Entropična galantnost Nejca Pippa

Nejc Pipp – Entropy

Prav res jih meša – stile, različne stile, namreč. In to ves čas, toda nikoli simetrično. Entropije kot naslova dvojega drugega albuma Nejc Pipp ne bi mogel izbrati bolje, bolj eksaktno. Škofjeločanov lo-fi pop ali soul pop pogosto preide v omamni trip-hop. Toda Pipp ritmično nikoli ne vzkipi ali pobegne, zato naj bo nalezljiva psihedelika ikoničnega dvojca Fila Brazillia tu omenjena le bežno. Starejšim audiofilom kot referenco namignem še izseke iz repertoarja škotske bratske naveze Boards of Canada. In to kljub temu, da avtorjevi songi najbolj redno zadišijo po tistem, kar je že pred več kot desetletjem ustvaril newyorški produkcijski dvojec Denitia And Sene. Zaprisežena romantika na nežni (pol-)elektroniki, to pomeni v režimu, ki mu pravimo bedroom- ali spalnična produkcija. Slednji sta tudi Pippova nakovalo in kladivce, torej ekspresivno vodilo in nabor uporabljenih orodij. Mistiko, ki jo Nejcu Pippu uspe ustvariti, sporadično razvleče še električna kitara (Get Beck to Me) in celo saksofon. Subtilnost, ki jo pri tem uporabi naš mladi ustvarjalec, je resnično osupljiva in si zasluži vso pohvalo. A zato, seveda le simbolno, poslušalec cestnino za prevoz albuma Entropy plača z nekaj distorzije (v Get Back to Me) in traperskimi basovskimi hiperpoudarki, denimo tistimi v komadih Yours in I Sit, slednji je po svojem tlorisu, tako kot tudi Minutes of These Past Days, pogumno eksperimentalen. A Pipp, četudi bi njegov novi album lahko deklarirali kot minimalističen leftfieldovski jazzy house-pop, načeloma ne prevzame sloga kake Yaeji. V zameno pa se še kako izkaže kot vokalist oziroma kot manipulator lastnih pevskih spodobnosti ali vedno zelo navzoč skrbnik njihovih omejitev. Nejc Pipp je v tem segmentu še posebej odličen. V nekaj songih njegov glas rezonira s šepetajočim soul naklonom Škota Joesefa, medtem ko v že omenjeni Yours kar iznenada prevzame resnost nikogar drugega kot slovitega džezovskega eklektika Chata Bakerja. A to še ni vse. V pesmi Places se Pipp za nekaj taktov prelevi celo v Macy Grey! Tudi tekstualno, ne le umeščeni na sredo predvajalne liste, sta v konvencionalnem smislu najbolj urejeni kompoziciji Moloko+ in Swadows. Če teh dveh niste preizkusili med nočno vožnjo po metropoli, zamujate, zamujate z unikatnim užitkom. Pridružite jima lahko še trap-astralnost Perfect Storm in pseudo bluesovska Almost Blue, Take 2. Entropy je album, ki vas bo zagotovo ganil, ne obljubim pa, ali istočasno še zmrazil ali pač pregrel. Nejc Pipp v živo nastopi v okviru prihajajočega festivala Ment v četrtek, 22. 2., v ljubljanski Stari mestni elektrarni.

Ocena: 5