Elvis Jackson: Naš bend deluje na podoben način kot družina

Elvis Jackson so že več kot 25 let četverica, ki je prisotna tako na slovenski kot tudi na tuji glasbeni sceni. Točno deset let po predstavitvi zadnjega albuma Radio Unfriendly četverica, ki jo sestavljajo Marko Soršak-Soki, Erik Makuc, Marty Favento in David Kovšca-Buda, predstavlja novo ploščo We Play For You. Preden svojo novo glasbeno stvaritev v živo predstavijo občinstvu, nam je David razkril, zakaj je preteklo toliko časa, da so znova stopili v studio, kako se v zasedbi samih veteranov znajde novi kitarist in kako gledajo na sceno, del katere so že več kot dve desetletji.

Elvis Jackson že 25 let igrate za nas. Ob obletnici benda tudi težko pričakovan album z naslovom We play for you. Kakšen je občutek toliko let stati na odru in ustvarjati glasbo?

Zelo nas veseli, da po tolikih letih še vedno z veseljem pridemo v naš plac za vaje, kjer se družimo in uživamo v glasbi, ki je tako ali drugače velik del našega življenja. Konec koncev je ravno glasba glavni razlog, da so se naše poti srečale in je tista, ki nas še vedno močno povezuje in nam vedno znova predstavlja nove izzive, tako na odru kot med ustvarjanjem. Te neprecenljive občutke pa z velikim veseljem delimo tudi z vami.

Kar desetletje je trajalo, da so oboževalci dočakali album. Zakaj tako dolgo?

Ves ta čas smo bili sicer koncertno aktivni, a pravega trenutka za odhod v studio nekako nismo našli ali pa ga celo niti nismo iskali, saj smo to obdobje posvečali tudi drugim za nas zelo pomembnim stvarem, kot so na primer družine in otroci. Za nameček so nam pa nekje vmes podtaknili še korono, zaradi katere smo bili na našo veliko žalost primorani odpovedati evropsko turnejo z ameriško skupino Less Than Jake, o kateri smo sanjali leta in leta. Vendar, kot pravijo, shit happens. Ne glede na to, mi pišemo svojo zgodbo naprej, saj pravijo, da se vse zgodi z namenom (smeh).

Na albumu je 11 pesmi, zvok je prepoznavno še vedno vaš, morda na trenutke nekoliko trši, bolj rockovski. Kaj je bilo drugače pri nastajanju tega albuma?

Novi album je nastal v zelo kratkem času, in sicer na način, kot ga v preteklosti nismo bili ravno vajeni. V studio smo odšli z namenom posneti vsaj tri pesmi, ki so bile pripravljene za snemanje, a se je zgodilo to, da smo v treh dneh v veliki večini posneli glasbeno podlago za deset pesmi, ki smo jih do konca dopolnili kar med snemanjem. Ko smo začeli z delom na novem albumu, se je med nami pojavila neka posebna, dobra energija, ki je na nas vplivala tako, da smo enostavno samo igrali in uživali. Tako kot vedno se nismo stilsko opredeljevali, ampak smo se nekako povezali in v glasbo vnesli delček vsakega izmed nas. Tako da lahko rečem, da je ta plošča resničen odraz našega trenutnega dojemanja časa in prostora, v katerem se nahajamo.

To je prvi album, na katerem sodeluje vaš novi kitarist Marty Favento. Sicer je z vami že nekajkrat stopil na oder, sedaj ste bili še v studiu skupaj. Kako se je po letih nekoliko mlajši član ujel s prekaljenimi mački?

Marty je odličen kitarist, predvsem pa zelo dober človek, kar je za nas še posebej pomembno. Tovrstne menjave članov vsakemu bendu povzročijo nemalo stresa in negotovosti, vendar na nekatere stvari le stežka lahko vplivamo in se je zato v takšnih trenutkih treba zbrati ter iskati nove rešitve za nadaljevanje začrtane poti. Marty je zagotovo v bend, poleg svojega značilnega zvoka, vnesel novo, svežo, pozitivno energijo in kreativnost, kar je za nas vsekakor več kot dobrodošel doprinos k našemu ustvarjanju. Leta pa niso pomembna, razlika med njim in nami je samo v količini sivih las (smeh).

Vztrajate pri besedilih v angleščini. Je kdaj nastala kakšna pesem v slovenščini? Kako nenavadno bi vam bilo igrati punk-rock-ska muziko v slovenščini?

