Dubioza kolektiv: Če se imaš za velikega, potem začneš verjeti v reklame

Kako vidite zasedbo pred več kot petnajstimi leti, od skromnih začetkov pa do zdaj, ko nastopate na največjih festivalskih odrih in ste "headlinerji" širom po Evropi?

Brano: Težko je vleči vzporednice in zamenjalo se je preveč ljudi, da bi se vsega spomnil (smeh). Sicer pa se razvijamo in gremo vedno korak naprej. Vedno je še prostor, da se naredi še kaj več, kaj novega. Po svoje je sreča, če začneš s precej nizke ravni, da imaš potem več možnosti, da se bolj razvijaš.

Ste si nekoč predstavljali, da bi vam lahko uspelo na taki ravni, ste morali spremeniti mišljenje, pogled na svet, odkar ste "velik bend"?

Brano: Najslabše je, če imaš sebe za velikega. Ko začneš sebe šteti za velikega, potem začneš verjeti v reklame. To pa je najslabše za nekoga, ki se ukvarja z glasbo, z umetnostjo.

V kreativnem smislu?

Brano: Za kar koli. Za zdravje uma. Ko misliš, da si velik, da si pomemben, potem začneš tavati. Mislim, da nikoli ne bomo v ligi velikih, da bi bili pomembni.

Jernej: To nismo mi, to ne bi bili mi. To sem tudi vedno občudoval pri Dubiozi. Vsi domači bendi so imeli "roadije", Dubioza jih nima. Ali živiš sanje posterjev iz revije Bravo ali pa živiš resnično življenje. To je ta bistvena razlika.

Brano: Najlažje je biti umetnik, drugi pa kopljejo jarke. En del fizičnega dela moraš prihraniti zase, da to ostane pravo delo. To je pomemben del vsega. Nihče ne vidi tistih ljudi, ko po koncertu razstavijo oder in razsvetljavo in naredijo levji delež dela.

Jernej: Najbolj mi gre na živce, če nekdo vpraša, če je naporno. Nihče pa ne vpraša delavca, ki na 40 stopinjah na soncu asfaltira cesto, če je naporno. Ker to ni "fensi" delo. Problem je v opazovalcu. Za naš posel se ni treba ničemur odpovedati, samo pravi človek moraš biti za to.

Verjetno pa uživate v vsakem trenutku in priložnosti, ki se vam ponudi?

Brano: Tako je, zato je neumno in grdo govoriti, da je nekaj težko.

Imamo kar nekaj popularnih bendov, ki pa vseeno ostajajo pretežno lokalni, za vami je verjetno dobra ekipa, menedžment, ki točno ve, kaj dela, če imate tudi po sto koncertov na leto po vsej Evropi?

Brano: Od začetka smo se trudili, kot si dobro rekel, da bi bili izvozni artikel, tako da je treba iskati širše občinstvo, da to ni samo nekdanja Jugoslavija, da so možnosti širše. Ker je to premajhno tržišče, da bi se lahko širili. Ne moreš dovolj rasti in komunicirati z dovolj veliko maso ljudi. Vsaka država je sicer posebna. Slovenijo in Bosno hitro prerasteš, če me razumete.

Drži pa tudi, da številne balkanske zasedbe v tujini igrajo samo za diasporo?

Brano: To je stvar izbire. Mi smo se tega vedno izogibali, takim klubom ali taki organizaciji. A nimamo nič proti, če naši ljudje pridejo na koncerte, a če se omejiš samo na tovrstno občinstvo, potem lokalnemu prebivalstvu najbrž zelo težko pojasniš, da lahko to deluje tudi v njihovih glavah.

Pa lahko tujci razumejo vaše šale?

Jernej: Traparije so vedno univerzalne (smeh).

Je torej pri vas bolj pomemben "vibe", vzdušje in energija, ki jo posredujete in predajate?

Brano: Imamo Almirja, ki so mu jeziki blizu in se takoj nauči osnov in lahko komunicira v različnih jezikih.

Hitro ste dojeli, da se glasba kot taka ne prodaja več kot nekoč in jo ponujate zastonj, že nekaj let nazaj ste posneli Free (Pirate Bay song), a se vaše plošče kljub temu prodajajo ...

Brano: Album Apsurdistan je bil ves čas na voljo brezplačno na spletu, a je bil letos najbolj prodajana plošča na Hrvaškem in v Bosni, prehiteli smo številne "mainstream" izvajalce. Najbrž zato, ker ljudje cenijo naše delo. Album so si prenesli brezplačno, ga poslušali, nato pa šli in kupili, da imajo še fizični nosilec. Ljudje imajo možnost izbire, kar je tudi prav in nam tudi tako izkažejo spoštovanje in podporo.

Jernej: Ljudje nam pogosto rečejo, da kupijo, da nam dajo nekaj nazaj, da nam dajo ta odziv.

Ko enkrat posnameš tako smešen in tehnično dovršen videospot, je težko preseči samega sebe, ko ti je enkrat uspelo kaj takega, kot je vam s tem komadom?

Jernej: Da, malce smo za***ali, prezgodaj smo ga naredili (smeh).

Brano: Težko je, da. Če skušaš vsak naslednji videospot narediti še boljši, drugačen, če pa narediš spot samo zato, da ga narediš, pa gre mimo in ga ljudje ne opazijo. Moraš držati nivo, težnja pa je, kajpak, samo navzgor in ne navzdol.

Pri vas je bolj kot balkanski melos predvsem izrazit bosanski melos, kakšna je prava mešanica, da vžge pri občinstvu?

