Fedde Le Grand: Nikoli nisem bil tak, da bi ves dan posedal na kavču

Nizozemska je znana kot velika sila na elektronski plesni sceni, ki ima veliko festivalov, tako doma kot drugod po Evropi. Se vam zdi letošnje leto zaradi covid-19 katastrofalno ali je preprosto leto premora, da ustvarjate novo glasbo, delate še druge stvari, ste z družino in tako naprej?

Menim, da je vse odvisno od posameznika, kako živi in gleda ter doživlja stvari. Nizozemci smo znani po tem, da varčujemo, zato je večina po mojem mnenju v redu. Za večino festivalov je vlada povrnila del izgube, zato podjetij ni bilo treba zapirati. Sicer pa ustvarjamo novo glasbo, snujemo nove ideje za festivale, večina nas je na kreativnem dopustu, nekaterim pa dejansko trda prede, če so imeli že napol realizirane festivale in aktivnosti, ki so jih morali v zadnjem trenutku odpovedati. Na splošno smo vseeno še vedno nekako za zeleni veji.

Ste delali ali se posvetili čemu posebnemu, kar vam v zadnjih desetih letih, ko ste bili zelo zaposleni, ni uspelo?

Namen sem se imel preseliti, kar mi je uspelo, zato sem dejansko lahko veliko časa posvetil hiši, opravilom, uredil sem vrt. In seveda sem ustvarjal novo glasbo. Veliko delam, veliko remiksov, ostajam delaven, nikoli nisem bil tak, da bi ves dan posedal na kavču. Ker sem samozaposlen, vedno nekaj počnem, sem nemiren, a me hkrati ustvarjanje glasbe pomirja. Moj hobi je postal moje delo.

V kateri vlogi se počutite bolj doma, kot producent, didžej ali remikser, saj se na odrih počutite precej domače, če sodimo po vaših nastopih?

Najprej se vidim kot didžej, saj sem s tem tudi začel, šele potem sem producent. Sem okej producent, a ne najboljši, bolj udobno, praktično kot doma, se počutim za opremo, ko nastopam. Precej več se moram še naučiti po producentski plati, pri vrtenju pa se lahko precej bolj sprostim in uživam.

Sodelovali ste z znanimi imeni: od Madonne, Shaggyja do Coldplay. Kako pogosto se zgodi, da sodelujete na štiri oči, saj se danes veliko takih zgodb odvije kar prek spletne pošte in s pošiljanjem pesmi in datotek?

To je vedno odvisno od osebe, s katero delaš ali ji remiksaš pesem. Eni vse delajo po spletu, spet drugi pa se radi tudi podružijo in se srečamo, če se le pojavi priložnost, Coldplay so bili zelo prijazni. Vedno se lahko veliko naučiš od drugih umetnikov, tudi ob izmenjavi mnenj, če si vsaj del sodelovanja z njimi tudi v studiu. Nekateri še vedno radi delajo v studiu. Z mano vred. Vedno sem odprt za obe možnosti.

V katerem trenutku v življenju se vam je zazdelo, da vam je uspelo?

Zdi se mi, da tega v popolnosti nikoli ne misliš. Vedno se ti zdi, da si naredil stvari, ki so bile dobre, vedno pa gre v glasbi za kombinacijo vztrajnosti s koščkom sreče. Ne glede na to, kdo si in na kateri stopnji kariere si. A verjamem, da boš imel srečo, če trdo delaš. Vedno pa se lahko naučiš in dosežeš kaj novega. Vedno je prostor za napredek, nov kos opreme, vedno se nekaj dogaja ...

Kaj pa ste občutili ob uspehu svoje pesmi Put your hands up for Detroit?

Takrat (leta 2009, op. p.) je bila scena nekoliko drugačna. Veliko ljudi me ni jemalo resno kot didžeja, saj so menili, da je bilo to zgolj srečno naključje in da sploh ne znam didžejati. Veliko nastopov sem imel, ki niso bili taki, kot bi si želel. Šele po kakšnih treh letih sem se počutil, da so me res sprejeli, meni pa se je to zdela zgolj prva stopnička.

Letos ste na 30. mestu lestvice najboljših didžejev, vam je to dobra promocija, odziv oboževalcev, kako gledate na to?

Gre bolj za tekmovanje v popularnosti, ne govori pa to nujno o tem, koliko je nekdo dejansko dober kot producent ali didžej. Jo cenim, a hkrati zaradi tega ne izgubljam spanca. Najbolj cenim oboževalce, ki me že ves ta čas podpirajo. Dobro se mi zdi, da sem všeč tudi tistim, ki so novi na sceni. Bolj kot katero mesto zasedaš, je pomembna dolgoživost.

Kaj vas motivira, kaj je vaša gonilna sila, da zabavate večje in večje množice, da prodate več svoje glasbe, kaj vas žene?

Rad bi premagal samega sebe. Podobno kot pri športu, čeprav je tam morda bolj očitno, ko npr. lovijo sekunde. Pri meni pa je enako. Pri vsaki pesmi in vsakemu nastopu. Niti ni pomembno, ali je to za deset ljudi ali za deset tisoč. Vedno iz sebe skušaš potegniti maksimum in to potegniti tudi iz občinstva.

Podpirate spletne koncerte, s katerimi ostajajte povezani s svojim občinstvom, čeprav ni neposredne interakcije?

Jih, a osebno pazim, da jih ni preveč. Če je kaj posebnega, se z veseljem odzovem, sicer pa ne pričakujem, da bodo ljudje doma plesali tako kot na običajnem koncertu oz. nastopu. Je dober način, da ostaneš povezan z ljudmi, a se seveda ne more primerjati z živim nastopom.

Kaj je najpomembnejša stvar, ki ste se jo naučili po skoraj dvajsetih letih v glasbenem poslu?

Dejstvo je, četudi je bilo zame to tudi nekoliko kruto spoznanje, da zame vse skupaj ni samo hobi, da je tudi glasbena industrija. Na začetku kariere se res nisem brigal za pogodbe in kupčije, samo želel sem nastopati. Seveda moraš uživati v tem, kar počneš, a moraš biti tudi malce podjeten. Kar sem se moral naučiti, a zdaj uživam tudi v teh rečeh.

V Sloveniji ste bili že nekajkrat, kaj vam pade na pamet, ko vam nekdo omeni Slovenijo?

Da se vaše glavno mesto težko izgovori (smeh). Prvič mi res ni šlo prav dobro. Sicer pa menim, da ljudje po Evropi ne vedo, kako lepo je pri vas, narava, hrana in ostale zadeve. Zame je bila pravo odkritje.

Imate kakšno sporočilo za slovenske oboževalce, ki jih boste razveselili na festivalu Smile?

Pravzaprav ne bi mogel biti srečnejši, da prihajam k vam, letos je bil zame največji nastop pred stotimi ljudmi, pri vas jih bo petkrat več. Komaj čakam, da se bomo spet imeli dobro. Dobro je, da bodo ljudje prišli, hkrati pa pohvalno, da so ljudje, ki to organizirajo, da bo vse super in hkrati tudi varno.