Desetletje zasedbe Torul: Empatija z različnimi zvrstmi glasbe se nam na dolgi rok zdi pomembna

Deseta obletnica z albumom Teniversia je združila troje, desetico, obletnico in različico (verzijo). Kakšen je občutek, kje na vaši poti ste po desetih letih delovanja zasedbe?

Torulsson: Tako je, pravilno, iz tega je sestavljena nova beseda Teniversia. Lahko rečem, da sem ponosen na to izdajo, izbor in celotno desetletno pot, saj smo, razen v prvem letu in zdaj, ko nam je odpadla turneja, veliko nastopali v tujini in izdali v tem obdobju šest albumov in več kot deset videospotov. K sreči pa ustvarjalni zagon kljub vsem težavam še zdaleč ni pošel  – veselimo se novih izzivov na poti.

Kot se je izrazil Jure Longyka, ste "najbolj znan neznan bend v Sloveniji". Se dogaja zanimiv fenomen, da ljudje poznajo vaše pesmi, melodije, ne vedo pa, da ste to vi in da gre za slovenski bend, saj zvenite sodobno, "neslovensko" pravzaprav?

Torulsson: Medijsko pokrivanje glasbene scene je pri nas v zadnjih letih nezadostno – bili so že časi, ko je bilo bolje, a se je potem zreduciralo – prav tako pa se na žalost mnogi, ki še kaj napišejo, po liniji najmanjšega odpora bolj ukvarjajo z že uveljavljenimi imeni, tako da gre toliko večja hvaležnost tistim, ki oblikujete medijski glasbeni prostor širše. Prav tako je problem Slovenije majhnost. Znan pojav na majhnih scenah je, da so take skupine pogosto preveč "mainstream" za alternativo in hkrati preveč alternativne za "mainstream" – in manj razgledani mediji te niti ne znajo nikamor uvrstiti ali se sploh ukvarjati s tabo. To je seveda slabo, ampak tako je. Upam pa, da se spremeni, brezupno ni. O popolni neodzivnosti večine ali vseh komercialnih radijev ne zdaj samo na nas, temveč na premnoge kolege/kolegice, ki delajo res kakovostno, pa sploh ne bi izgubljal besed – glasbena uredništva, kot da ne obstajajo oz. delujejo nesamostojno.

Si torej želite večje prepoznavnosti doma, ob dejstvu, da vas najbrž bolj cenijo v tujini?

Torulsson: Mislim, da v bistvu prek glasbe same še zdaleč nismo več neznano ime in se naša glasba in videospoti tudi kar vrtijo, napiše pa se o nas bolj malo – delno sem to naslovil že zgoraj. Morda se bo to s časom popravilo. Nikoli se nismo silili nikamor, na klasično informiranje prek PR sporočil in podobno je odziv bolj boren. Ne bi se branili kakšnega zapisa več, za to pa bi bili potrebni aktivnejši glasbeni novinarji, ki imajo željo (in medijski prostor) odkrivati in pokrivati glasbo širše, ne le o recimo dvajsetih bolj znanih izvajalcih pri nas.

Zbrali ste "best of", ki pa ni zgolj kompilacija, temveč gre za predelave, modernizacije starih in novejših pesmi. Osvežene so z novejšo opremo. Si imel že v preteklosti velikokrat občutek, ko ste izdajali plošče, da bi se dalo kakšno pesem izboljšati in to vam je zdaj, na veselje vseh vaših poslušalcev, tudi uspelo?

Torulsson: Čez čas se glasbeniku včasih zazdi, da bi se iz kakšne pesmi dalo potegniti še kaj več ali kaj drugačnega. Tako je tudi nastal koncept Teniversie. Zahteven, kot sem, se mi zdi malo brez veze, leno in ceneno zgolj zbrati single iz diskografije in zapakirati v zbirko največjih uspešnic. Od sebe in nas sem zahteval več – vse pesmi smo posneli na novo in/ali predelali, preoblikovali, tako vokale kot kitare, po novem je več električnega basa itd. Skratka predelave niso bile zgolj simbolične, temveč vsebinsko premišljene. Kljub temu, da je Teniversia izšla ravno v času koronakrize, so bili odzivi zelo dobri, ker je bilo pač vse vnaprej načrtovano. Tudi mnogi, ki poznajo te skladbe od prej, se ne dolgočasijo, ampak so zelo toplo sprejeli nove različice, kar slišimo praktično vsak dan. Koliko pa bo oz. je lahko uspešna promocija v teh časih, za zdaj žal še ne morem reči. Odpadla nam je celotna turneja v tujini v povezavi s tem albumom. Omejitve vsekakor so.

