Frenkie s posvetilom velikanu repa – Tupakamaru!

Kakšna je bila tvoja transformacija od Adnana Hamidovića v reperja Frankieja?

Frenkie sem bil že preden sem se ukvarjal z glasbo, dobil sem jo po očetu. Ukvarjal sem se z grafiti, pa sem razmišljal, kako bi se poimenoval, pa mi to zvenelo ameriško, pa je potem bila nekakšna transformacija od Adnana, srednje šole, grafitov, hip-hop glasba, do prvih besedil in ukvarjanja z repom.

Kje si torej naredil prve rapovske korake?

Prve korake v repu sem naredil v Nemčiji, kamor smo se preselili, konec osnovne šole, ko sem se začel ukvarjati z grafiti in repanjem. Poslušal sem tudi veliko nemškega repa, saj so bila 90. leta zlata leta za rep tudi globalno. Aktivno sem poslušal, se učil besedila na pamet, nato pa sem poskušal napisati tudi kaj svojega. Najprej v nemščini in angleščini, ko pa sem se vrnil v Bosno, pa sem začel pisati tudi v rodnem jeziku. Kar je bilo kar težko, saj sem v šestih leti, od desetega do šestnajstega leta, precej besed pozabil in sem se jih moral znova naučiti. Z bratom sva doma govorila nemško. Kot mali Nemec. Po vrnitvi pa se mi je prek šole jezik spet začel vračati. Poznalo se mi je celo pri izgovorjavi, saj sem imel še nemški naglas. Kar je zvenelo precej čudno, celo smešno, a se je potem to uredilo.

Egzil je osma izdaja, kar za 13 let delovanja sploh ni slabo. Je kriva "nemška delovna etika", kot si se izrazil nekje?

Mislim, da ni tako slabo. Prve korake, albume sem snemal kot po tekočem traku, skoraj vsako leto sem nekaj izdal, zame pa je bil to sprejemljiv tempo, pa smo tako delali. Trudili smo se vsako leto nekaj narediti. Na albumu Egzil pa sem se dobro ujel z Indigom in Kontro, tako da lahko uspešno sodelujemo. 

Na začetku si veliko sodeloval z Edom Maajko, še vedno sodelujeta, se družita?

Nedavno sem z njim nastopil kot "back vokal" v Novem mestu, tako da dostikrat nastopava skupaj, če ne nastopava z bendom, zgolj v DJ različici, odvisno od potrebe in zahtev organizatorja. Sva v kontaktih, se druživa, on je v Zagrebu, jaz sem v Tuzli, tako da se ne vidiva zelo pogosto. A se, kolikor je le mogoče.

Album Egzil ste posneli v Tokiu, zakaj, kako to?

Zakaj pa ne? (smeh). Prvi skupni album smo mi trije posneli v Berlinu, kar je bila super izkušnja, podpirata pa nas založba Universal in Red Bull, z vsem pa smo bili zadovoljni. Sicer pa je bil Tokio neverjetna izkušnja, fascinantno, kot drug planet. Oprema je sicer podobna kot drugod po svetu. Veliko razliko pa naredilo to, da je končni "touch" plošči dal Ryu Kawashima, ko je pesmi zmiksal zares z močnimi basi. Ponosni smo, da smo to ustvarili na drugem koncu sveta, kjer nikogar ne poznaš, na koncu pa še zveni super, s čimer smo si po svoje izpolnili svoje sanje. Najbolj me je tam fascinirala mentaliteta in kultura, vse je urejeno, teče po pravilih, vse deluje. Ves čas tam nisem slišal, da bi na cesti kdo zatrobil. Zelo so tolerantni, kulturni in ljubeznivi, kar me je najbolj navdušilo. Ko sem se vrnil v Bosno, sem bil deset dni depresiven, pa mi je šlo vse na živce, ker je tak nered in kaos. Ko vidiš, da je to možno, se vprašaš, koliko sto let nam bo še potrebnih, da pridemo na tak nivo. Koliko ljudje pravzaprav mečemo stran svoje življenje, če prespiš pol življenja. Lahko pa narediš stvari kvalitetno in svoj čas učinkovito izkoristiš. Ker se da. Vsakemu priporočam, da obišče Japonsko, čeprav ni poceni, a se splača imeti to izkušnjo.

Kaj te najbolj jezi v današnjem svetu?

Vse okoli politike. Sicer pa me navdihujejo socialne in družbene tematike, a drugače kot na prvih albumih, ko sem precej ostro in radikalno govoril o teh rečeh, zdaj pa sem malce dozorel, postal oče in spremenil določene poglede na stvari. Obravnavam jih z novimi očmi, skozi metafore, zgodbe, a jih drugače zapakiram. 

Kako ocenjuješ rep sceno v regiji?

Pozitivno. Zdi se, da se razvija in raste, mlade generacije delajo. Tudi trap, ki označuje novi, modernejši hip-hop, vračajo se strani kot npr. Tram 11, ki polnijo dvorano. Barvito je, vsega je dosti, čim več – tem bolje. Kar je super.