Ena ves čas vesela in tri skoraj vsaj delno morbidne

HANNAH MANCINI – What You Are

Najbolj cool dama v mestu je Hannah. Njen nov song na vrsto pride le vsake toliko. Ker so bili pogoji za kalitev napeva What You Are časovno brezpogojni in emotivno vzneseni, je sad prav tak. Nadzorovana ali pač spontana vsebnost sladkobe je neznatna. Čeprav gre za studijsko polivko, pripravljeno za aktualno reprizo projekta Sladica! Veliko prej kot na ameriško je ta aranžmajsko dopadljivo nasičen hit izveden podobno, kot je vsa britanska acid-jazzovska paradigma. Na glasbenih horizontih stil še kar vztraja kot zimzeleno svež. Sploh po post-pandemskih povratkih številnih acid-jazzovski etiketi zapriseženih ekip. A tudi če se vrnemo bliže tukajšnji funk-pop-soul dediščini, vzemimo naše Elevators ali pa sosedske Mayales, vedno drži, da morajo podobni komadi vsebovati vsaj dve sijoči komponenti. Postularen je prodoren ženski glas, ki mora kljub moči in nesporni dinamiki imeti še malček serenadnega pridiha. Ter izbrana instrumentalna vibracija, ki ves čas navdušuje, pa čeprav na pol skrita tam nekje v ozadju produkcije slike. Slednja se navadno veže na ritmično nianso. What You Are je v obeh ozirih vzoren. Pohvale gredo Tadeju Koširju, sicer kitaristu, ki je tudi izjemno spreten basist, pri čemer Erik Maranče, klaviaturist s posnetka, znaten delež komplimentov lahko zadrži zase.

Ocena: 4

MRFY – All My Friends Are Dead

Nič hudega sluteč je nov song (pogojno podzemnih) indie-rock zvezdnikov po sporočilnosti – zanje značilno – celo morbiden. Čeravno melodija teče premočrtno. Kitarski solo plus finalna rockovsko-rokovnjaška distorzija ušes ne utrudita in duha ne obremenita. Pesmica All My Friends Are Dead spremlja celovečerec režiserja, ki je za MRFY že snemal spote; ravno tiste murphyjevsko najbolj vratolomne. Film Perice Raija je še eden v predolgem nizu slovenskih trilerjev, ki so zlovešči predvsem zato, ker domujejo v globokih temačnih hostah. A poanta je drugje: z MRFY-jevskimi larpurlartizmi je še vedno vse ok.

Ocena: 4

MRIGO & GHET FT. SCRIPTOR & DJBZ – Utretje

Edino stara šola, da se doseže kompletna kontrola! Problem, ki ga ni, pregovorno reši Mrigo. Ko se sloviti velenjski raper loti dvonogih podgan iz okolice in se sproti pokloni svoji družini, prav vsakega empata zmrazi. Pa naj Mrigo vmes omeni še kak kroše ali klofuto ali pač nekaj, kar smo si zapomnili iz Scorsesejeve klasike Dobri fantje, ali pa tudi ne. Tokrat – sicer v kontekstu pogojnika, vezanega na pripoved v prvi osebi – na resnično bister, posrečen avtoportretni opis, Mrigo ne zaobide lopate in jame. Vse to skupaj pa takoj opraviči trden oprijem starošolske hiphop prakse, ki ga Mrigo in Ghet nikakor nočeta sprostiti. A vendar napetost sčasoma popusti. To se zgodi s Ghetovim frikovskim vskokom. Njunih komadov zato ne znam dojeti ali si jih vizualizirati drugače kot stripovske. Šment, kako sta Mrigo in Ghet še vedno prepričljiva. Gostujoči Scriptor prevzema le neznatno stransko vlogo. Spomnim se ju še kot mulcev. Kakih 150 let, haha, kasneje pa je tu še vzporedni info: Utretje napoveduje zadnji album Enkrat, s katerim bosta Mrigo in Ghet sklenila trilogijo Vse-Še-Enkrat. T'k. Kakšni "old skul" legendi.

Ocena: 5

YOKO NONO – Tvoj kreten

Načeloma mi je kar nekaj stvari v povezavi z bendom Yoko Nono (še kar) všeč. Načeloma. Pri tem komadu pa me konkretno motita dva kruta faktorja. Prvi je ta, da me uvod nepovratno zanese k uspešnici Vsak je sam, ki sta jo pred dobrimi petinštiridesetimi leti za ranjke Hazard spisala ikoni sodobne domače pop godbe Dejvi Hrušovar in Dušan Velkavrh. Drugi pa je kreten iz naslova. Ta me vrže na moj najmanj ljubi domači glasbeni planet. Tega ovekoveča štajerska zasedba, ki ne zna pravilno prebrati niti lastnega imena. Taisti najslabši bend v vsej zgodovini zahodnega slovanstva v eni od svojih neizvirnosti rezgečejo Čakal sn te ko kreten. V glavnem pa vse ostalo blizu Nonove gomile ni niti malo kretensko. Kvečjemu nasprotno. Melodija ni kaj posebej prida, res ni. A se jo zlahka preživi. Gradacija intenzivnosti skozi song izzveni zavidljivo. Kot odličnega ocenjujem zvok tega posnetka, še zlasti razvijajočo se kombinacijo vokala in ritmične kitare. Verjamem, da so Yoko Nono sposobni skorajšnjega za korak-dva bolj inovativnega vstajenja – na primer kot geniji.

Ocena: 3