Pesmi ste na novo snemali lansko jesen. Koliko je bilo dejansko studijskega dela in koliko "brušenja, peglanja", so bile smernice in ideje jasne že vnaprej ali so se izkristalizirale tekom samega procesa?

Torulsson: Idejno se je začelo z Izštekanimi, ko smo z dodatnimi okrepitvami (bobnar Žiga Kožar, klaviaturist Erik Marenče, še ena kitara Peter Penko) naredili nove koncertne različice skladb. Pri tem je celotna ekipa uživala, saj je za povečini skladbe elektronske produkcije to pomenilo osvežitev v drugačni smeri. Med procesom sem prišel na idejo, da bi združili novo izkušnjo, nove elemente s starimi in predelali pesmi. Tudi ostala dva člana zasedbe, Borut Dolenec in Maj Valerij, sta bila nad tem takoj navdušena in začeli smo kar snemati, brez velikih uvodov, akcija! Imeli smo že marsikaj dodelanega, tako da sem se lahko v miru posvetil studijski tehniki in samemu snemanju. Vsekakor je bilo vse narejeno odločno, brez cincanja, kar se mi zdi super, saj tako nekako res veš, kaj počneš in je iz tega stališča manj naporno. Po snemanjih pa je nastopilo dolgotrajno studijsko delo, na mizi sem imel dvajset pesmi, med njimi dve čisto novi. V studiu sem delal tudi po štirinajst ur na dan, brez pretiravanja, in to mesece. Popolna disciplina, ob osmih vstajanje, kopalnica, kava, nato pa pridno montiranje, procesiranje, miksanje, ustvarjanje, a ni šlo drugače, saj je bil urnik izdaje in turneje znan, treba je bilo narediti dobro in končati v roku. Ampak večjih dvomov ni bilo, saj sem bil zelo motiviran in prepričan v izdelek, saj je bil prisoten pomemben faktor – užitek. A tokrat je šlo za prijetno, čeprav izjemno naporno delo.

Bi lahko rekel, da so to zdaj "ultimativne" različice teh pesmi, so ti, po svoje, bolj všeč kot so bile v originalu?

Torulsson: Ha ha, glasbenik bo težko rekel, da je kaj ultimativnega … Recimo, da smo precej zadovoljni s temi različicami pesmi. Ko bomo končno na odrih, se bo sčasoma verjetno spet kaj preoblikovalo. Meni je to blazen čar muzike, da tudi skladba skozi leta živi aktivno, je podvržena času, spremembam, kot organizem, zakaj pa ne?

Prvi vtis je sicer, da so zdaj bolj slišani klasični instumenti, bas kitara ali kitara, ki dajejo elektroniki bolj živi vtis in morda izpadejo manj sintetično, so morda malce bolj rokerski?

Torulsson: Jaz bi rekel temu bolj indie zvok, s katerim se spogledujemo sicer že od prej, je pa seveda tu prišlo to bolj do izraza, nedvomno. Finta je v tem, da sem jaz privrženec tako elektronske kot indie/rock glasbe, pa še kakšne … In da je moje igrišče široko – k sreči sem se ves čas tudi aktivno izobraževal in si kot producent nabral nemalo znanja in izkušenj – premorem tudi dobro empatijo z različnimi zvrstmi glasbe, kar se mi zdi na dolgi rok kar pomembno.

Na vokalih so se tekom let zvrstili Mitja Šedlbauer, Jan Jenko in potem Maj Valerij, v nekaj pesmih si zapel celo sam, dočakali smo tudi pesem v slovenščini. Kako gledaš ali rangiraš različna obdobja skupine, glede na različne pevce in njihov vložek, ali glede na lastni glasbeni razvoj v določenem obdobju?

