Elvis Jackson: Veselih 20 let reggae-ska rokenrola

EJ, 20 let, je res že toliko, najprej, kako sveži so občutki po dveh desetletjih v bendu, ali ste kot stari zakonci?

Zdi se nam, kot bi šlo mimo že 20 let (smeh). Morda je že čas, da se malce zresnemo. Tako kot pravijo Pridigarji, začeli smo zanič, nato smo popustili. Gre za nekakšen veleslalom, malce gor, malce dol, tako je pač življenje. Če si zdrav, se da vse. Prilagajanje je vedno potrebno, da krmiliš vse skupaj, pa je tudi čar vsega.

Verjetno ste šli v muziko z določenimi iluzijami, željami, načrti, kaj je bilo to 1998, kaj 2008 in kaj 2018, se pravi danes.

V nekem trenutku smo se odločili za glasbo. Nismo mislili, da se bo vse toliko razvilo, tako daleč, seveda pa je daleč od tega, da si tega ne bi želeli. Vedno nam je bil to način življenja, ki nam je bil všeč. Radi smo imeli glasbo, veliko smo igrali. Dneve in noči. Vsak pa ima svoj glasbeni okus. Elvis Jackson pa je mešanica naših glasbenih okusov.

Po eni strani vam je to življenje, po drugi strani pa je ironično, da imate vsak svojo službo in vam je glasba zgolj za "dušo", za "gušt". Je to omejujoče

Je in ni. Če bi ves čas delal samo glasbo, vprašanje, kaj bi bilo. Odvisno, kakšen človek si. Dojel sem, da če sem pod pritiskom, da dam še največ od sebe. Če imaš preveč časa, denarja, potem se lahko hitro začneš kregati.

Zdi se, da ste hitro ustvarili svoj "brand", se pravi, ko vas človek sliši, ve, da ste to vi. Ste šli v to zavestno ali vas je tja privedel tok ustvarjanja, dogodkov?

Če greš v to zavestno, potem prav gotovo pogrneš in se ti načrti podrejo. Bolje se je malo manj resno jemat, pa potem vidiš sproti. Če bi šli tako od začetka, bi najbrž marsikaj zamudili. Treba je iti postopno, hiša se začne graditi pri temeljih, ne pri strehi. Mi smo šli naprej od špila do špila, tako da smo igrali z veliko bendi, ki so nam bili vzorniki, od Fishbone, Dog Eat Dog pa do Faith No More, s katerimi smo tudi sodelovali. Veliko jih je bilo.

Svojo glasbo ste v bistvu zastavili precej široko, ni nujno, da je všeč samo ljudem, ki poslušajo ska, reggae ali rock, teveč greste v širino ...

Začeli smo "jammati", vsak je dodal nekaj svojega. Tudi mi se naveličamo, če bi ves čas igrali in poslušali eno in isto. Poslušamo širok spekter glasbe, ki se potem na svoj način preslika v glasbo, ki jo delamo in izvajamo. 

Koliko ste se zavestno ali nehote spremenili tako glasbeno kot osebno, kje se kažejo največje razlike?

Vsaka plošča je odraz določenega obdobja, vsak zase je odraščal in se spreminjal, kar se je kazalo tudi v glasbi in na koncertih. Včasih smo imeli več jam-sessionov, zdaj si lahko tudi prek novih tehnologij privoščimo tudi, da si zadeve pošiljamo.

Se vam zdi, da ste bili kdaj bolj reggae, ali ska, potem bolj rock, vas je kdaj zagrabil kak trend, ki ste ga skušali vpeti v svojo muziko, ali ste več ali manj ves čas na svoji "špuri"?

To je naša prednost, ker smo vedno igrali vse., Nihče nam ne more očitati, da smo se obračali po vetru. Igrali smo tako ska, punk, rock "žganice" itd. Ni nam bilo dolgčas, saj smo bili vedno dovolj raznoliki.

Kaj najbolj pritegne ljudi na vaših koncertih, saj ne gre zgolj za žur in muziko?

Prav energija je tisto. Za dober koncert si lahko še ne vem kako dober, a mora občinstvo to začutiti. Nekdo mi je v Nemčiji nekoč rekel, da se lahko postavim na glavo, pa teh ljudi ne bom spravil v dobro voljo. Zato se zdaj postavljam na glavo na koncertih (smeh). Koncerti so druženje, dober žur in seveda glasba kot pika na i.

Dokazali ste, da se brez težav kosate tudi s tujino, šli ste s kombijem, tudi po različnih festivalih. Koliko ste dejansko okusili, kako je biti v tem velikem bazenu v tujini, skratka, kakšna lekcija je bila za vas tujina?

Bili smo tudi na festivalih s 30 tisoč ljudmi z Manu Chaom, Bloodhound Gang, Slayer, Faith No More. Z Billyjem Gouldom smo imelo sploh posebno zgodbo, saj nas je produciral, šli smo k njemu v San Francisco in imeli še krajšo turnejo s Faith No More. Sprva so nas festivali precej fascinirali predvsem zaradi dobre organizacije, včasih smo bili precej ležerni, zdaj vse skupaj jemljemo resneje, saj imamo družine in podobno.

Kaj zahtevate v zaodrju? 

WC papir je zaželen. Tudi WC školjka, ha-ha. 

Včasih ste imeli na odru tudi tolkalca (Bongo), pihalce, kako je zdaj s tem, v samem bistvu ste vendarle samo štirje? 

Goste imamo občasno, sicer pa se držimo formule, da manj glav več ve. Če bi nas bilo 16 bi potrebovali že pogajalca (smeh).

Na koncertu v Cvetličarni boste prvič nastopili pol-pol, elektrika/akustika, od kot ideja in kakšna bo izvedba, kaj gre pričakovati, dramaturški lok?

Že pri Izštekanih smo zvadili akustični del, tako da se nam zdi v redu. Seveda bo to posebni izziv in se tega že veselimo, zagotovo pa bo tudi nekaj posebnega za naše oboževalce, ki se bodo prišli družit z nami v Cvetličarno 28. novembra.

Kaj je bilo najboljše v teh 20 letih in kaj najslabše?

Buda: Najboljše je to, da so še vedno zdravi in da se še nikoli nismo skregali. Dobro se usklajujemo, včasih lažje, drugič težje. 

Slavc: Meni je bil najboljše snemanje videospota Not Here To Pray, slaba stran pa da sem šel naslednji dan k zdravniku, da mi je dajal cement iz oči.

Berto: In pa špil v Italiji, pred 30 tisoč ljudmi. Bilo je noro. 
 
20 let je za vami, kaj napovedujete za naslednjih 20? 

Več toplic, morda ribiško barko. In, seveda, naprej vsekakor gledamo z optimizmom.