SkyEye ste na sceni desetletje, zdi se, da se nikoli niste preveč "metali" v ospredje, kakšna se vam zdi domača metal scena, koliko ste v stiku z drugimi bendi, ali menite, da ste bolj osamljeni jezdeci?

Dejstvo je, da smo ob ustanovitvi skupino sestavljali precej nepoznani obrazi slovenske metal scene. Pravzaprav je bil za večino izmed nas to sploh prvi metal band kljub ne več tako rosnim letom. Čeprav smo bili vsi ljubitelji tovrstne glasbe, nismo bili preveč aktivni udeleženci in predstavniki slovenske metal scene. Če se ne motim, nihče izmed nas niti ni imel svojega osebnega profila na družbenih omrežjih, tako da v bistvu sploh nismo obstajali (smeh). Seveda se je kasneje to spremenilo, saj smo nekako padli na slovensko metal sceno dokaj nepričakovano, kot komet z neba. Domača metal scena se mi zdi zdrava, saj veliko skupin dobro in kontinuirano dela, kar je hvalevredno za tako nišno zvrst glasbe in kaže na veliko ljubezen ustvarjalcev do nje. Dobro se razumemo z Metalsteel in se podpiramo, osamljeni jezdeci pa smo predvsem, ko pride do koncertiranja v tujini. Razlog pa običajno tiči v kopici logističnih in organizacijskih težav, povezanih s tem.

Sami se napajate v 80. oz. 90. letih, se vam zdi, da je bil takrat metal nekaj povsem drugega, kot je v novem tisočletju, kje so po vašem bistvene razlike?

Drži. Dandanes je heavy metal, ki je bil v 80. letih vodilni predstavnik žanra, na samem obrobju metalske subkulture. Pravzaprav se ga vse bolj enači s hard rockom, ker so postali brutalni in "growl" vokali nekakšna nova normalnost, skorajda nuja, da je band uvrščen v pravi predalček. Opazen je tudi trend, da sveže zasedbe do glasbe pristopajo s tržnim pristopom, pri čemer je bolj pomemben videz in "pakiranje" produkta v neke nove, običajno instant in "catchy" forme, ki so bile včasih bolj značilne za pop glasbo. Sama glasba je velikokrat v drugem planu. Prav tako nisem pristaš pretirane uporabe raznoraznih matric (vnaprej posneti avdio elementi) pri nastopanju v živo, kar tudi vse bolj postaja stalnica v metal žanru. SkyEye se še vedno nahajamo na rock & roll strani metala in se ne oziramo na moderne trendovske smernice.

Kako vidite svoj glasbeni razvoj od prvega do tretjega albuma?

Ko smo pred desetimi leti začeli pisati svojo zgodbo, se nismo preveč ukvarjali s tem, kakšno zvrst bomo igrali in katerim trendom bomo sledili. Pravzaprav je bila ljubezen do heavy metala sprva sploh edina skupna točka ustanovnih članov banda, saj se pred tem nismo pretirano dobro poznali med seboj. Naš primer dejansko potrjuje rek, da glasba združuje, saj so se v zelo kratkem obdobju med člani banda stkale prijateljske vezi, ki so kljub kasnejšim kadrovskim spremembam obstale. Skozi leta smo v našo glasbo umestili nekoliko več modernejših glasbenih in produkcijskih elementov, med drugim tudi nižje uglasitve inštrumentov, vendar ostajamo zvesti ustaljenim heavy metal smernicam. 

Koliko, na kakšen način se pozna, da je tretji album New Horizons masteriziral Andy Vendetta, ki je delal s težkokategorniki? S čim ste ga prepričali?

S kolegi smo opazili pozitivno zvokovno razliko v primerjavi s preteklima albumoma, predvsem kar se tiče nižjega zvokovnega frekvenčnega spektra. Enostavno je zvok kompaktnejši, bolj udaren in prijetnejši za uho, čeprav smo zadovoljni tudi z zvokom na predhodnih dveh albumih. Gre za odtenke in podrobnosti. Treba je vedeti, da je dober miks ključen za dober mastering. Slabega miksa ne more z masteringom rešiti niti bog (smeh), za kar gredo vse zasluge našemu producentu in miksing inženirju Gregorju Smoli Crnkoviču. Dejansko je Andy pohvalil energijo in samo izvedbo naših skladb ter odličen miks.

Od vaših kolegov poznamo npr. Noctiferio, znova se je obudila Pomaranča ... Potem so mlajše zasedbe Britof, Srd, se vam zdi, da manjka konstantnosti v domačem metalu, da vsi delajo, delate bolj projektno? Čeprav trije albumi v desetih letih je soliden dosežek ...

