Dream Theater: 40 let, tri ure in solze žalosti

"To je že naša 40. obletnica, ki bo zagotovo neverjetna izkušnja tako za nas kot za naše oboževalce. Z nami je spet Mike Portnoy, ki je glede samega seznama pesmi spravil skupaj natanko to, kar bi morali igrati na tej specifični turneji, dotaknili se bomo veliko klasik, nekatere bomo igrali samo tokrat, to bodo koncerti, ki si jih bodo vsi zapomnili," nam je nedavno zaupal pevec James LaBrie, ko je napovedal turnejo ob 40-letnici skupine Dream Theater.

Zagotovo pa je kakih šest tisoč duš, kolikor se jih je zbralo v zagrebški Areni, okoli katere je bilo pred samim začetkom koncerta neverjetno spokojno, natanko vedelo, na kaj je prišlo, četudi morda niso vedeli točno, kaj jih čaka. Koncert se je začel zgodaj, že ob 19.30, kar je primerno glede na samo trajanje, ki naj bi po napovednih obetalo kar tri ure z dvajsetminutnim premorom. Po uvodu, temo iz Hitchcockovega Psiha, so najprej dvorano presvetlili žarki laserjev, ki so potem nad odrom izrisali napis Dream Theater, na oder pa so stopili vokalist James LaBrie, kitarist John Petrucci, basist John Myung, bobnar Mike Portnoy in klaviaturist Jordan Rudess, zagotovo najbolj "legendarna" oz. klasična postava zasedbe, ki s svojimi stvaritvami in unikatnim pristopom razveseljuje že štiri desetletja.

Po prvotnem navdušenju je po prvi pesmi Metropolis Pt. 1: The Miracle and the Sleeper LaBrie zbrani avditorij, ki ga je bila polna morda dobra polovica, pozdravil in se zahvalil, da prišli proslavljati z njimi. Takoj je postalo jasno, da njihovi oboževalci v bistvu niso zgolj klasični metalski navdušenci, temveč tudi vsi tisti, ki k njihovi glasbi stremijo iz dejstva, da je prav vsaj član virtuoz na svojem instrumentu, kot tudi LaBrie s svojim vokalom zaseda posebno mesto na glasbeni sceni.

"Mogoče bom nekoč našel čas, da si ogledam kaj od vaše čudovite dežele, tokrat sem videl samo avtobus in zakulisje Arene," je Hrvatom na dušo pihnil pevec, ki je konec leta 1994 na Kubi staknil zoprno zastrupitev s hrano, kar mu je poškodovalo glasilke, da se je tekom desetletij stežka spet spravil nazaj v formo, a mu gre priznati, da njegov vokal za 61 let zveni naravnost impresivno.

Po prvem delu koncerta, ki so ga končali s pesmimi Hollow Years, Constant Motion in As I Am, so si privoščili 20-minutni premor, nato pa v drugem delu uvodoma ponudili orkestrske vložke z vseh njihovih albumov, ter pesmi, kot so Night Terror, Under a Glass Moon, Stream of Consciousness in Octavarium.

Četudi so obljubljali spektakularno produkcijo, ni bil oder s tremi pokončnimi pravokotnimi ekrani v ozadju in še enim ležečim na sredini nič posebnega, presežek je ponudil predvsem ples laserjev, ki so predirali celotno dvorano ob posameznih ključnih trenutkih, a so jih "varno" (in pametno) usmerili v steno zadnjega dela Arene, ne v oči obiskovalcev.

Če pustimo ob strani odlično izbran seznam pesmi, ki je navdušil vse njihove pravoverne oboževalce, pri Dream Theater povsem običajna, laična ušesa, v prvi vrsti navdušijo predvsem solistični izleti posameznih članov. Petruccijeva kitara je kot čarobna palčka, ki nas s svojimi nežnejšimi toni popelje skozi vesoljske prostranosti in zveni neverjetno milo, ali pač na vratolomno popotovanje skozi čas, ko zveni bučno, drveče in naravnost zlovešče. Rudess je ponudil veliko zanimivih akrobacij na njegovih vrtečih se klaviaturah, Myung je bil dobra podpora neverjetnemu Portnoyu, za katerega pa je bil ta večer še posebej stresen.

"Nocoj v Zagrebu je bil zame eden težjih koncertov, ki sem jih kdaj koli odigral. Kakih 30 minut pred nastopom sem dobil bratov klic, da je za rakom preminula moja predraga sestra Samantha. Z njim se je borila preteklo leto, v zadnjih dneh pa se ji je poslabšalo, kar je bilo grozno zame in mojo družino, saj se je približevalo neizogibno. Koncert je vseeno bil, James ji je posvetil pesem The Spirit Caries on in vse tiste lučke na fotografiji so bile zanjo. Ves čas sem jokal kot otrok, John se je usedel poleg mene za zaključni solo, kar mi je posebej veliko pomenilo," je Portnoy zapisal na Instagramu.

Izvedba epske The Spirit Carries On v sklepnem delu je tako v solze spravila tako Portnoyja kot Petruccija, po dvorani pa so se prižgale lučke mobilnih telefonov. Za sam konec so prihranili enega njihovih največjih hitov Pull Me Under, kar je povzročilo še končno evforijo, dokler se niso zaslišali zvoki znane klasike Singin' in the Rain. Zasedba je ponudila tudi pesmi s prihajajočega šestnajstega studijskega albuma Parasomnia, ki bo izšel v začetku prihodnjega leta, in sicer 7. februarja, česar se njihovi oboževalci nedvomno že zelo veselijo in ga željno pričakujejo.