FOTO: Dobrih dvesto minut virtuozno 'prismojenega' bluesa

"Stvar, ki se nam zdi zanimiva, kar se tiče Cankarjevega doma, je predvsem ta, da ljudje med našimi koncerti ponavadi stojijo, plešejo, se poljubljajo, pijejo za šankom, tukaj pa bo več poudarka na glasbi, skupaj z gosti, ljudje pa bodo primorani sedeti in poslušati glasbo. Kar se nam zdi super preizkus, čeprav smo že igrali v Kompleksu na Ravnah na Koroškem, kjer so ljudje tudi sedeli. Občutek na tako velikem odru je, kot bi igrali kje na prostem, zunaj, občutek je kot v gledališču ali amfiteatru, odlična akustika, zelo dobro se počutimo, povabili smo prijatelje in si naredili pravi praznik," so nam člani zasedbe Prismojeni profesorji bluesa navdušeno hiteli razlagati tik prek začetkom velikega ljubljanskega koncerta v slovenskem hramu kulture, Cankarjevem domu. 

Tokrat so povabili v goste svojo razširjeno familijo, na odru so se jim pridružili Domen Gracej na trobenti, Grega Smola Crnkovič na kitari, Jasna Kmetec in Lovro Ravbar na saksofonu, Andrej Tomazin na kongo bobnih, Andraž Mazi na "pedal steel" kitari ter Aleš Uhan na klaviaturah. "Vsi gostujoči glasbeniki se nam zdijo enakopravni, hkrati pa tvorijo bogat nabor različnih instrumentov, saj je vsak izmed njih nekaj tako posebnega, da se zlije z našo energijo," so prepričani Prismojenci.

In repertoar? "Vedno si naredimo točen spisek, kaj točno se bo zgodilo, potem pa pričakujemo, da se bo zgodilo ravno obratno. Dele pesmi, ki so nam všeč lahko vlečemo in vlečemo ter zraven seveda uživamo in tam se rodi improvizacija," so se pošalili pred koncertom. Res, začelo se je glasno in končalo se je glasno, debele tri ure ali dobrih dvesto minut blues rocka. Začeli so s Poorboy z novega albuma, nadaljevali pa z Why I sing the blues ter Race me down the street. Nato se jim je pridružil Andraž, nakar so udarili z Deep Cuts in Edd Gene. Na odru sta se jim pridružila še Jasna in Domen, kasneje pa še Aleš. Sledili sta še novi kompoziciji Wacky Blues Professors in Bitchin' and cryin'. Zasedba je drvela z nezmanjšano hitrostjo, ljudje pa so pozorno spremljali vse, kar so jim servirali z odra, četudi (razen ob aplavzih) večjega veseljačenja ni bilo opaziti, saj so se večinoma posvečali pozornemu poslušanju.

Zasedba za povrhu navrže še kakšno klasiko The Allman Brothers in kajpak Jimija Hendrixa (Voodoo Chile) in zadovoljstvo poslušalstva se približa popolnosti. Da pa to še ni vse, niti po dveh urah in pol, pa pove rapanje Fuck Tha Police zasedbe N.W.A. basista Miha Ribariča, njegov solo basiranje, nato pa ritmične vaje z bobnarjem Zlatkom Đogićem, da o "slide kitariziranju", standardno vrhunskem prispevku na orglicah Mihe Eriča (med igranjem ga je zaneslo tudi po avditoriju parterja), ter naravnost virtuoznemu raztegovanju kitare njegovega brata Julijana niti ne gre izgubljati besed. 

Za presenečenje je po slabih treh urah koncerta poskrbel Pero Lovšin, ki je prišel zapet pesem Na dobri poti, ki so jo Prismojenci prispevali za njegov album V območju medveda. Bili so gostje na njegovem lanskem koncertu ob 40-letnici kariere, Pero pa jim je zdaj (ob bučnem navdušenju) vrnil uslugo. Za sam konec pa še Memphis Soul Stew Jam s poljubnim zaključkom, ko se je koncert končal točno ob 23.23, kar pomeni dobrih dvesto minut briljantne predstave mladeničev, ki vsakič sproti živo dokazujejo, kako je blues stvar sedanjosti, kako živi in kako z vsakim koncertom pridobijo še več privržencev, ki verjamejo njihovim vrhunskim glasbenim lekcijam. 

Zares prismojeno, če ste manjkali, a glede na frekventnost njihovega igranja po najrazličnejših odrih, potem zagovoto ne boste morali čakati dolgo, da jih spet ujamete v elementu na katerem od slovenskih odrov.

Utrinke iz Cankarjevega doma si oglejte v fotogaleriji!