Brano: Če greš recimo na Finsko in tam rečeš Balkan ali Bosna, vidijo pred sabo nekaj stereotipov. Emir Kusturica, Goran Bregović, trubače in cigane. Mi pa jim želimo pokazati, da obstaja še kaj več. Za nas je po svoje najbolj neumno, da gremo in igramo na Glastonburyju, kjer smo igrali pred nekaj leti, da bi igrali v slogu britanskega rocka, hkrati pa smo 69. po vrsti na seznamu britanskih rockerjev. Mi kot Bosanci, ki se nekaj trudimo z angleščino, da igramo Angleže.

Jernej: Pri nas je urbana glasba poskus kopiranja nekih anglosaksonskih vzorcev. Kar zveni naravnost smešno. Videli smo tudi Špance, z njihovim melosom, ki so igrali Kalašnikov (Gorana Bregovića op. p.) in smo popadali po tleh od smeha, tako nam je bilo smešno. To je tako, kot če bi Slovenci igrali Editorse. Ljubljana ni Anglija ali Amerika.

Brano: Po drugi strani pa je v nekdanji Jugoslaviji velika invazija anglosaksonske scene, kar štejemo za urbano. Saj ne vidimo nič drugega.

Je pri vas na prvem mestu humor, socialno-politična kritika, hopa-cupa momenti ali gre za zmes vsega?

Brano: Bistvo je v tem, da narediš pesem, pri kateri vse to hkrati deluje. In če deluje, potem je to dobro. Če izstopa samo ena stvar, potem hitro postane dolgočasno. Če je pesem samo smešna, potem jo lahko poslušaš samo enkrat, pa potem ne bo več smešna, mora imeti ritem, sporočilo, da jo ljudje želijo slišati ponovno. Najslabše je sicer dandanes biti politično korekten, saj je rezultat politične korektnosti neumnost.

Jernej, so Bosanci res taki 'zafrkanti', kako jim slediš in kako se zliješ s to bando kot Prekmurec?

Jernej: Potrebuješ čas, a kot Prekmurec sem določene stvari osvojil malce hitreje, saj imamo nekatere stvari podobne in mi je bilo lažje. Norčevanje pri Bosancih pa je dvorezen meč, dvosmerna cesta, saj vsi letijo proti tebi.

Brano: Tudi Prekmurci niso od muh, saj imajo od razapada Jugoslavije zelo izraženo ironijo v humorju, saj znajo biti zajedljivi.

Jernej: Moraš pa vedeti pri Bosancih, da se norčujejo, ko je smešno, a če si za nekaj prepričan, da je dobro in prav, te bodo še bolj zbadali.

Ima Dubioza kolektiv še tak tempo, štiri leta, odkar si v njej, je koncertov zdaj še več, koliko jih bo letos, več kot sto?

Jernej: Letos imamo kakih šestdeset koncertov, nekoliko bolj sproščeno, a letos je posebno leto, saj snemamo novo ploščo.

Ste eden redkih bendov, ki ima dva frontmana, Adis in Almir sta otroška prijatelja, je bil kdaj problem egov, prepiri?

Brano: Onadva sta svoja posebna entiteta.

Jernej: Kot bi rekli v oddaji Planet zemlja Richarda Attenborougha, imata posebno vrsto simbioze.

Brano: Da, posamezno ne delujeta. Stojita si ob strani, brcata eden drugega in se spodbujata (smeh).

Kako pa rešujete kreativna razhajanja?

Brano: Tisti zmaga, ki je najmočnejši (smeh). Odvisno, kdor tisti trenutek piše, dela, mu sledimo. Če ima nekdo dobro idejo, gremo za njim. Nimamo glavnega skladatelja ali glavnega tekstopisca.

Jernej: Če imaš v ekipi tistega, ki daje gole, da zalagaš z žogo. Če ne bo imel žoge, ne more dati gola.

Katero najpomembnejšo stvar vas je naučilo življenje v rokenrolu?

Brano: Kot producentu mi je eno od najbolj pomembnih stvari pred dvajset leti razkril Manu Chao. Takrat smo imeli še 'mašine' s trdimi diski in osmimi kanali, pa sem mu potarnal, da imam samo osem kanalov, da nič ne morem. Pa mi je dejal, da ima tudi on osem kanalov, da ima enako 'mašino', da je nanjo posnel prva dva albuma. Rekel je, da če pesem potrebuje deveti kanal, da jo takoj izbriši, če pa gre na osem kanalov, potem ni treba, da jo delaš naprej.

Nov album je v zaključni fazi, lahko poveste o njem že kaj več?

Brano: Album bomo v januarju izdali za tuja tržišča, trenutno ga končujemo in miksamo. Pesmi bodo v angleščini, francoščini in španščini. Ko si v procesu, ne veš, niti kje je začetek niti kje je konec. Pri takih rečeh bi se vse lahko vleklo v nedogled, vedeti moraš, kdaj se ustaviti, kdaj postane brezpredmetno, saj tega nihče več ne opazi, samo ti sam. Trudimo se, da imamo pravo mero, čeprav nam ljudje govorijo, da delamo hitro, saj ne poliramo vsake malenkosti. Ko dosežemo bistvo, kar se nam zdi pomembno, da se sliši v pesmi, je za nas zaključena. Odločitev mora sprejeti eden, ne več ljudi, sicer se lahko vleče v nedogled.

Jernej: Demokracija je precej izprijen sistem, ki v bendu ne deluje najbolje.