Dubioza Kolektiv ob 20. obletnici ne bo izdala albuma največjih uspešnic

Sedmerica glasbenikov pod skupnim imenom Dubioza Kolektiv bo letos obeležila 20. obletnico delovanja. V tem času so izdali deset albumov, en EP in eno dvojno ploščo, ki je nastala na koncertu. Svoje oboževalce so zabavali več kot 1000-krat v 42 državah. Kako bodo skupaj obeležili drugo desetletje skupnega delovanja, kako se spominja svojih začetkov v skupini in načrtih za prihodnost, pa nam je na nekaj vprašanj odgovoril kitarist Jernej Šavel, ki se je skupini pridružil nekje na polovici dosedanje poti.

Skupina Dubioza Kolektiv letos praznuje 20. obletnico delovanja. Kako jo boste obeležili?

Občinska proslava bo poleti v Zabrdju. To je vas v kantonu Sarajevo. Pripravlja se krajši kulturni program in podelitev plaket. Tu bo tudi godba na pihala iz bližnjega Čifluka. Tudi mažoretke. Pogovarjamo se, da bi postavili tudi manjši lunapark. Za jedačo in pijačo bo prav tako poskrbljeno. Tu bo mednarodna "foodtruck aleja" s pretežno vegansko ponudbo. Pekel se bo veganski vol, ponudili bomo tudi plant-based kokice. Naša rakija Dubioza oziroma Maksuzija ne bo tekla v potokih, temveč po sami strugi potoka! Dovoljenje za proslavo imamo do 22. ure. Drugače pa načrtujemo še nekoliko koncertov po Evropi za tiste, ki v Zabrdje ne bi mogli priti. Sicer pa zgoščenke z zbirko največjih uspešnic ne načrtujemo. Bomo pa izdali več vinilnih plošč že obstoječih fonogramov. Datum proslave bomo sporočili v najkrajšem možnem času.

Ti si se skupini pridružil pozneje. Je zaradi tega 20. obletnica kaj manj tvoja ali jo čutiš enako kot ostali člani skupine?

Res je. Pridružil sem, ko je bend imel za seboj prvo desetletje. Do takrat sem bil velik podpornik in prijatelj Dubioze, nato pa sem z vstopom v bend to ljubezen samo nadgradil. Iskreno, nismo se pogovarjali o tem. Obletnice vsak doživlja po svoje. Dvajset ni mala številka, pa tudi ne spet tako velika. Ko sem bil star 14 let, so Stonesi praznovali 25-letnico delovanja. Dobra tri desetletja kasneje se še zmeraj pojavljajo in poslavljajo. Vsak od nas se. Od prvega dne nabiramo leta in se pripravljamo na zaključek.

Kako se po vseh teh letih spominjaš svojih začetkov sodelovanja v skupini?

Dobro se jih spominjam. Ampak ne razmišljam o tem. Razen, če me kdo vpraša. Takrat sem samo začel, danes sem na poti in gledam, tako kot to počnemo vsi v kolektivu, izključno naprej. Dobro, zdaj se malo oziramo nazaj, če nismo kje kaj pozabili. Kratkoročni spomin nam je začel konkretno šepati. Sem pa hvaležen, da so me potegnili iz bendovske zone udobja v bendovske pustolovščine, ki niso, to mi je zdaj jasno, za vsakogar.

Ste skupina, ki je veliko na poti, nastopate pa na odrih širom Evrope. Kakšno je življenje na turneji? Kako to združuješ z družinskim življenjem?

Življenje na turneji je točno toliko zanimivo kot tisto doma. S to razliko, da je turneja eno samo pričakovanje nepričakovanega, doma pa smo bolj hrčki v kolesu. A s tem, ko nam otroci preraščajo v adolescente, nekateri to že so, pa se okoliščine vse bolj sukajo. Turneje postajajo vse bolj pobeg med tem, ko se doma dogajajo avanture. Aja, življenja na turneji ne združujemo z družinskim življenjem. Je strogo ločeno. Ko pridem domov sem taksist, kuhar in hišnik.

Kako je biti edini Slovenec v bosanskem bendu? Kaj vas združuje in kaj ločuje?

Nisem edini Slovenec, saj so tu še naši lučkarji, ki so vsi po vrsti Slovenci, pa tudi Nenad, naš glavni odrski tehnik, je Belokranjčan. A to ni tako pomembno. Pomembno je to, da nas je na zadnji turneji začelo združevati ločevanje odpadkov. Pač nekje je treba združevanje začeti. Zdaj, ko je BiH postala kandidatka za vstop v EU, se mi zdi združevanje narodov pri ločevanju odpadkov super ideja.

Kako bi opisal vaše oboževalce, vašo publiko, ki pride na koncerte? Se je ta struktura v teh letih spremenila ali bi rekel, da se 'starajo' z vami?

Lahko nas veseli, da imamo zelo raznoliko publiko. Da ta šteje vsaj tri generacije in to je tisto, kar je zares super. Moj prijatelj, ki ga kličemo Zenga, ima vnuka, ki nas posluša. Z njim in s svojimi starši. Da pa bi delili obiskovalce koncertov na stare in mlade po letih? Ne, to bi bilo neumno. Na lanskem Lowlands festivalu, na Nizozemskem, lahko si poiščete posnetek na YouTubu, je bil tako imenovani "crowdsurfing" prepovedan. A si ga je nek mladenič vseeno privoščil. Ta mladenič, kar je dobro vidno, šteje vsaj dobrih sedemdeset let! Festivaski pionir. Po rokah ga nosijo pet desetletij mlajši ljudje.

Kaj je zate osebno največji uspeh, ki ste ga doživeli kot skupina in kaj zate kot glasbenika?

Tu bom zares klišejski. Največji uspeh je, da pridemo zdravi in živi domov. To so etapni uspehi in to tudi je končni cilj. Je pa tu še kup nekih malih dogodkov, ki so močno zaznamovali naša doživetja. Nismo jih obelodanili takrat, tako da jih ne bomo niti v prihodnosti.

Kaj je po tvojem mnenju recept za to, da se skupina obdrži celi dve desetletji, v tem času pa samo raste in se razvija kot eden najbolj uspešnih bendov na Balkanu?

Veliki kuharski mojstri receptov ne izdajajo. Mi ga tudi ne bomo. A ni težava v tem, da ga nočemo, ampak v tem, da ga nimamo. Nimamo kaj razlagati, kako se dela to ali ono. Najbrž vsak ve, kaj in kako se dela najboljše. Starejše bralke in bralci pa dobro vedo, da je gospod Karapandža vsemu dodal famozno Vegeto. Mi mu verjamemo še danes. Brez nje se na Balkanu ne skuha nič.