Eros: Hvala, Slovenija!

Morda je koga presenetilo, a italijanski šarmer Eros Ramazzotti je pred slabim mesecem dopolnil že 56 let, kar je po svoje "šokanten" podatek, saj se je šarmer s konca osemdesetih in iz devetdesetih let vmes že kar postaral. Roko na srce, kot tudi vsi ostali. Čeprav bi to po naslovnici njegovega novega albuma Vita ce n'e (Življenje obstaja) težko trdili, saj se na črno-belih fotografijah v dežju predstavlja kot "mokri" šarmer, ki se mu določeni segment žensk najbrž težko upre. A okusi so, so hvala bogu, različni ...

Čez palec kakih šest tisoč duš je tokrat prišlo poslušat pevca, ki je ob spodobnih deset čez dvajseto stopil na oder v Stožicah. Že prvi vtis je dal vedeti, da ima več kot spodobno odrsko produkcijo, na katerem kraljujeta dva velika stranska LCD-zaslona in pa poseben, osrednji, v obliki podolgovate kapljice, ki se nadaljuje kot nekakšna cesta, ki navidezno vodi v občinstvo. Impresivno in veličastno.

Večer je začel s pesmimi z novega albuma, sklop prvega peterčka pesmi pa zaključil z zimzeleno Una terra promessa, nadaljeval z Dove c'e musica, dvema venčkoma svojih pesmi, nato pa sta z eno od spremljevalnih pevk izvedla I belong to you, ki jo je v originalu zapel v duetu z Anastacio. Da se Eros zaveda tudi okoljevarstvenih težav sodobnega sveta, je pokazal v dveh vmesnih mini filmčkih, s katerima je opozoril na problem odpadne plastike v morjih in onesnaženost zraka.

Za drugi del koncerta je presedlal na akustično kitaro in ga začel z vsem dobro poznano vižo Adesso tu, nadaljeval pa s hiti Una storia importante, Un' altra te ter Se bastasse una canzone. Po akustičnem delu je presedlal v latino ritme in predstavil tudi skladbo Per le strade una canzone, ki jo na zadnjem albumu poje z Luisom Fonsijem.

Ob koncu seveda ni pozabil na Cose della vita, Musica E in Piu bella cosa, kar je vodilo v končno preigravanje z njegovo odlično spremljevalno zasedbo. Ramazzotti je pravzaprav precej "karakter", saj s svojo italijanščino trmasto vztraja že celotno kariero, morda je kak verz zapel celo v angleščini (recimo s Tino Turner), sicer pa se je izogiba kot hudič križa, tudi v intervjujih, saj tudi italijansko negovoreči publiki govori v italijanščini, tokrat pa razen Hvala Ljubljana in Slovenija nismo slišali kaj drugega. Eros se je sicer pokazal kot multiinštrumentalist, saj je poleg kitare, akustične in električne, posegel tudi po bobnih in klaviaturah in še čem.

Občinstvo, ki je bilo najbolj zgoščeno v "fan pitu" je bilo v preostalem parterju precej bol razredčeno, v zelenih tribunah pa za silo popolnjeno. Pravzaprav je zanimivo opazovati ljudi, ko so za koncert plačali od petdeset do osemdeset evrov, potem pa ga nepremično spremljajo, celo brez občasnih pozibavanj. Ali ima Eros zares tako "kultivirano" občinstvo, da preprosto noče noreti, ali je za to "kriv" EMŠO ali kaj drugega, je sicer lahko predmet razprave. Dejstvo je, da v njegovi domači Italiji ljudje norijo, pojejo na vse grlo, skratka, uživajo na polno. Kar je bilo tokrat v Stožicah bolj izjema kot pravilo. Morda pa je to samo specifika italijanskega in slovenskega občinstva. Videti je bilo kvečjemu posamezne ženske v najboljših letih, ki so plesale ob prehodih med tribunami in sem ter tja nežno pozibavanje v parterju.

Eros je v dveh urah in petnajstih minutah naredil spodoben pregled svojih najboljših pesmi, od novih do starih, zagotovo pa ljudje najbolj poznajo prav tiste izpred 25 ali 30 let. V Erosovem primeru ne gre za "povratnika", saj je to (menda) že 70. koncert na tej turneji, ki deluje kot dobro naoljen stroj. Zvočno in vizualno mu ni kaj očitati. Ljudje so brez dvoma dobili, po kar so prišli, četudi morda niso noreli, kot smo tega vajeni na rock koncertih. Zagotovo pa je marsikdo, ki je na koncert popeljal svojo ženo, dekle, ljubico, imel dober uvod v večer, ki se je končal ob spodobnih pol enajstih zvečer. A kdor je romantiko nadaljeval kje zunaj, na žuru ali med domačimi rjuhami, se lahko Erosu zahvali za čudovito predigro, ki je zagotovo poskrbela za primerno ogrevanje nežnejšega spola ...