj očital, da ni "nič kaj prida bobnar", lahko vidimo, da je naraven talent, ko je šlo za studijsko delo, prav tako neverjetni (žal že pokojni) Billy Preston.  

Tudi Yoko bo po ogledu tega filma težko še naprej kriviti za razprad Beatlov, saj kljub temu, da je "bila tam", ni šla nikomur tako zelo na živce, saj so spoštovali Johnovo željo, da sta skupaj, ker sta tako zaljubljena in sama ni delovala razdiralno. Macca, ki se je sam oklical za nekakšnega šefa, je sicer bil motor zasedbe, v kateri je, razen Ringa, vsak vlekel po svoje, Paul pa je imel vedno v mislih skupino, pesmi, album in je na njih deloval tvorno in resno, četudi je moral prav zato biti včasih nekoliko tečen. In ideja, da nekdo odide ali se skrega, je njegove oči napolnila s solzami. Get Back je poslastica za vse, ki jim skupina The Beatles kaj pomeni, saj je Jackson svetu pokazal veliko še ne videnega, kar si je brez dvoma zaslužilo dobiti svoj prostor pod soncem.