Demolition Group: Želja po poti tja, kjer obstaja upanje

Zasedbi Demolition Group nikoli ni bilo tuje eksperimentiranje, saj že od prve inkarnacije Gast'r'bajtr's pred 35 let plujejo svojo pot, pot iskanja zvočnega izraza, ki je bil sprva strogo proti rockerskim načelom in klišejem, brez bobnarja, kitare in vokala, a so se temu kasneje uklonili in postali "demolišni" kot jih več ali manj poznamo danes. 

Vmes so se pomladili, zvokovno osvežili, ostal pa jim je jasen odnos do aktualnega družbenega dogajanja. Dejstvo je, da ostajajo "underground" prvaki, ki še naprej iščejo. "Bolj kot odgovore, iščemo vprašanja, ki si jih je treba postaviti. Vprašanja pa potem spodbudijo razmišljanja in dejanja, na osnovi teh razmišljanj. Pojdiva tja postavlja vprašanje, kaj je tisto, čemur naj bi iskali neko alternativo, nek boljši svet. Oziroma izpostavlja osnovno dilemo, ali je sploh možno, da bi neka stvar bila boljša kot je. Ker živimo v takem času, ko se mnoge stvari postavljajo kot absolutne, brez alternative, take so in drugo ni možno. Ampak to je nemogoče, vedno morajo obstajati izbire, tisto, kar sprovocira izbiro, pa je vprašanje. Naslov Pojdiva tja je najprej kot vprašanje, ali naj greva, ali je možnost najti nek boljši, lepši, prijaznejši svet. In če je možno, da si avtomatsko prisiljen, da ga greš iskat. Kje in kakšen je, pa ne vemo. Cilj in pot pa verjetno ni za vsakega enaka. Tudi tu je možnost izbire," nam je nedavno zaupal pevec Goran Šalamon.

Pesmi z novega albuma tako govori o nenehni grozi pred osamljenostjo, o večni tekmi vseh proti vsem, o glasu tesnobe in strahu pred izločenostjo in hrepenenju po odhodu na pot, v iskanje sveta, ki bo drugačen. Z nastopom v Kinu Šiška, kot so storili tudi s prejšnjima dvema albumoma Planet starcev in Zlagano sonce. Zasedba ostaja brezkompromisna rock mašina, ki ohranja eksplozivni naboj, udarnost in samosvojost. Njihova odlična odrska uigranost in zvokovna odličnost pa nam na tem prizorišču lahko ponudi samo maksimum, skratka nič manj, kot bi lahko od njih pričakovali.

V prvi tretjini so tako "odžagali" vseh devet skladb z nove plošče, s prvim singlom Nostalgija in naslovno pesmijo vred. Nato so "preklopili" na nekoliko bolj kritično-težaške songe s prejšnje plošče (Kaplja, Dan brez, 99, Kapital, Lažje je imeti psa, Včasih tko). Izvedli so še pesmi Gospodar, Nimam rad boga, Planet starcev (z istoimenskega albuma), nato pa klasike tipa Mesečina, Neovangelij ter Zlagano sonce s prejšnjega albuma. Niso pozabili niti (najbrž od mnogih pričakovane) balade Dež, ki so jo nekoč posneli s Heleno Blagne, za konec uradnega dela pa še poskrbeli za norijo ob pesmih U tvojim očima, Amerika, Gram in (kajpak) Japanci rade za nas. V dodatku so postregli še s Temnimi angeli usode (kdaj se si nazadnje pogledali ta kultni film z njimi v glavnih vlogah?) in Ljubiva za svet.

"Demolišni" so tako z vrhunsko predstavo upravičili status ene najbolj trdoživih in avtentičnih skupin pri nas, ki še naprej vzdržuje in razvija samosvoj in energičen spoj ritma, kitarskih rifov in arhaičnega vokala, kar prepleta z zvokom saksofona Aleša Suše, ki sicer ni Jože Pegam, a mu je v velikih čevljih nekdanjega saksofonista vedno udobneje, žulji pa so praktično že izginili.

Vedno občutljiv Šalamonov um, njegova atipična rock poza, senzibilnost in arhaičen vokal tako odlično spaja ritem sekcijo bratov Gregel s strastno razigranostjo kitarskega raztegovanja Petra Stojanovića. Brezkompromisnost je njihovo glasbeno orožje, za vsak koncert pa se zdi, kot da ga igrajo na sodni dan ali pač ob koncu sveta. Tam nas vedno čaka katarza, ki nam je tokrat zastavila vprašanje, ali naj "gremo tja", tisti bolj pogumni pa s(m)o se odločili, da se izplača narediti korak vstran, korak naprej, da se zbere pogum in reče "pojdiva tja", kjer je drugačen svet. Izbira je vaša ...