Edini namen Vincenta Fentona je dosledno sproščanje

FKJ – Vincent

Prva izzveni bolj funky, ta druga pa je zazrta proti bluesu. Toda krovni vtis ob poslušanju povratniške albumske zbirke multiinstrumentalista iz osrednje Francije še zdaleč ne vznemiri splošnega vedenja o njegovem izjemnem kompozitorskem in izvajalskem talentu. Vincenta Fentona, bolj znanega kot FKJ, kar pomeni French Kiwi Juice, je na sceno katapultiral njegov odličen prvenec, na katerem praktično ni moč najti slabotnega komada. Menimo se o pretežno zmernih tempih, pri čemer je prepoznavna FKJ-jeva zvočna struktura ukoreninjena v nikamor-hiteče nu-soulerske zasnove. Ker je bil album French Kiwi Juice mikaven zaradi odličnega prepleta bogatih kitarskih pasaž in zelo dopadljivo zapetih melodij, se je zdela distinkcija med Francozovim slogom in tistim Avstralca RY X-a zelo zaznavna. Zgodnjemu FKJ-ju podoben je bil celo Anglež Cosmo Pyke, ki tudi štiri leta po predstavitvi prebojnega prvega albuma raje ohranja bolj vokalno naracijo. FKJ je preprosto edinstven zaradi svoje virtuoznosti, tako za klavirjem kot tudi s kitaro. Toda. Vokalni deli njegovih skladb ga pogosto zelo naglo pripeljejo do roba, od katerega na ta ponuja le še lepo samo-instrumentalno kopreno. Niti ne čudi, da je pričujoče delo še bolj chill-out vaja, kot smo lahko pričakovali. In to kljub temu, da je Fenton manever nakazal že z lansko (recimo mini-albumsko) izdajo Just Piano. Kot pove že naslov, se FKJ na njem udejanja izključno kot pianist, in to v maniri zgodnjega opusa kultne ameriške new-ageovske založbe Private Music.

Uvod v album Vincent zaznamuje skladba Greener ali Fentonovo sodelovanje z njegovim idolom Carlosom Santano. Znameniti mehiško-ameriški latino-rocker se s svojim dolgim, čutnim solom zelo izkaže. Z njim namiguje na sklep, da je bil vabila v Greener vesel kot le malo katerega. Sledi odlična Us, v kateri FKJ zmaga kot saksofonist, v The Mission pa kot elektornik, ki vas lahko v hipu omami ali uspava. S Can't Stop, kjer gostujejo švedski indie-pop prvaki Little Dragon, albumski tempo še resneje pade. Tako smo z Brass Necklace – vključuje gostjo, sicer glasbenikovo soprogo, filipinsko eksperimentalno pop zvezdnico, znano po simbolu ((( O ))) – že povsem v FKJ-jevem sanjskem prizoru. Vanj vabljeni vsi, ki ste na plaži že posrkali dva, tri gin-tonike oz. ste jadrnico že zasidrali in le še preverjate napetost tende nad njenim kokpitom. Druga polovica štirinajstdelnega songovskega zavitka ostane povsem hipnotična, tudi zavoljo sladke popevke A Moment Of Mystery. V to je FKJ povabil znanega kalifornijskega chillwave ekscentrika z imenom Toro Y Moi. Bolj opojne in pomirjujoče poletne počitniške spremljevalke, kot je FKJ-jeva nova stvar, bržčas res ni.

Ocena: 4