Duran Duran navdušeno čarajo po svoje, pa ne le svoje

DURAN DURAN - Danse Macabre

Jazzovski velikan in žanrski reformist Miles Davis je ob izidu znamenitega albuma You're Under Arrest (letnik 1984) na vprašanje, zakaj je nanj uvrstil priredbo tedaj še sveže pop uspešnice Time After Time (Cindy Laupar, 1983), odgovoril: "Ne zato, ker je hit, pač pa zato, ker mi je všeč." Angleška pop zasedba Duran Duran je po prvem kariernem vrhuncu še v prvi polovici razuzdanih osemdesetih na svoj osmi album Thank You (1995) uvrstila izključno priredbe. Bržčas zato, ker so članom birminghamske skupine vse izbrane pesmi bile tako zelo všeč. Delo Thank You ni ostalo izjema. Z leti so Duran Duran postali znani prav po – ne ravno redni, vseeno pa – pogosti navadi (ali razvadi), da prgišču avtorskih komadov brezsramno pripnejo še eno, dve ali pa kar več prevzetih songov. Nekatere priredbe so jim uspele, nekatere celo zelo uspele, kakšna med njimi pač ne. Najbolj profana se je zdela White Lines (izvorno pionirskega hiphop komba Grandmaster Flash & Melle Mel), ki je oznanjala, da so Duran Duran desetletje poprej navdušeno snifali kokain. V istem zavitku se je znašla tudi slaba verzija edinstvene Perfect Day Louja Reeda, medtem ko je 911 (eksotična priredba raperskih legend Public Enemy) postala (in ostala) najbolj obskurna in nebodigatreba priredba kateregakoli songa v celotni zgodovini popularne glasbe. Jejžeš! Šestnajsti zaporedni album malodane čudežno še vedno sorazmerno popularnih Duran Duran (nepozabljenih celo v ZDA) pa je nova eksotika. Sestoji iz šestih avtorskih songov in kar sedmih priredb. A kopičenje bizarnosti okrog Danse Macabre se s tem šele začenja. Duran Duran so aktualni album zasnovali kot halloweenski album, se pravi, glasbeno delo, ki ga je navdahnila Noč čarovnic. Še bolj neverjetno pa se zdi, da je bilo to izdano komaj tri dni pred minulo nočjo čarovnic, se pravi 27. oktobra! Kako to? V čem je tu sploh poanta? Po analogiji bi se, na primer, albumi z božično glasbo tako izdajali praktično šele takrat, ko je božični puran že na vratih pečice, fizične trgovine pa že davno izropane vsega božičnega (kiča), če ne že nekaj deset ur zaprte. Božična muzika, logično, v prodajo prispe najkasneje ob koncu novembra. Iz vsega tega sledi lahko en sam sklep – tile Duran Duran so, očitno, res šaljivci! In glej ga glej, vsebina albuma Dance Macabre sploh ni eksotična, pač pa na robu izjemnosti! Duran Duran delujejo sveže, navdahnjeno, sproščeno. Produkcijska obrazila, ki so jih uporabili, zvenijo skrajno duran-duranovsko, torej navdušujoče pristno, tako za poslušalce, še bolj pa, o tem ni dvoma, za Duran Duran same. Ok, par avtorskih (kakopak!) songov je trapastih. Tak je naslovni komad, ki povzema celoten koncept – Secret Oktober 31st. Na tem, pa tudi še na devetih posnetkih, se kot kitarist po skoraj dveh desetletjih spet pojavi izgubljeni Andy Taylor, kitarist, ki je Duran Duran dal na čevelj, ko so ti še vedno mleli lepe profite. Zakaj se je odločil tako, natančno ne ve nihče, zdi pa se, da tudi sam ne. A kaže, da spor iz leta 1986 zdaj ne zanima prav nikogar več. Ergo, v nasprotju z veliko večino uspešnih glasbenih skupin s sprtim članstvom, so Duran Duran nadvse pohvalen primer pregovorno solo-egoistične muzikantske bratovščine, ki je zmožna odpuščanja in sprave. Vsa čast! Danse Macabre že uvodoma v skrivnostno cinematiko povede song Nightboat, temu pa sledi sijajen funky-disco plaz Black Moonlight, to je kompozicija, ki vključuje tudi gostujočo pop legendo Nila Rodgersa, producenta skupine v njihovem najbolj plodnem ustvarjalnem in komercialno božjastno uspešnem obdobju. Kot da je mentor še enkrat svoje pionirčke postrojil in jim natančno razložil, zakaj sploh so in kako se stvarem streže. Po tej prvi katarzi pričujoči album naprej požene solidna Love Voudou s sila prijetno razmazanim solom Warrena Cucurulla, ameriškega kitarista, ki Taylorja odlično nadomešča poldrugo desetletje. Nato pa na vrsto pride šokantna, a zelo zanimivo preoblikovana Bury A Friend, nenavadna uspešnica iz opusa proslavljene najstniške pop odštekanke Billie Ellish. Supernature ali priredba slavnega euro-disco hita francoskega producenta Marca Cerroneja tudi ni odveč. A srčika vse zabave na albumu se razvname v drugem delu kompleta. Celo Paint In Black (The Rolling Stones) je približno okusna. A ni ga čez trojček, ki ga sestavljajo Ghotst Town (ska-pop klasika angleških The Specials), Psycho Killer (prebojna zimzelenka newyorških art-pop velikanov Talking Heads) in Super Lonely Freak, to pa je priredba hita ikonskega Ricka Jamesa (izvorno naslovljena le kot Super Freak), drobovje katerega od leta 1990 naprej prav vsi poznamo kot blockbuster U Can't Touch Me (MC Hammer). Ravno Super Lonely Freak, ki ima osupljivo ljubko stingovsko izveden prvi del (dotik Andyja Taylorja tu izstopi najbolj), se nato razvije v fenomenalno opojno žurersko bombastiko, vključno s podivjanim solom tenorskega saksofona. In ta, verjemite, ta bo v hipu razvnela vso seniorsko populacijo, še zlasti "mtke in fotre", ki so rasli skupaj z Duran Duran. Simbolni krog se zdi na tej točki prisrčno sklenjen. Navdušujoče uporaben album, tudi ko je Noč čarovnic že davno mimo.

Ocena: 4,5