Duran Duran: Nostalgičen, a vrhunski večer popa iz 80. in 90. let

Nemogoče bi se bilo ne strinjati z dejstvom, da so bili Duran Duran iz britanskega Birminghama v 80. letih med prvaki pop glasbe, saj so bili v prvih linijah na lestvicah ob boku kolegov, kot so Spandau Ballet, Culture Club, Frankie Goes To Hollywood, Wham! ali Eurythmics. Malo od teh se je obdržalo do danes, a Duranovci so tekom let pokazali svojo žilavost in trdovratnost, saj jih niso dotolkli niti (sicer uspešni) stranski projekti članov, kot sta bila The Power Station ali Arcadia, temveč so se vsi, razen kitarista Andyja Taylorja, vrnili v matično skupino, ki je s svojim delovanjem pričela že davnega leta 1978.

Simon Le Bon, Nick Rhodes ter John in Roger Taylor tako ob pomoči nekaterih turnejskih glasbenikov nadaljujejo zgodbo zasedbe, ki je lani izdala šestnajsti album Danse Macabre, v naših logih pa so bili nazadnje leta 2012, ko so nastopili pred nabito polnimi Križankami. 

Za razliko od neznosne vročine na koncertu Lennyja Kravitza pred nekaj dnevi sta tokratni torkov dan in večer nakazovala precej bolj znosne temperature, ki so šle kot nalašč na roko vsem tistim, ki so se odločili obiskati ta poletni koncertni vrhunec glasbe 80. let prejšnjega stoletja. Takrat je bila večina obiskovalcev in obiskovalk tokratnega koncerta v najstniških letih odraščanja, zdaj pa so bržčas že blizu abrahamovskih let ali pa so vanje že zabredli. Dejstvo je tudi, da so Duranovci že sredi šestdesetih, druga zanimivost pa je ta, da zdaj, za razliko od prej, zahtevajo, da jim fotografi pošljejo fotografije v odobritev, saj (morda) želijo prešteti svoje gube na bližnjih posnetkih in po potrebi kakšno "njim neokusno" tudi izločiti. Tekom koncerta smo lahko na velikih stranskih ekranih opazili, da so možje morda v dobrem desetletju sicer pridobili kakšno dodatno črto ali brazdo na obrazu, kar pa ne pomeni, da bi bili v ženskih očeh kaj manj seksi, zaželeni ali manj šarmantni. Najbrž ravno obratno.

"Na Hrvaško se vračamo s pravim spektaklom, sicer pa je zame uspeh, da smo po štiridesetih letih še vedno živi, ustvarjalni in še vedno skupaj," nam je pred meseci v intervjuju zaupal basist John Taylor. Njihov nastop se je začel precej točno, nekaj po 21.30, ko smo lahko ob zvokih njihove pesmi "Velvet Newton" lahko opazovali nekakšen UI animirani uvod, v katerem so bili člani v vesoljski ladji, v nekakšnem cyber mestu, ki je spominjal na videoigri Cyberpunk 2077 ali No Man's Sky ali pač na futurizem kakega Iztrebljevalca, eden od oglasnih panojev pa imel pomenljivo sporočilo "Open AI takes control" (odprta umetna inteligenca prevzema nadzor op. a.). Dokler seveda niso pristali na zemlji, ko so se v soju luči pred nami pojavile silhuete vseh štirih glavnih članov Simona, Johna, Nicka in Rogerja.

Koncert so pričeli s pesmijo "Night Boat" s svojega istoimenskega prvenca iz leta 1981. "Dobra večer" in "hvala" so bile prve besede solidno ohranjenega pevca, ki bo konec oktobra napolnil 66 let. A že takoj naslednja pesem "The Wild Boys" je povsem razplamtela oder in tudi navdušeno občinstvo, ki je uživalo v eksplozivni izvedbi in veličastnem odrskem šovu. Veliko ognja, podoba androida (kot ga poznamo iz videospota) ter številne druge podrobnosti so nakazovale na vrhunski večer polpretekle zgodovine zasedbe, ki je poleg videospotov in seksi fantov, za katerimi so norele najstnice po vsem svetu, vedno ponudila tudi vrhunske pop skladbe, take, ki s(m)o si jih vsi zapomnili in jih večinoma, sem in tja, še vedno prepevamo. Nič drugače ni bilo pri tretji pesmi, ki jo je pevec napovedal z besedami: "Ali ste že pojedli svojo hobotnico v solati in jo zalili z žganjem ali ste še vedno lačni?" Seveda je bil čas za pesem "Hungry Like a Wolf", Le Bon pa je povedal, da jih že dolgo ni bilo na Hrvaškem in da je prav, da tokratno priložnost vsi skupaj izkoristimo, kolikor se le da.