Torulsson: Kot stalno aktiven band smo vedno v ciklu, v procesu ustvarjanja naslednjega izdelka, torej, ali se dela muzika, snema, dogovarjanje za videospot, vaje za nastope … vedno je nekaj. Ker se vse načrtuje vnaprej, nam povečini uspeva. Ker pa sem sam še posebej v nenehnem pogonu, saj sem večinski avtor in producent, bi rekel, da se pevci/frontmani z mojega vidika prej razlikujejo karakterno kot kaj drugega – z vsemi sem uspešno delal, našel določen skupen jezik in seveda povezavo. Seveda s kom malo bolj, s kom drugim malo manj, a tako pač je. Med seboj so bili precej različni in posledično tudi na odru, kar je logično. Vsi trije pa imajo, če se ozrem nazaj, lepo mesto v projektu in sem iskreno hvaležen, da so del tega ali da so bili. To so tisti dogodki v času …

Pesem The Sun, ki odpira dvojni paket, dvakrat po deset pesmi, odpira tiktakanje. Zdi se, da se vsak človek na neki točki zave, da mu čas neprestano beži, se zave svoje minljivosti. Kako, meniš, se to da izraziti z glasbo oz. v glasbi? 

Torulsson: Kot pri glasbi, ko jo intenzivno poslušamo v času dolžine trajanja skladbe, je tudi v življenju vsaka stvar vezana na čas. Tiktakanje je vsekakor nazorna simbolika, ki nas opozarja na minljivost, na čas. Čas je tako nelinearna stvar. Oziroma dojemanje časa. Starejši kot smo, hitreje mineva, saj ga je vedno manj pred nami. Čim večkrat se skušam spomniti, da aktivno živimo prav tu in zdaj, ne pa preveč v preteklosti in prihodnosti, aktivna izkušnja je ta trenutek – no, recimo temu ena izmed možnosti gledanja na to. 

Marca naj bi imeli turnejo s kultno alter zasedbo Covenant po Evropi, zdaj je pandemija vse spremenila, večina glasbenikov poskuša delovati prek spleta, s streami, nastopi …

Torulsson: Ja, velika smola za nas, saj je odpadla skoraj celotna promocija v povezavi s tem. Zelo razočarani so tudi naši oboževalci, saj je plošča zelo dobro sprejeta, nastopili pa bi v vsaj desetih nemških mestih že spomladi. Seveda se zdaj počasi dogovarjamo za nadomestne termine, samo dvomim, da bo to možno že letos. A nimamo kaj. Za nikogar ni vse normalno in poskusili bomo nadaljevati v okviru danih možnosti.

Koliko je elektronska scena povezana, sodelujete s Penkom in še kom, se ti zdi, da vlada složnost med glasbenimi kolegi ali se ti zdi, da delujete bolj vsak zase?

Torulsson: Malo mešano. Zdi se mi, da je pravih sodelovanj manj kot kje v tujini, faktor individualnosti je v manjših državah z manjšimi scenami posledično večji. Ponavadi sodelujem s posameznimi ljudmi, ki jih povabim k sodelovanju ali pa oni mene. V Sloveniji pa po drugi strani mnogi “jamrajo”, tam mi nismo aktivni, mislim, da potrebujemo v tem času, sploh pri nas, več kakovostne produkcije glasbe, kot preigravanj priredb že dodobra prežvečenih glasbenih legend. Načeloma sem sam vedno odprt za sodelovanja, s pogojem, da so ljudje relativno resni in usmerjeni k rezultatu. V prihodnosti se obeta kar nekaj novih sodelovanj, a ne bi rad preveč napovedoval. Sicer pa sodelujem tudi z ljudmi zunaj naših meja, saj opravljam tudi storitve produkcije, koprodukcije, miksanja in masteringa za različne glasbenike in zasedbe.

Nekateri pravijo, da praznijo in urejajo lastne audio in foto arhive, se ti zdi, da je trenutna kriza dobra za ustvarjanje, da krepi ustvarjalnost ali jo prej duši in povečuje občutke utesnjenosti in brezizhodnosti?