Nastali smo leta 2014, a s ciljno usmerjenim delovanjem po spremembi zasedbe začeli šele leta 2016, kar pomeni, da spadamo med bolj produktivne zasedbe, saj smo v pičlih šestih letih nanizali tri albume. Dejstvo je, da noben slovenski metal avtorski bend ni sposoben finančno preživljati članov, ker je slovenski metal trg enostavno premajhen, zaradi česar je treba iskati druge vire zaslužka, bodisi v glasbenih vodah bodisi izven njih. Ta časovni in finančni manko ima vsekakor negativen vpliv na konstantnost domačih metal zasedb. Sami smo že relativno zgodaj uvideli, da je treba poskusiti s prebojem v tujino, kar pa je pa spet povezano z velikimi logističnimi težavami, saj je na tujem konkurenca res enormna. Ampak se splača vsaj poskusiti. Zaenkrat smo zadovoljni z dejstvom, da nenehno rastemo.
 

Čeprav smo veliko slišali o podobnosti tvojega glasu s tistim Brucea Dickinsona (Iron Maiden), se da slišati, da poslušate tudi Roba Halforda (Judas Priest), Ronnieja Jamesa Dia (Black Sabbath) in še koga. Si kdaj poskušal kaj drugačnega, da bi se izognil primerjavam?

Prav se mi zdi, da podrobneje obrazložim situacijo. Kot vokalni samouk nimam za sabo niti minute vokalnih inštrukcij ali glasbene šole, ki bi mi omogočili ali vsaj olajšali dostop do orodij, ki so potrebna za razvijanje vokalnih tehnik. Sam sem relativno pozno, nekaj mesecev pred ustanovitvijo SkyEye, začel z namenskim petjem v prostoru za vaje nekdanje zasedbe, kjer sem igral kot kitarist. Pred tem nisem nikdar javno pel, a sem hitro ugotovil, da lahko razvijem izjemno moč in čistost glasu v visokih legah. Če se malo pošalim, sem na novo odkril dojenčka v sebi. Novorojenci so namreč sposobni instinktivno sproducirati izjemno glasne zvoke, brez da bi se utrudili in bili hripavi, v kasnejših letih pa ljudje običajno izgubimo ta instinkt. Redki so sposobni ponovno aktivirati trebušno prepono do njenih polnih zmožnostih. Vsekakor športno udejstvovanje pri tem ne škoduje. Seveda je trajalo še nekaj let treninga, snemanja in učenja na podlagi napak, da sem dosegel zadovoljivo kontrolo in intonančno točnost, vendar se sama barva glasu ni bistveno spremenila od samih začetkov. Zato lahko trdim, da barva mojega glasu in sama tehnika petja v najbolj pristni obliki izvirata iz mene samega. Seveda odkrivam tudi druge tehnike petja, ki jih občasno vključim v svoj arzenal. Da pa bi zaradi trenda v metalu, ki zapoveduje growlarske vokale, s pomočjo tehnike petja spremenil barvo, se odpovedal moči, melodiki in nato zvenel kot kopica novodobnih metalskih vokalistov, kjer končni zven vokala definira 90 % vokalne tehnike in 10 % vokalne pristnosti, po možnosti pa bi uporabljal še iste vokalne tehnične dodatke. Ne. Raje ostanem pri 10 % tehnike in 90 % pristnosti. Metal glasba ponazarja moč in mogočnost, zato bom tudi v bodoče uporabljal način petja, ki mi omogoča maksimalni vokalni output, merjen v decibelih.

Nekje si rekel, da vam je Nemčija obljubljena dežela za heavy metal, kakšne imate načrte glede tujine, kako delate na tem, v kateri smeri so vaše želje?

Nemčija je trenutno največji in najbolj razvit trg za heavy metal glasbo in glede na to, da nam je relativno blizu, je Nemčija naša popolnoma logična sanjska destinacija. V ta namen imamo nemško založbo Reaper Entertainment. Pod njenim okriljem smo do sedaj izdali že drugi album in se nadejamo dolgoročnega sodelovanja. Prav tako smo pod okriljem nemške booking agencije Extratours Konzertbüro. Profesionalizem in finančni aspekt nista primerljiva s slovenskim trgom, kar je po svoje razumljivo, saj postaja heavy metal v Sloveniji tudi zavoljo ključnih oseb na področju organizacije koncertov vse bolj obrobna in, sploh za mlade poslušalce, nišna zvrst. Trenutno kaj več v tej smeri ne moremo narediti, čas pa bo pokazal pravilnost in smiselnost odločitev.

Včasih so bili glasbeni kanali, da glasba pride do občinstva analogni (kasete, plošče, zgoščenke, koncerti), danes je teh precej več, sploh digitalnih, se vam zdi, da vam je to lažje ali težje, koliko delate na mreženju in plasiranju svoje glasbe čim širše?