Po Bondovskem uvodu je bil čas za "A View To A Kill," pesem, ki so jo leta 1985 prispevali za film z Jamesom Bondom Od tarče do smrti, v katerem sta zaigrala Roger Moore in Grace Jones, skladba pa je bila velik hit na lestvicah.  Pesem "Invisible" je z njihovega prejšnjega albuma Future Past, "Notorious" pa je bila plod njihovega sodelovanja s producentom Nileom Rodgersom. Pevec je, kot smo opazili, nosil majico Union s kačo, kar je seveda alegorija na njihovo pesem "Union of the Snake," ki je eden redkih velikih hitov, ki so ga tokrat izpustili.

So pa zato izvedli "Super Lonely Freak", ki združuje pesmi "Lonely in Your Nightmare" in "Super Freak," slednja je funky uspešnica Ricka Jamesa, ki so jo priredili na zadnjem albumu. Pri "Friends of Mine" so ekran napolnili odlomki iz filmov legendarnega mojstra grozljivk, igralca Christopherja Leeja, od Mumije pa vse do Drakule. "Careless Memories" je še ena od pesmi s prvenca izpred 43 let, "The Chauffeur" pa baladni favorit njihovih bolj "orto" oboževalcev, ki seveda poznajo tudi necenzurirani videospot s fetiš puncami, ki so ga včasih prikazovali zgolj v poznih nočnih urah.

Prelepo uspešnico "Ordinary World," ki jih je ustoličila tudi v 90. letih, so posvetili "ljudem v Ukrajini, Gazi in tudi Izraelu, da bi spet lahko živeli v svojem običajnem svetu." Takoj zatem je frontman na sredino odra povabil temnopolto pomožno vokalistko, ki je presuljivo dobro pomagala odpeti refren v "Come Undone," še eni od njihovih velikih uspešnic iz prve polovice 90. let prejšnjega stoletja. Še en "fenovski" favorit je kajpak "New Moon On Monday," ki je v začetku leta praznoval 40-letnico, pesem pa so pospremile animacije na temo polne lune in volkodlakov.

Pozabili niso niti na prvi singel v karieri, "Planet Earth," ki še vedno zelo dobro vžge na koncertih, kot je bilo tudi tokrat, novejša "(Reach Up for the) Sunrise," z dveh desetletij starega albuma Astronaut, pa je postregla z diskoidnimi ritmi in psihadelično-utripajočimi barvnimi fraktali na velikem odrskem zaslonu. Zelo radi imajo tudi priredbo "White Lines (Don't Don't Do It)," ki jo je pred več kot 40 leti rapal eden prvih raperjev Melle Mel, Simon pa ob izvajanju rad pokaže tudi nekaj hip-hop talenta.

Sledil je še zaključni dvojček, z vsem dobro poznano "The Reflex" ter "Girls on Film," ki so jo prelili v "Psycho Killer," priredbo prav tako marsikomu dobro poznane zasedbe Talking Heads. Sledil je še veliki zaključek, ko je celotna arena zablestela v lučkah mobilnih telefonov in so Le Bonu vsi pomagali zapeti baladno "Save a Prayer," na ekranu pa smo lahko občudovali animacije golobov letu, za češnjo na torti celotnega nostalgičnega, a vrhunsko izvedenega programa, pa so poskrbeli še z barvito in energično izvedbo pesmi "Rio," ki je prav tako skladba, ki jo marsikdo nosi s seboj v malih možganih kot eno od brezčasnih pesmi iz preteklih desetletij.

Duran Duran so torej vse prej kot za v staro šaro, njihov koncertni spektakel je naravnost impresiven, saj v slabih dveh urah ponudijo glasbeno-vizualno poslastico, ob kateri lahko uživajo tako tisti, ki jih poznajo tri ali štiri desetletja, mlade generacije, ki so jih pripeljali njihovi starši ali pač ljubitelji dobrih pop spektaklov v širšem pomenu. Če bodo v tako dobri formi tudi ostali, jim zagotovo ne uide še kakšna turneja, sicer pa imajo, če jih postavimo ob bok kakšnim Stonesom še kako desetletje ali dve "rezerve." Duran Duran tako, če bo priložnost, brez dvoma še kdaj, do takrat pa lahko še naprej uživamo v njihovi glasbi, jim držimo pesti (ali pač fige) in po tihem upamo ...