Torulsson: Osebno nedvomno občutim pričujočo krizo in dogajanje okoli nje. Če pustimo svojim senzorjem, da delujejo, lahko občutimo veliko razliko, ne gre samo za površinske stvari. Treba se bo truditi in ohraniti mentalno zdravje, marsikomu je težko živeti ali celo preživeti. Sam se zelo zavedam vsega tega, trudim se biti čim bolj v stiku s prijatelji in znanci, bližnjimi. Trudim se čim večkrat rekreirati na zraku, čutim, kako zelo je to pomembno v tem času. Nekaj je na tem, kot pravijo, da si moraš “očistiti glavo”. Sicer nisem velik optimist – realnih izzivov in težav bo še veliko in žal (še) ne vstopamo v nek nov pozitiven čas, saj bo celotna svetovna situacija s posledicami skupaj še trajala, žal. Kar se tiče ustvarjalnosti, se glasba že ustvarja naprej, nemir ostaja. Zdaj sem imel tudi nekoliko več časa in sem še za kakšno stopnjo ali dve uredil studio.

V teh desetih letih ste dosegli marsikaj, kaj osebno smatraš za največji uspeh delovanja zasedbe?

Torulsson: Hvala. Največji uspeh? Hm, bi rekel, da morda prav kontinuirano kakovostno delo brez popuščanja. Tako kot vsak se malo bojim izgorelosti, iztrošenosti, zato razmišljam o tem. In zaenkrat ne kaže, da je energija usahnila ali da potrebujemo daljše premore. Super je tudi, da sami v zasedbi snemamo videospote, kjer sta nepogrešljiva Borut in Maj, pred tem pa je bil tudi Jan Jenko. Ustvarili smo si nekakšno notranjo matico, da znamo izpeljati take mikro, a vendarle zahtevne projekte, seveda v sodelovanju z mnogimi super ljudmi, ki so nam šli precej na roko. Vsekakor mi veliko pomeni tudi, ko v tujini z odra videvamo oboževalce, oblečene v naše majice, mnoge izmed njih pa videvamo že vrsto let in po koncertih ob podpisovanju naših izdelkov kdaj tudi kakšno rečemo ali ustrežemo želji po skupni fotografiji. Imamo precej zvesto občinstvo. Vsako leto imamo koncerte v tujini, kjer smo očitno dobrodošli, kar ni majhna stvar, za kar smo vedno hvaležni. Na številnih evropskih odrih smo nastopili že večkrat.

Kaj kot neodvisni glasbenik meniš o omejevanju državnih sredstev za kulturo?

Torulsson: To je katastrofa. Kdor ne razume pomena in obstoja kulture, razume bolj malo – neposredno ali posredno so vse civilizacije temeljile na kulturi. Slovenija premore kakovostno, barvito paleto kulturnikov in da ne pozabimo, tudi subkultura je močna, kljub majhnosti … Kultura vedno najde pot, ampak če bodo ustvarjalci ob možnost delovanja ali celo preživetja, bo hudo.

Kako vidiš klimo v državi, imajo ljudje vsega dovolj, se obeta upor, ali so prej pripravljeni slediti navodilom in ukazom in se skrivati za vrati svojih domov v množici, katerih domet je anonimno komentiranje in pritoževanje na spletu?

Torulsson: Klima ni v redu, kar je jasno vsem. Ne bi se spuščal v politiziranje, saj so debate o tem na vsakem koraku. Moje opažanje je z vidika čustev, ki jih nazorno vidimo pri ljudeh v tem obdobju. Zaskrbljenost, jeza, razočaranje in celo obup. To samo po sebi napoveduje, da v nedogled status quo ne more trajati, spremembe sledijo, takšne ali drugačne. Ljudem je počasi dovolj vseh teh afer in vsega, zato so se pričeli upirati, to je očitno. Mnogi so prepričani, da oblastem v resnici ni najbolj mar za dobrobit naroda. Sicer menim, da so nekateri ukrepi trenutno potrebni, ampak temu je treba vseskozi slediti in se prilagajati. Kot drugod po svetu hodimo po tanki liniji zajezitve širjenja virusa in ohranjanja gospodarstva ter nenazadnje tudi mentalnega zdravja in socialnega življenja. Zanimivo bo tudi, kako se bo v prihodnosti izkazal švedski model …

Kaj napoveduješ za letošnje (koncertno) leto oz. s kakšnimi načrti zrete v prihodnost?

Torulsson: Tokrat pa žal ne morem napovedati prav veliko okoli koncertov, vse se prestavlja bolj na prihodnje leto. Mi bomo dejavni še naprej, ustvarjamo glasbo, verjetno bomo letos predstavili še kaj novega.