Da, ker so naši vzorniki tako v glasbenem kot v tekstovnem smislu močno vplivali na nas in ker smo prvih deset let nastopali večinoma v tujini, je bila angleščina edina smiselna in logična izbira za nas. V tem duhu vztrajamo še dandanes. Mislim, da smo v vsej zgodovini benda uspeli posneti samo eno pesem v slovenskem jeziku in še to namensko za podlago slovenskega filma Jezni. Mogoče nekega dne začutimo drugače in takrat boste lahko slovenski E.J. punk-rock-ska ocenili sami (smeh).

V prvi pesmi pravite, da ste našli svojo pot domov in svoj smisel. V singlu Do It Again pa, da bi vse ponovili. Tudi sicer je rdeča nit albuma iskanje smisla življenja. Kako Elvis Jackson poiščete smisel življenja v trenutkih, ko je težko in človek malo podvomi o vsem skupaj?

Če smo pred krizo srednjih let hrepeneli po tisoč in eni stvari, se to nekje med ali po tem obdobju nekoliko spremeni, saj človek začne razmišljati, česa vsega se je treba znebiti in kaj je zares potrebno za srečo v življenju. To je tudi glavna nit našega novega albuma. Revolucijo prepuščamo mladim, a naše poslanstvo je še vedno spodbujanje k izkoreninjanju razmišljanja, da je pač tako in da se nič ne da spremeniti. Verjamemo, da vsak posameznik od svojega praga naprej lahko z dobrim delom, pozitivno energijo, vztrajnostjo in povezanostjo še vedno spreminja svet.

Zanimiva je tudi naslovnica plošče. Kdo stoji za njo in kdo je dobil idejo?

Za dizajnom plošče stoji naš dolgoletni prijatelj Rok Ogorevc - Ohoroho, ki je z nami v preteklosti že sodeloval pri plošči Against The Gravity. Ideja je preprosto sporočilo, da ne glede na vse Elvisi ostajamo zvesti svojemu poslušalstvu in svojemu značilnemu slogu ter da v tem, kar počnemo, uživamo in svoje poglede na svet in vso svojo energijo delimo tudi z našo publiko.

Kako pa je skoraj tri desetletja ustvarjati drug z drugim? Zdaj se res že dolgo in dobro poznate med seboj, verjetno tudi pride kdaj do trenj. Kako se spopadate z reševanjem konfliktov? Kako pa skupaj praznujete?

Glede na količino časa, ki ga preživimo skupaj, naš bend deluje na podoben način kot družina. Seveda so tu prisotni tako vzponi kot padci, ki pa so, tako eni kot drugi, neizogibni ali celo potrebni za vzdrževanje nekega dolgotrajnega trdnega odnosa. Menim, da je ob precejšnjem odrekanju, močni volji in želji zelo pomembna lastnost sposobnost prilagajanja drug drugemu in da je to edina pot do konkretnih rešitev. Skupaj pa po navadi praznujemo v stilu: kdor ne skače, ni Elvis (smeh).

Na sceni ste že skorajda veterani. Opažate, da se je v tem času kaj spremenilo? Kako bi opisali slovensko punk-rock sceno?

Predvsem nas veseli dejstvo, da se v zadnjem času pojavlja veliko novih mladih bendov, ki nadaljujejo z navihanostjo, uporništvom in sporočilnostjo o boljšem, lepšem svetu, saj trenutno stanje kliče po novi sveži mladi energiji, ki bo kreirala prihodnost in se bo morala zoperstaviti ravnodušnosti, narcisoidnosti in sebičnosti, ki se je s sodobnimi kapitalističnimi prijemi spretno ukoreninila v našo družbo. Na sceni si tako želimo in pogrešamo več povezanosti, sočutja, druženja in socializacije v pravem pomenu besede. Punk rock ni le glasbeni žanr, ampak tudi družbeni izraz svobode, neposrednosti in brezkompromisnosti.

Vaši nastopi so, tako kot muzika, zelo energični. Se nanje pripravljate tudi kako drugače kot samo z vajami na vašem placu? Kako zmorete takšen tempo?

Od prvega nastopa do danes, po približno 1200 nastopih, lahko z lahkoto trdim, da je bil vsak od naših koncertov, tako tisti za deset kot tudi tisti za tisoč ljudi, odigran 120-odstotno in da drugače preprosto ne znamo. V trenutku, ko stopimo na oder, se zgodi nekakšna super energija in interakcija s publiko, ki jo le stežka opišem. Tudi če na stara leta, glede na naš EMŠO, malce popustimo, lahko v prihodnje še vedno pričakujete vsaj 100-odstotno Elvis Jackson energijo.