Na to vprašanje ne moremo objektivno odgovoriti, ker smo začeli z glasbenim ustvarjanjem globoko v času digitalnih platform. Načeloma se zaradi manjšega finančnega izplena pri prodaji fizičnih nosilcev zvoka pomen glasbenih založb zmanjšuje, celotno finančno breme pa se vse bolj prenaša na ustvarjalce, bend. Včasih je založba odkrila nov perspektiven bend, v katerega je nato vložila finančna sredstva. Danes pa je zgodba obratna in je nov bend primoran veliko vlagati, da sploh priplava na površje in je zanimiv za kakršno koli sodelovanje. Obvladanje socialnih omrežij je nujno zlo, kar za nas velikokrat predstavlja težavo in odvečno breme. Vsekakor lahko danes z izdelkom iz dnevne sobe s pomočjo digitalnih platform dosežeš poslušalca na drugem koncu sveta. Vendar je to tudi dvorezen meč, ker se je število glasbenih ustvarjalcev enormno povečalo, zaradi česar morda vrhunski bend, ki nima dovolj dobre digitalne marketinške strategije, sploh ne pride do priložnosti za predstavitev svoje glasbe na odmevnejših koncertnih odrih, kar se mi zdi ključno v celotni zgodbi.

Na albumu je tudi skladba za Dia – Voice From the Silver Mountain, ki je eden od tvojih idolov ... Ploščo pa zaključijo verzi pesnitve Soči Simona Gregorčiča ...

Ronnie James Dio je moj glavni vokalni heroj in sem omenjeno skladbo posvetil njemu in svojim čustvom, ki sem jih doživljal ob njegovi smrti. Ko je Ronnie maja leta 2010 umrl, sem imel občutek, kot da mi je umrl kdo izmed ožjih družinskih članov. Sicer ga nisem nikoli osebno srečal, sem pa bil dvakrat na njegovem koncertu, ko je koncertiral s člani skupine Black Sabbath, ki so bili združeni pod imenom Heaven & Hell. 

Zadnjo skladbo na albumu sem posvetil prvi svetovni vojni oz. Soški fronti. Navdih sem črpal iz soneta Soči, ki ga je Simon Gregorčič preroško napisal pred krvavimi boji, ki so se zgodili v prvi svetovni vojni na omenjenem območju. Človeško trpljenje in nesmisel vojne je na žalost še kako aktualna tema tudi dandanes, a na žalost se iz zgodovine nismo kaj prida naučili. Album, ki je v celoti napisan v angleškem jeziku, simbolično zaključujejo verzi iz soneta Soči v slovenskem jeziku. S tem smo albumu, ki je v prvi vrsti namenjen tujemu tržišču, dodali slovensko noto.

Kakšen je vaš odrski šov, čemu dajete največji poudarek, kaj mora imeti dober bend, da je prepričljiv na odru?

Smo predstavniki stare šole. Rock'n'roll pristop. Vse je odigrano v živo, nobenih matric med igranjem. Kar vidiš na odru, to tudi dobiš. Dandanes se mi zdi še toliko bolj pomembno potegniti ločnico med koncertom, izvedenim v živo in predstavo, v kateri je mnogo avdio elementov nasnetih. Včasih smo temu rekli "playback", danes pa to na žalost postaja standard tudi na metal koncertih.

Vsekakor pa je dobra umestitev svetlobnih elementov in luči ključna za podpiranje po eni strani energičnosti in po drugi strani mogočnosti in mističnosti metal glasbe, zato je velik poudarek našega nastopa tudi na svetlobnem dizajnu. Na koncu pa je seveda pomembna tudi sposobnost frontmana, da uspe prenesti energijo benda in glasbe na publiko. Glede na to, da sem sam zaprisežen športnik že od malih nog, naša glasba pa je je visoko oktanska energična zmes, na odru pravzaprav poosebljam to energijo in se v tej vlogi odlično počutim. Ali tečem po odru ali po ulici. Ni bistvene razlike (smeh).

Koncert ob 10-letnici bo vaš največji do zdaj, kaj pripravljate, morda kakšno presenečenje?

Prihajajoči koncert bo naš največji samostojni koncert v Sloveniji. Ostajamo realni in z nogami trdno na tleh, vendar ostajamo optimistični, saj smo se lotili organizacije dogodka na produkcijsko zelo visokem nivoju. Ob praznovanju desete obletnice obstoja benda se bomo sprehodili skozi naš železni repertoar s prvih dveh albumov (Digital God in Soldiers of Light), poudarek pa bo na skladbah z najnovejšega albuma New Horizons. Med gosti bo na klaviaturah Matic Leščanec (moj brat, ki je na albumih prispeval klaviature), z nami bosta še Giani Poposki (ex-Noctiferia) in Karmen Klinc (Venus 5, Rock Partyzani) ter naš dolgoletni producent in kitarski virtuoz Grega Smola Crnkovič. Oder pa bosta ogrevali še slovenska zasedba Challenger, ki bo predstavila prvenec Force of Nature ter srbska ženska thrash/heavy metal skupina Jenner, ki bo po sedmih letih spet nastopila pri nas. Vabljeni na glasen večer!